Jedro

Priznanje in izvršitev pravnomočne odločbe druge članice Evropske unije, ki se nanaša na začasno zavarovanje oziroma na odvzem premoženjske koristi, je urejeno v 20. in 22. poglavju ZSKZDEČU-1, ki je v razmerju do ZKP lex specialis, in v Uredbi (EU) 2018/1805 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. novembra 2018 o vzajemnem priznavanju sklepov o začasnem zavarovanju in sklepov o odvzemu.

Zoper sklep preiskovalnega sodnika je dovoljena pritožba v osmih dneh, o njej odloča senat višjega sodišča, ki mora o pritožbi odločiti v treh dneh.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani na podlagi določb Uredbe pod točko I. izreka priznala sodbo sodišča v Parmi 499/2020 z dne 25. 6. 2020, pravnomočno 13. 10. 2020, ter odločila, da se sodba izvrši tako, da se obsojenemu A. A. odvzame premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, v višini 95.929,25 EUR, ki se nahaja na podračunu Republike Slovenije za sodne depozite pri Upravi Republike Slovenije za javna plačila, katerega imetnik je Okrožno sodišče v Ljubljani, pod točko II. izreka je odločila, da se začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi v višini 95.929,25 EUR, ki je bilo odrejeno s sklepom II Pom-i 28860/2017 z dne 10. 7. 2017 in podaljšano s sklepom II Pom-i 28860/2017 z dne 7. 7. 2020, odpravi z dnem pravnomočnosti tega sklepa, pod točko III. izreka pa je odločila še, da se sodnim depozitom odreja, da v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa s podračuna Republike Slovenije za sodne depozite nakažejo znesek v skupni višini 95.929,25 EUR, zmanjšan za morebitno provizijo, na naslov Državnega tožilstva v Parmi v Republiki Italiji.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da gredo stroški zagovornika v breme proračuna.

3. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pristojno odločati o pritožbi. Pravni pouk na koncu izpodbijanega sklepa kot pritožbeni organ namreč navaja zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje ter pritožbeni rok 15 dni. Sodišče prve stopnje se je pri takšnem pravnem pouku očitno oprlo na določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP), in sicer deveti odstavek 502.a člena in drugi odstavek 402. člena, iz katerih izhaja, da o pritožbi zoper sklep preiskovalnega sodnika odloča senat istega sodišča (šesti odstavek 25. člena ZKP), pri tem pa je kot rok določilo 15 dnevni rok, določen v drugem odstavku 400. člena ZKP. Uredba v 7. in 18. členu za odpravo začasnega zavarovanja in izvršitev sklepa o odvzemu premoženjske koristi določa, da se uporabi nacionalno pravo, kakršno velja za sklep o začasnem zavarovanju oziroma sklep o odvzemu. Temeljni zakon, ki določa postopanje v kazenskih zadevah, je ZKP. Ta v členih od 500 do 505 ureja postopek začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ne ureja pa priznanja in izvršitve pravnomočne odločbe druge članice Evropske unije, ki se nanaša na začasno zavarovanje oziroma na odvzem premoženjske koristi. Ta materija je urejena v 20. in 22. poglavju ZSKZDEČU-1, ki je v razmerju do ZKP lex specialis, zato je potrebno uporabiti določbe specialnega zakona. V 20. poglavju, ki ureja priznanje in izvršitev odločbe, s katero je v drugi državi članici EU izrečeno začasno zavarovanje odvzema premoženjske koristi, in sicer v osmem odstavku 203. člena, ZSKZDEČU-1 določa, da je zoper sklep preiskovalnega sodnika dovoljena pritožba v osmih dneh od prejema sklepa, o kateri odloča senat višjega sodišča, ki mora o pritožbi odločiti v treh dneh. V 22. poglavju, ki ureja priznanje in izvršitev odločbe, s katero je v drugi državi članici EU izrečen odvzem premoženjske koristi, in sicer v petem odstavku 213. člena, ZSKZDEČU-1 prav tako dovoljuje pritožbo zoper sklep preiskovalnega sodnika v roku osmih dni od vročitve sklepa, ne določa pa, kdo o pritožbi odloča. Na podlagi analogije legis je potrebno to procesno pravno praznino zapolniti tako, da je tudi v tem primeru pristojno višje sodišče. Postopka priznanja in izvršitve odločbe druge države članice o začasnem zavarovanju odvzema premoženjske koristi in o odvzemu premoženjske koristi sta po svoji naravi in vsebini tesno povezana, zato je logično, da ne le v primeru odločanja o pritožbi zoper začasno zavarovanje, temveč toliko bolj v primeru odločanja o pritožbi zoper sklep o dokončnem odvzemu premoženjske koristi, ko se v pravice prizadete osebe posega še bolj intenzivno, odloča višje sodišče in ne zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje.

4. Pred vsebinsko obravnavo pritožbe je bilo potrebno odgovoriti še na vprašanje pravočasnosti le-te. V pravnem pouku je namreč zapisan rok za pritožbo petnajst dni, ZSKZDEČU-1 pa v že omenjenih osmem odstavku 203. člena in petem odstavku 213. člena določa krajši, osemdnevni rok. Pritožnik, ki je pravni strokovnjak, se sicer ne bi mogel sklicevati na napačen pravni pouk, ko je 11. 5. 2011, tj. zadnji dan petnajstdnevnega pritožbenega roka vložil pritožbo, torej že po poteku roka osmih dni. Vendar je pritožba po presoji pritožbenega sodišča vseeno pravočasna, upoštevaje, da je obsojenec izpodbijani sklep prejel šele 4. 5. 2021 in zanj dne 11. 5. 2021 pritožbeni rok še ni iztekel, saj je pri odgovoru na to vprašanje potrebno upoštevati še določbo četrtega odstavka 120. člena ZKP, ki določa, da kadar ima obdolženec zagovornika, teče rok za vložitev pravnega sredstva od zadnje vročitve, torej od vročitve obsojencu. Glede na navedeno je pritožba pravočasna.

5. Po preučitvi pritožbe, izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik izpodbijani sklep izpodbija z argumentacijo, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker temelji na očitno nepravilnem Potrdilu o odvzemu in očitno napačnih podatkih iz Priloge II Uredbe. Po mnenju pritožnika je utemeljeno domnevati, da bi izvršitev sklepa o odvzemu pomenila očitno kršitev obsojenčevih temeljnih pravic iz Listine, zlasti pravico do učinkovitega pravnega sredstva, pravico do poštenega sojenja ali pravico do obrambe, izpodbijani sklep pa posega tudi v temeljno pravico do lastninske pravice iz 17. člena Listine, kajti obsojenec se je po svojem pooblaščencu dne 14. 10. 2020 pritožil zoper sodbo z dne 25. 6. 2020. Skladno z italijanskim zakonom o kazenskem postopku je pritožba suspenzivno in devolutivno pravno sredstvo, zaradi česar sodba ni postala pravnomočna in bo o njej odločalo pritožbeno sodišče. Zato je podatek o pravnomočnosti sodbe očitno nepravilen. Pritožbenemu sodišču pritožnik še predlaga, da opravi preveritev podatka o pravnomočnosti sodbe, pravilno ugotovi dejansko stanje in nato izpodbijani sklep razveljavi v vseh točkah izreka.

7. Ker Uredba na več mestih (npr. drugemu odstavku 19. člena in 25. člen) nalaga, da se izvršitveni organ pred odločitvijo posvetuje z organom izdajatelja, je že preiskovalna sodnica, upoštevaje zgoraj navedene pritožbene navedbe, opravila poizvedbe o pravnomočnosti pritožbe pri Državnem tožilstvu pri sodišču v Parmi. Iz odgovora navedenega državnega tožilstva z dne 27. 5. 20211, izhaja, da še enkrat potrjujejo, kar so že sporočili v Prilogi II. Iz slednje, in sicer rubrike B, izhaja, da je sodba, ki jo je izdalo Sodišče v Parmi v zadevi 499/2020 dne 25. 6. 2020, glede odločbe o odvzemu postala pravnomočna dne 13. 10. 2020. Glede pritožbe pa pojasnjujejo, da se le-ta navezuje samo na pravno kvalifikacijo dejanja in ne na ukrep odvzema. Dodatno pojasnjujejo, da obsojeni ni upravičen do vračila zaseženih sredstev, saj so bila ta zasežena družbi X. S.p.A., katere svetovalec je bil. Edini, ki je upravičen, da zahteva vračilo zaseženih sredstev, je Y., ki je 25. 5. 2021 že podal zahtevek, saj je kreditni zavod poskrbel za vračilo vseh sredstev, ki jih je protipravno odvzel obsojeni, družbi X. S.p.A. Zato italijansko državno tožilstvo meni, da je potrebno, da z denarjem, ki je predmet zasega, razpolaga italijanski pravosodni organ zaradi vračila kreditnemu zavodu, ki je za sredstva zaprosil. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodba Sodišča v Parmi glede odločbe o odvzemu premoženjske koristi ni pravnomočna, ter je tako izpodbijani sklep pravilen, pritožbo pa je bilo potrebno zavrniti kot neutemeljeno.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep pritožba ni dopustna.

1 Skladno z načelom kontradiktornosti je preiskovalna sodnica z odgovorom seznanila pritožnika in obsojenca. Pritožbeno sodišče je namreč 3. 6. 2021, ko je zadevo prvič prejelo, naložilo preiskovalni sodnici, da pred odločitvijo pritožbenega sodišča seznani obsojenca in zagovornika z odgovorom. Ker obsojenec in zagovornik v danem roku nista odgovorila, je pritožbeno sodišče, ko je zadevo 2. 7. 2021 ponovno prejelo, o pritožbi odločilo s predmetnim sklepom.