Jedro

V postopku je bilo ugotovljeno, da so toženo stranko zajele omejitve pri oblikovanju plač iz omejitvenega zakona, zato je že tožeča stranka ustrezno skrčila svoj zahtevek za plačilo plač. V nadaljevanju pa bi bilo ob upoštevanju veljavnih predpisov dopustno zniževanje plač delavcev samo na način in pod pogoji kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije. Ta v 62. členu določa, da je bilo pod določenimi pogoji sicer možno znižanje plač, vendar samo za šest mesecev. Po poteku tega roka je bilo treba razloge ponovno preučiti in o morebitnem podaljšanju obvestiti delavca. Ker postopek znižanja plač, kar sta vsaj smiselno enako ugotovili obe nižji sodišči, ni bil izpeljan v skladu z določili KPČBML, znižanje plač ni bilo zakonito. Zato sta sodišči pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi toženi stranki naložili obveznost plačila razlike plače do zneska določenega v kolektivni pogodbi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke, da ji mora tožena stranka iz naslova premalo plačanih plač za čas od 1.1.1991 do 31.12.1992 izplačati znesek 397.500,00 SIT z zakonitimi obrestmi od v sodbi navedenih zneskov in datumov zapadlosti plačila in ji povrniti odmerjene stroške postopka, vse v 8 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Drugostopenjsko sodišče je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v toliko, da je kot datum začetka teka zakonitih zamudnih obresti od vsakokratne razlike v plači namesto 15. v mesecu določilo 19. v mesecu, v ostalem pa je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo niti določb zakona o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za leto 1991 niti sprememb in dopolnitev tega zakona, s katerimi so bile določene omejitve pri izplačilih plač. Tožena stranka zaradi nesolventnosti ni bila zmožna izplačevati plač po določbah kolektivne pogodbe dejavnosti. Zakon je hierarhično višji akt od kolektivne pogodbe, ki se uporablja neposredno, zato tožnik do izplačila razlike plače ni upravičen, saj je bila ta omejena z zakonskimi določili. Sodišče je napačno uporabilo tudi določbe zakona o privatizaciji Slovenskih železarn, ki je začel veljati po izdaji prvostopne sodbe. Po določbah tega zakona, bi morali obravnavati tožnika kot notranjega upravičenca, ki bi lahko le listine zamenjal za delnice, ne more pa zahtevati izplačila razlike v plači v denarju. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP-77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se revizija nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo. Prav tako je ni preizkušalo v zvezi z navajanjem novih dejstev, saj je ta mogoče predlagati samo, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka (določba 387. člena ZPP-77).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77), drugih bistvenih kršitev pa revizija ne uveljavlja, zato jih revizijsko sodišče ni ugotavljalo.

Tudi materialno pravo pri odločanju ni bilo zmotno uporabljeno.

Zakon o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za leto 1991 (Omejitveni zakon - Uradni list RS, št. 48/90, 26,91 in 13/92), katerega veljavnost je bila podaljšana do konca februarja 1992, je v 3. in 4. členu določal način oblikovanja plač glede na to, ali je organizacija (pravna oseba) poslovala z izgubo ali brez nje, vendar uporabe določb kolektivnih pogodb ni avtomatično izključeval. V postopku je bilo ugotovljeno, da so toženo stranko zajele omejitve pri oblikovanju plač iz omejitvenega zakona, zato je že tožeča stranka ustrezno skrčila svoj zahtevek za plačilo plač za čas od 1.1.1991 do 28.2.1992. V nadaljevanju pa bi bilo ob upoštevanju veljavnih predpisov dopustno zniževanje plač delavcev samo na način in pod pogoji kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije (KPČBML - Uradni list RS, št. 12/91). Ta v 62. členu določa, da je bilo pod določenimi pogoji sicer možno znižanje plač, vendar samo za šest mesecev. Po poteku tega roka je bilo treba razloge ponovno preučiti in o morebitnem podaljšanju obvestiti delavce. Ker postopek znižanja plač, kar sta vsaj smiselno enako ugotovili obe nižji sodišči, ni bil izpeljan v skladu z določili KPČBML, znižanje plač ni bilo zakonito. Zato sta sodišči pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi toženi stranki naložili obveznost plačila razlike plače do zneska določenega v kolektivni pogodbi.

Tak zaključek je možen ne glede na določbe zakona o zajamčenih osebnih dohodkih (ZZOD - Uradni list RS, št. 48/90). Določbe tega zakona so predvsem varovale materialno in socialno varnost delavca in določale način oblikovanja sredstev za zajamčene osebne dohodke, niso pa tako kot na primer Omejitveni zakon, posegale v višino celotne mase sredstev za plače. Po koncu uporabe Omejitvenega zakona je bilo, ob uporabi določb kolektivne pogodbe, zato možno, če je organizacija bila ali bi z izplačilom plač bila v izgubi ali je bila izvajana sanacija oziroma je bil dobiček nižji od preteklega, plače znižati za 20%, vendar samo po predpisanem postopku.

Ker v spornem primeru ni šlo za znižanje plač v skladu s predpisi ali kolektivnimi pogodbami, je tožena stranka dolžna tožniku razlike izplačati. Problem vnovčevanja listin izdanih zaradi premalo izplačanih plač ni predmet tega postopka, zato predpisi iz zakonov v zvezi z lastninjenjem podjetij ali privatizacijo podjetij za odločanje v tej zadevi niso pomembni. Tudi v primeru, če bi se upoštevale določbe Zakona o privatizaciji Slovenskih železarn (Uradni list RS, št. 13/98), lahko iz določbe 5. člena razberemo, da gre samo za izbirno možnost (lahko pridobijo), pa še to le v primeru, če je postopek znižanja plač potekal v skladu z veljavnimi predpisi (62. člen KPČBML).

Zaradi povedanega ni utemeljen revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer tudi revizijsko sodišče zaključuje, enako kot sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, da je bila ugoditev tožnikovemu zahtevku materialno pravno pravilna.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).