Jedro

Otrokova korist je edini kriterij, ki legitimira odločitev o tem, komu naj se zaupa v vzgojo in varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se mladoletni sin pravdnih strank zaupa v vzgojo in varstvo tožniku, določilo stike med mladoletnim otrokom in toženko ter toženki naložilo, da je dolžna za njegovo preživljanje plačevati mesečno preživnino po 100,00 EUR od 03. 06. 2011 dalje.

2. Proti takšni odločitvi je toženka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da razpolaga z izjavo otroka, da želi živeti pri materi in sestri U. Sodišče je na silo ločilo brata in sestro, ki se z mld. M. dobro razume in mu vseskozi pomaga pri šolskih obveznostih. Dokaz z zaslišanjem sestre je sodišče spregledalo, čeprav je edina oseba, ki živi in diha z M. Meni, da je bil otrok ustrahovan in da je moral pričati po navodilih očeta. Nobena zaupna oseba ni bila pritegnjena v postopek, zato je otrok ostal brez podpore. Otrok nasprotuje sodbi in trdi, da želi živeti pri materi in sestri. To je trdil tudi starim staršem, sošolcem, sosedom in prijateljem. Otrok živi z okoljem in se rad druži s sovrstniki, novemu okolju pa se bo šele moral prilagoditi. Tožnik v življenju z novo partnerko ni spremenil življenjskih navad. Še vedno hodi v gostilno, kjer ostaja do poznih večernih ur in se okajen vrača domov. Teh okoliščin sodišče ni ugotavljajo, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Mati se tudi uči s sinom in ima zasluge za njegov šolski uspeh. Oče otroka podkupuje. Izloča sodnico, ki je sodila na prvi stopnji, saj ni izvedla nobenega dokaza razen zaslišanj strank. Neverjetno je tudi, da v postopek ni bil pritegnjen izvedenec, ki bi ugotovil otrokov pristno voljo. Materialno pravo je kršeno, ker sodišče ni ravnalo v skladu s koristmi otroka. Ker je prepričana, da bi moral biti mladoletni otrok zaupan njej, ugovarja določitvi preživnine podrejeno. Tožnik prejema okoli 1.000,00 EUR dohodkov, sama pa znatno manj, zato jo je sodišče obremenilo z visoko preživnino za njeno plačo. 3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Navedel je, da je mladoletni otrok ustrahovan kvečjemu s toženkine strani, saj ga maltretira ter mu vzbuja občutek krivde zaradi njegove želje, da bi živel z očetom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Materialnopravna podlaga izpodbijane odločitve sta določili četrtega odstavka 421. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in peti odstavek 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Četrti odstavek 421. člena določa, da sodišče izda na zahtevo bivšega zakonca novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. Iz določila tretjega odstavka 105. člena ZZZDR pa izhaja, da mora sodišče pred odločitvijo o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo enemu od staršev pridobiti mnenje Centra za socialno delo glede otroke koristi. Iz navedenega določila pa še izhaja, da sodišče upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Otrokova korist je torej edini kriterij, ki legitimira odločitev o tem, komu naj se zaupa v vzgojo in varstvo. Prav za ugotovitev koristi je posebej pomembno, kot to izhaja tudi iz citirane zakonske določbe, mnenje Centra za socialno delo. V shemi pravdnega postopka v katerem so stranke tiste, ki formirajo dejansko podlago odločitve in jo s tem tudi determinirajo, je prav mnenje Centra za socialno delo tisto, ki zaradi javnega interesa, ki je v varstvu koristi otrok, nadomesti morebitni manjko v dejstvih, ki jih stranke niso navedle, pa so pomembne pri odločanju o tem, kaj je v interesu oziroma v korist otroka.

6. Iz mnenja Centra za socialno delo Z. izhaja, da je mladoletni otrok razdvojen med obema staršema. Do obeh izraža pozitivno čustvo, hkrati pa stisko zaradi omenjene razdvojenosti. Boji se matere in njene reakcije in ne zmore dovolj moči, da bi ji jasno predstavil svojo odločitev. Iz mnenja centra še izhaja da mladoletni M. lahko z očetom bolje uresniči svoje interese in da jasno izraža svojo željo živeti pri očetu, z materjo pa obdržati ustrezne stike. Otrokovo mnenje pa je pridobilo tudi sodišče samo. Pred tem je ugotovilo, da je sposoben razumeti pomen postopka in posledice svoje odločitve. V neformalnem razgovoru na sodišču je mladoletni M. jasno izrazil željo živeti pri očetu. Glede na ugotovljena pravnorelevantna dejstva, je odločitev sodišča prve stopnje o izdaji nove odločbe o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih pravilna, toženkini pritožbeni očitki, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z otrokovo voljo pa neutemeljeni. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v tem delu.

7. Pravilna pa je tudi odločitev o določitvi preživnine, ki jo toženka izpodbija, kot navaja, zgolj podrejeno. Pri tem prvostopenjskemu sodišču očita zgolj nepravilno ugotovitev dohodkov obeh preživninskih zavezancev oziroma njuno zmožnost za preživljanje mladoletnega sina. Prvostopenjsko sodišče je pri ugotovitvi dohodkov pravdnih strank izhajalo iz potrdila o mesečnih prejemkih tožnika, ki ga je izdal njegov delodajalec in iz katerega izhaja, da znaša tožnikov povprečni mesečni dohodek 820,34 EUR, in iz trditev toženke, da zasluži med 590,00 in 620,00 EUR neto oziroma povprečno 605,00 EUR. Glede na neprerekano ugotovitev prvostopenjskega sodišča o stroških preživljanja mladoletnega M., je odločitev sodišča, da je toženka dolžna za njegovo preživljanje plačevati po 100,00 EUR mesečno pravilna, saj je v ravnovesju s preživninskimi potrebami mladoletnega otroka in zmožnostmi njegovih staršev (129. člen ZZZDR). Pri tem je treba upoštevati, da bo po novi odločbi bistveno breme varstva, vzgoje in skrbi vendarle na očetu oziroma tožniku. Po drugi strani toženka ni navedla nobenih relevantnih okoliščin, da plačila dosojenega zneska preživljanja, ki je objektivno nizek, ne bi zmogla. Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno v celoti, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).