Jedro

Tožnik je na izrecno vprašanje odgovoril, da ni istospolno usmerjen in da je njegova edina težava, da je bil član Facebook skupine istospolno usmerjenih, za kar ni vedel. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tako očitno, da je izvorno državo zapustil iz osebnih razlogov (družinske težave zaradi navedene objave slik na Facebooku) in ne zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi svoje istospolne usmerjenosti.

Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila, ker zaradi nedoslednosti (neskladnosti) v njegovih izjavah ni verjela, da so bile objavljene slike v Facebook skupini istospolnih oseb povod za njegov odhod iz države in da so se dogodki zgodili tako, kot jih je predstavil. Ob takih okoliščinah pa ni izkazano tožnikovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.

Iz tožbenih navedb prav tako ni razvidno določno nasprotovanje stališču tožene stranke, da tožnik v zvezi z navedenimi razlogi osebne narave, tudi če bi se izkazali za resnične, ni uspel izkazati, da mu državni organi niso sposobni nuditi zaščite.

Ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi je tožena stranka najprej povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito (27. 9. 2023), iz katerih je razvidno, da je za mednarodno zaščito zaprosil zaradi osebnih razlogov (istospolna usmerjenost).

3. Na osebnem razgovoru (8. 11. 2023) je tožnik, potem, ko ga je uradna oseba ponovno seznanila z zaupnostjo postopka in varstvom osebnih podatkov, priložil sliko, zaradi katere je imel težave in iz katere je razvidno, (1) da je fotografiran v kopalnici v spodnjicah ter (2) da je bila fotografija 4. 3. 2021 posredovana v skupino A. Tožnik je pojasnil, da je bil v neki skupini na Facebooku, za katero je mislil, da je namenjena mišičnjakom, vendar pa je bila za istospolno usmerjene ljudi. V skupini ni bilo Arabcev, samo tujci. Neka oseba, ki je živela v tožnikovi bližini, je zasledila to sliko in jo pokazala njegovi družini. V tožnikovi kulturi je to sramota, če ga bodo prijeli njegov oče in sorojenci, ga bodo ubili.

4. Glede razlogov za mednarodno zaščito je tožnik na osebnem razgovoru ponovil, da je ta oseba pokazala slike njegovim staršem in sorojencem, nato pa mu je prijatelj sporočil, da ga bodo starši ubili, če ga bodo prijeli, saj je ta zadeva za njihovo družino sramotna. Ko je tožnik to slišal, je s privarčevanim denarjem kupil vozovnico in odšel v Turčijo. Na vprašanje, ali lahko pojasni, kdaj je postal član te skupine na Facebooku, je izjavil, da je treniral v fitnesu in tako kot vsak fant slikal svoje mišice. Ko je na Facebooku zasledil skupino, je mislil, da je to navadna skupina, v kateri delijo slike oseb, ki se ukvarjajo s fitnesom. Ker je mislil, da je to čisto normalno, je svoje slike posredoval v to skupino, katere imena ne pozna. Skupini se je pridružil pred približno enim letom. Ko je nastala ta težava, je sicer izbrisal svoje slike, vendar je nato opazil, da je ena še ostala.

5. Iz nadaljnjih tožnikovih izjav je razvidno, da so se njegove težave začele pred dvema mesecema, ko je neka oseba videla sliko (oziroma več slik) in to sporočila tožnikovemu bratu, ta pa staršem, ki nimajo Facebooka. Ko je tožnik stopil v hišo, so mu njegovi starši pokazali sliko in rekli, da je to skupina za istospolno usmerjene ljudi. Takrat so ga začeli pretepati, nato je pobegnil in odšel k prijatelju, pri katerem je bil en teden, od tam pa je odpotoval v Turčijo. Če bi se vrnil domov, bi ga starši ubili. Na vprašanje, ali je poskušal staršem pojasniti zadevo v zvezi s to sliko, je izjavil, da ga niso želeli poslušati in razumeti. Za njih je to "haram". Za to so izvedeli vsi strici po starših in odklonilno reagirali. Ta skupina na Facebooku je bila evropska skupina, v kateri je bilo pisano v španskem in angleškem jeziku. Tožnik je mislil, da je to skupina za mišičnjake, cele skupine pa ni pregledal, saj je bil član več skupin, v katere so se združevale osebe, ki se ukvarjajo s fitnesom.

6. Tožnik je izjavil, da ni istospolno usmerjen ter da je njegova edina težava, da je bil član skupine istospolno usmerjenih in da za to ni vedel. Ne ve, ali lahko objave gledajo vsi ali le člani skupine. Skupina je bila zaprta, v njej je od 5.000 do 10.000 članov. Slika, ki jo je priložil, je na tej strani dobila 2.000 všečkov. Na poziv, naj opiše dogodek, ko je prišel domov in so mu povedali, da vedo za njegove slike v navedeni skupini, je tožnik pojasnil, da so ga sorojenci in oče napadli ob vstopu v hišo in ga brez obrazložitve pretepli s palico. Ko jih je vprašal, zakaj ga pretepajo, so mu pokazali sliko, ne da bi mu dali priložnost za zagovor. Ker je bila poškodovana tudi njegova noga, je pobegnil od doma. Pred zapustitvijo je obiskoval zdravnika, ki mu je povedal, da z njegovo nogo ni nič narobe, kljub temu pa ga je med potjo v Grčiji zelo bolela. Zdravniške izvide ima v Maroku, vendar jih ne more dobiti, ker je v stiku samo z mamo. Če bi izvedeli, da se mama pogovarja z njim, bi jo oče pretepel. Po tem dogodku je bil še en teden v Maroku v Fesu pri prijatelju, kar je približno 15 kilometrov od tožnikovega doma, v drug kraj pa se ni preselil, saj bi to izvedeli in pristopili do njega.

7. Napada očeta in bratov tožnik ni prijavil na policijo, saj ne more prijaviti svoje družine. Poleg tega policija mogoče sploh ne bi ukrepala in bi imel iste težave. Policija v Maroku ne ukrepa, dokler te ne ubijejo. Tudi sicer mu ne bi mogla pomagati ne policija ne druga organizacija v Maroku, saj gre za družinske težave. Ker se ne more vrniti v izvorno državo, ni dovolil, da bi slikali njegov osebni dokument. Tožnikova družina je globoko verna, zato istospolnost ni sprejemljiva. Lahko te ubijejo in s tem nimajo težav, samo da očistijo družinsko čast. Tudi država se bori proti istospolnim osebam. Če si na cesti in ugotovijo, da si istospolno usmerjen, te ljudje pretepejo, policija pa ne ukrepa.

8. Iz tožnikovih izjav je še razvidno, da tožnik ne ve, zakaj bi zapustil navedeno skupino. Če ta slika ne bi prišla do njegovih staršev, bi ostal v skupini in objavljal svoje slike. Na pripombo uradne osebe, da je najprej povedal, da mu je prijatelj sporočil, da je nekdo pokazal slike njegovim staršem, kasneje pa je izjavil, da je bil s tem seznanjen takrat, ko je prišel k staršem domov, je tožnik pojasnil, da mu je prijatelj povedal, da je ta oseba to sporočila njegovim staršem. Tožnik je odšel domov, da se prepriča. Ta oseba je pokazala slike tožnikovim staršem in njegovim prijateljem. Prijatelji so se mu smejali in mu rekli, da bo novica, da tožnik podpira istospolno usmerjene ljudi, zaokrožila. Tožnik je še izjavil, da ga je sram. Ko je bil v tisti skupini, so mu bili všeč transseksualni ljudje, ki so komentirali slike. Tožniku so všeč ženske in transseksualni moški.

9. V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države, saj ni spreminjal izjav glede svojega državljanstva.

10. Na podlagi izjav v prošnji in na osebnem razgovoru, tožena stranka ugotavlja, da je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel družinske težave. V skupini istospolno usmerjenih oseb na Facebooku je objavljal slike svojih mišic. Za slike so po tretji osebi izvedeli njegovi starši in sorojenci, ki so ga zato pretepli. Če bi se vrnil v Maroko, bi ga ubili.

11. Po oceni tožene stranke je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za priznanje mednarodne zaščite. Svojo prošnjo namreč utemeljuje s članstvom v Facebook skupini istospolno usmerjenih, v kateri je objavljal tudi svoje slike, pri tem pa ni vedel, da je to skupina za istospolno usmerjene, ampak je mislil, da gre za ljudi, ki se ukvarjajo s fitnesom in oblikovanjem mišic. Tožnik je na konkretno vprašanje, ali je istospolno usmerjen, odgovoril, da ni.

12. Tožnikove izjave glede navedene Facebook skupine istospolno usmerjenih so neprepričljive in kontradiktorne. Tožnik najprej ni znal povedati, kako se imenuje skupina, čeprav je predložil sliko, iz katere izhaja, da jo je 4. 3. 2021 posredoval v skupino A. Poleg tega iz tožnikove izjave izhaja, da se je skupini pridružil pred približno enim letom, kar bi pomenilo novembra 2022. Glede na navedeno neskladje ni mogoče verjeti tožnikovi časovni opredelitvi dogodkov. Prav tako ni prepričljiva njegova izjava, da ni bil pozoren, v kakšni skupini objavlja svoje slike, čeprav je bilo v njej pisano angleškem jeziku, za katerega je navedel, da ga govori in bi že iz tega razloga zagotovo opazil, za kakšno skupino gre, če bi bil res njen član. Zelo malo verjetno je, da bi bil tožnik dalj časa član skupine istospolno usmerjenih, pa tega ne bi vedel. Prav tako najprej ni vedel, ali lahko objave v tej skupini gleda vsak ali samo njeni člani. Nato pa je izjavil, da gre za zaprto skupino, ki ima od 5.000 do 10.000 članov. Če bi res šlo za zaprto skupino, tretja oseba po presoji tožene stranke ne bi mogla gledati v skupini objavljenih slik, ne da bi bila vanjo sprejeta. Tožnik je kasneje v nasprotju s prvotnimi izjavami navajal, da je sčasoma vseeno ugotovil, da gre za skupino istospolno usmerjenih ljudi. V njej je objavil slike, ki jih je videlo in všečkalo tisoče ljudi, zato bi še naprej ostal v tej skupini in objavljal, če slike ne bi prišle do njegovih staršev. Glede na izkazane nedoslednosti tožena stranka ne verjame, da so bile objavljene slike v skupini istospolnih oseb na Facebooku povod za tožnikov odhod iz države in da so se dogodki zgodili tako, kot jih je predstavil tožnik.

13. Pomembno je tudi neskladje v tožnikovih izjavah, iz katerih je najprej razvidno, da je tožniku prijatelj sporočil, da so starši videli slike in da ga bodo ubili, če ga bodo prijeli, nato pa je po enem tednu pobegnil, kasneje pa je tožnik izjavil, da je najprej odšel domov, starši so mu pokazali slike in mu povedali, da je to skupina za istospolno usmerjene ljudi, začeli so ga pretepati, nato pa je pobegnil. Po mnenju tožene stranke ni verjetno, da je tožnik kljub svojim navedbam, da je njegova družina globoko verna (muslimanska), za katero je nesprejemljiva kakršna koli povezava z istospolnostjo, najprej odšel domov, da se prepriča, ali so njegovi starši res seznanjeni s sliko.

14. Tožena stranka poudarja, da tožnikovih navedb, da ni istospolno usmerjen, in da je po nesreči objavljal slike v skupini istospolno usmerjenih, zaradi česar je spravil njegovo družino v sramoto, ni mogoče povezati z razlogi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Tožnik ni izkazal vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja iz osmega odstavka 27. člena tega člena ZMZ-1. Povedal je, da ni istospolno usmerjen in pri tem ni izrazil, da podpira istospolno usmerjene, le nič nima proti njim in verjame, da ima vsak svojo svobodo, osebnost in svoje prepričanje. Okoliščine, ki jih za utemeljitev svoje prošnje navaja tožnik, po stališču tožene stranke ne predstavljajo utemeljenega razloga za priznanje katere od oblik mednarodne zaščite. Poleg tega ni mogoče verjeti tožnikovi časovni opredelitvi zatrjevanih dogodkov, zato tožena stranka dvomi, da so se opisani dogodki zaradi objave slike sploh zgodili. Če je namreč res, da je tožnik sliko v skupino posredoval 4. 3. 2021, potem ne more držati, da se je skupini pridružil pred okoli enim letom (novembra 2022).

15. Poleg tega je treba upoštevati tožnikove navedbe, da so ga oče in brata pretepli, ko so izvedeli za njegove slike na Facebooku. Če bi se tožnik vrnil v Maroko, bi ga ubili, kar pomeni, da ga preganjajo nedržavni subjekti. Ti pa so lahko subjekt preganjanja le, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, česar pa tožnik ni dokazal. Navedeno pomeni, da mora prosilec v primeru preganjanja ali povzročitve resne škode s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da napada očeta in bratov ni prijavil policiji, saj ne more prijaviti svoje družine. Prav tako je posplošeno in hipotetično navajal, da policija mogoče sploh ne bi ukrepala, sam pa bi ostal v istih težavah. Dodal je, da policija v Maroku ne ukrepa, dokler te ne ubije. Tožena stranka poudarja, da je ključno, da prosilec izkaže, da mu policija v izvorni državi ni sposobna nuditi zaščite, v obravnavani zadevi pa tožnik napada družine in groženj sploh ni prijavil policiji. Pri tem ne zadošča tožnikovo pojasnilo, da tega ni storil zaradi sorodstvenega razmerja. Tožnik ne more trditi, da mu državni organi niso zmožni nuditi zaščite, če se nanje ne obrne na pomoč.

16. Glede na navedeno ni mogoče sprejeti stališča, da je bil tožniku onemogočen dostop do subjektov zaščite in da je dokazal, da mu izvorna država ne more oziroma noče nuditi zaščite. Ob upoštevanju o posplošenosti tožnikovih izjav, da policija mogoče sploh ne bi ukrepala, posledične neutemeljenosti njegovih navedb glede opustitve prijave svojih družinskih članov policiji in dejstva, da tožnik v izvorni državi ni bil ogrožen zaradi svoje istospolne usmerjenosti, ampak ker je objavljal slike v skupino istospolno usmerjenih na Facebooku, je tožena stranka ocenila, da tožnikove izjave niso pomembne za priznanje mednarodne zaščite, s čimer so podani razlogi za zavrnitev prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. Glede na navedeno tožnik ni izkazal objektivnega in subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljil strahu pred obstojem resne škode v izvorni državi.

_Tožnikove navedbe_

17. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

18. Iz tožbenih navedb je razvidno, da v obravnavani zadevi ni na prvi pogled jasno, da pri tožniku ne gre za preganjanje, saj je že pri podaji prošnje navedel, da je istospolno usmerjen. Taka usmerjenost pa je razlog za priznanje mednarodne zaščite. Iz odločbe Ustavnega sodišča Up 2195/06 z dne 11. 9. 2007 izhaja, da se v pospešenem postopku ugotavljajo le okoliščine, ali so podani pogoji za odločanje v skrajšanem postopku, v rednem postopku pa se ugotavljajo okoliščine, ali so podani pogoji za mednarodno zaščito. Ker tožena stranka tega ni upoštevala, je kršila 52. člen ZMZ-1. 19. Tožena stranka se je ukvarjala z "nedoslednostjo" tožnika in podobnim, kar kaže na nepravilnost njene odločitve. Pri tem je spregledala, da je tožnik že v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da jo vlaga zaradi istospolne usmerjenosti. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da so tožniku všeč moški in ženske ter da bi ga zaradi take usmerjenosti ubili, če bi se vrnil domov. Zato ni možno že na prvi pogled in brez poglobljene analize oceniti, da so tožnikovi razlogi za mednarodno zaščito očitno neutemeljeni.

_Navedbe tožene stranke_

20. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Ne držijo tožnikove navedbe o njegovi istospolni usmerjenosti, saj je na izrecno vprašanje odgovoril, da ni istospolno usmerjen ter da je njegova edina težava, da je bil član Facebook skupine istospolno usmerjenih in da za to ni vedel. Tožnikovih navedb, da je po nesreči objavljal slike svojih mišic v skupino istospolno usmerjenih, pri čemer so njegove izjave o članstvu v tej skupini, zaradi katerih naj bi spravil svojo družino v sramoto, kontradiktorne, ni mogoče povezati z razlogi iz Ženevske konvencije in ZMZ-1. Poleg tega tožnik napadov očeta in bratov ni prijavil policiji ter je le posplošeno in hipotetično navajal, da mogoče policija sploh ne bi ukrepala in bi (tožnik) ostal v istih težavah.

_Presoja tožbe_

21. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, saj ni opravičil svojega izostanka z naroka za glavno obravnavo.

22. Tožba ni utemeljena.

23. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

24. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 25. Ob upoštevanju navedenih izhodišč je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito v pospešenem postopku zavrnjena kot očitno neutemeljena na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 v zvezi s prvo alinejo 52. člena ZMZ-1 - ker je prosilec (tožnik) v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

26. Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevnih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Iz razdelka v prošnji, ki se nanaša na tožnikov opis razlogov za mednarodno zaščito, je sicer razvidna nerazumljiva navedba "osebne razloge kot isto spolno smer", vendar pa iz zapisnika o osebnem razgovoru jasno izhaja, da je tožnik na izrecno vprašanje odgovoril, da ni istospolno usmerjen in da je njegova edina težava, da je bil član Facebook skupine istospolno usmerjenih, za kar ni vedel.1 Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tako očitno, da je izvorno državo zapustil iz osebnih razlogov (družinske težave zaradi navedene objave slik na Facebooku) in ne zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi svoje istospolne usmerjenosti.

27. V zvezi s tem sodišče še ugotavlja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.2 Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 27. 9. 2023, poleg tega ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru z dne 8. 11. 2023, na katerem ga je zastopala kvalificirana pooblaščenka. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o (za odločitev) pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika o osebnem razgovoru razvidno, da mu je tožena stranka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev; zagotovila mu je torej možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. 28. Ob takih okoliščinah na navedeno presojo ne more vplivati niti tožnikova izjava ob koncu osebnega razgovora, da "so mu bili, ko je bil v tisti skupini, všeč transseksualni ljudje, ki so komentirali njegove slike" in da so tožniku "všeč ženske in tudi transseksualni moški", saj navedenega tožnik ni povezoval z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.

29. Poleg tega tožnik spregleda, da je tožena stranka njegovo prošnjo zavrnila, ker zaradi nedoslednosti (neskladnosti) v njegovih izjavah ni verjela, da so bile objavljene slike v Facebook skupini istospolnih oseb povod za njegov odhod iz države in da so se dogodki zgodili tako, kot jih je predstavil.3 Ob takih okoliščinah pa ni izkazano tožnikovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Ker tožnik navedeni presoji ne nasprotuje določno, sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb.

30. Iz tožbenih navedb prav tako ni razvidno določno nasprotovanje stališču tožene stranke, da tožnik v zvezi z navedenimi razlogi osebne narave, tudi če bi se izkazali za resnične, ni uspel izkazati, da mu državni organi niso sposobni nuditi zaščite. Zato sodišče niti v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. To pomeni, da tožnik ni izkazal, da mu država ali mednarodna organizacija (prvi odstavek 25. člena ZMZ-1) ne more ali noče nuditi zaščite z vidika drugega odstavka 25. člena ZMZ-1 zoper grožnje v smislu 28. člena s strani nedržavnega subjekta (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZMZ-1). Povedano drugače, tudi če bi bilo ugotovljeno, da so v obravnavani zadevi podani razlogi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ali da obstaja utemeljeno tveganje, da tožnik utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 in da imajo dejanja preganjana, ki naj bi jih v obravnavani zadevi izvajali nedržavni subjekti (tretja alineja 24. člena ZMZ-1), ustrezne lastnosti (26. člen ZMZ-1), je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.4 Tudi zato ni utemeljeno tožnikovo stališče, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

31. Glede na navedeno, ko v obravnavani zadevi ni podan subjektivni element5, ker okoliščine, ki jih tožnik zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.6 S tem povezano dokazno breme glede izpodbijanja vsakega dvoma, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, v obravnavani zadevi torej ni bilo preloženo na toženo stranko.

32. Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.7 V zvezi s tem sodišče še pojasnjuje, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.8, 9 V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).10

33. Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Tožnikov odgovor je razviden iz 4. strani zapisnika o osebnem razgovoru z dne 8. 11. 2023. 2 V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah. 3 Povzetek ugotovitev tožene stranke je razviden iz 12. in 13. točke obrazložitve te sodbe. 4 Tako tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019 (12. točka obrazložitve). 5 Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. 6 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve). 7 Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve). 8 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve. 9 SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka). 10 Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.