Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je pravilnost mnenja komisije ZPIZ lahko predmet preizkusa v sodnem sporu in da je presoja skladnosti dela na določenem delovnem mestu z omejitvami iz invalidske odločbe strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga in je zato potrebno pritegniti sodnega izvedenca, vendar navedeno ne odvezuje strank k podaji ustrezne trditvene podlage. Naloga izvedenca je pomoč sodišču pri ugotavljanju zatrjevanih dejstev in ne pomoč stranki pri oblikovanju trditvene podlage. Tožnica pa v konkretni zadevi ni trdila, da delovno mesto prodajalec ustreza priznanim invalidskim omejitvam, še manj pa je navedla dejanske razloge za ustreznost delovnega mesta prodajalec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožnici 30. 12. 2020, nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 27. 2. 2021 in še vedno traja ter da je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na delo, jo prijaviti za čas od 27. 2. 2021 dalje v vsa socialna zavarovanja ter v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da ji bo priznana delovna doba od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi (27. 2. 2021 dalje) do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki ter tožnici obračunati v skladu s pogodbo o zaposlitvi ustrezne bruto plače od 27. 12. 2021 dalje, odvesti in plačati davke in prispevke ter tožnici izplačati ustrezne neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2013 na delovnem mestu poslovodja, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2019 pa na delovnem mestu prodajalec. Z odločbo ZPIZ z dne 5. 3. 2019 je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznana ji je bila pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Tožena stranka pa je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi invalidnosti, ker naj ne bi mogla zagotoviti drugega dela v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in prav tako ji, na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem, ni mogla zagotoviti primernega dela. V pritožbi navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je zavrnilo dokazni predlog tožnice po postavitvi izvedenca iz področja varnosti in zdravja pri delu in ni pojasnilo razloge nepotrebnosti ali nepomembnosti oziroma očitne neprimernosti podanega dokaznega predloga. Sodišče lahko zavrne le izvedbo dokaza, ki gre v prid že dokazanemu dejstvu, ne pa tudi dokaza, ki naj takšno dejstvo ovrže. Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so zato podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi, le-ti pa morajo biti razvidni iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga. Tožnica je s predlaganim dokazom po postavitvi izvedenca dokazovala ključna, pravno pomembna dejstva, da dopolnilno mnenje komisije o ustreznosti delovnega mesta z dne 4. 11. 2019 ne temelji na popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Ker je sodišče dokazni predlog zavrnilo kot nedopusten, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v posledici tega pa je sodišče sprejelo nepravilno in nezakonito odločitev. Sodišče je sicer pravilno zaključilo, da pogodba o zaposlitvi z dne 5. 10. 2019 ni bila sklenjena pod odložilnim pogojem ustreznosti delovnega mesta omejitvam iz invalidske odločbe, je pa povsem mimo trditvene podlage tožene stranke zaključilo, da je sklenjena pogodba za delovno mesto prodajalec z dne 5. 10. 2019 nična, zaradi njene ničnosti pa nima pravnega učinka, niti v njej vsebovan dogovor strank, da z dnem sklenitve te pogodbe preneha veljati pogodba o zaposlitvi za delovno mesto poslovodje z dne 7. 9. 2013 in da je zato tožena stranka tožnici pravilno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 9. 2013. Presojo ničnosti mora omogočiti trditvena podlaga strank, ki pa je v konkretnem primeru tožena stranka ni zatrjevala. Tožnica je vse do 20. 11. 2019 opravljala delo prodajalke po navodilih in v prostorih tožene stranke in za opravljeno delo tudi prejela plačilo. Glede na obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita in nepravilna. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnice ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnice v pritožbi in navaja, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna. V skladu z zakonskimi določbami vsebuje vse zakonsko določene elemente, je obrazložena, ni sama s seboj v nasprotju in se tudi da preizkusiti, saj je njena obrazložitev jasna in oblikovana na podlagi pravilne dokazne ocene. Povsem neprimerne in neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da ZPIZ ne razpolaga z zadostnim znanjem za ugotavljanje ustreznosti delovnega mesta. Neutemeljene so tudi trditve tožnice, da je sodišče ugotovilo ničnost pogodbe z dne 5. 10. 2019 brez trditvene podlage tožene stranke. Naslovno sodišče je moralo po uradni dolžnosti ugotavljati, ali je bila sploh odpovedana pravilna in veljavna pogodba o zaposlitvi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, ki niso nejasni niti sami s seboj v nasprotju, tako da je sprejeto odločitev mogoče preizkusiti. O odločilnih dejstvih ni nobenega nasprotja med tem, kar je navedeno v vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, ter med samimi temi listinami in zapisniki.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: - tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki od 7. 9. 2013 do 4. 10. 2019 na delovnem mestu poslovodja, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2013 za nedoločen čas; - z odločbo ZPIZ z dne 5. 3. 2019 je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, izjemoma stoje in sede, brez daljše hoje, brez pogostega pripogibanja in dela v prisilni drži ledvene hrbtenice, ročno lahko premešča bremena do 7 kg; - odločba je postala dokončna in izvršljiva 27. 8. 2019; - dne 5. 10. 2019 sta stranki postopka sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prodajalec za nedoločen čas; - ZPIZ je dne 4. 11. 2019 izdal dopolnilno mnenje, da delovno mesto prodajalec ni ustrezno glede na tožničine priznane omejitve v invalidskem postopku; - tožena stranka je nato tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 9. 2013 za delovno mesto poslovodje zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti na podlagi pozitivnega mnenja Komisije k podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

8. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.) v 4. alineji prvega odstavka 89. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca tudi nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Pogoji pod katerimi lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu ter postopek pred Komisijo za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu, ki deluje pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, pa so določeni v 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI; Ur. l. RS, št. 63/2004 s sprem.). Prvi odstavek 40. člena ZZRZI izrecno določa, da delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom in predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem. V primeru, da delodajalec invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom 40. člena ZZRZI, ter o tem odloči Komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi (šesti odstavek 40. člena ZZRZI).

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi predložene sistemizacije tožene stranke ugotovilo, da ima tožena stranka sistemizirani samo delovni mesti prodajalec in poslovodja. Glede na to, da je bila tožnica z odločbo ZPIZ z dne 5. 3. 2019 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: izmenoma stoje in sede, brez daljše hoje, brez pogostega pripogibanja in dela v prisilni drži ledvene hrbtenice, ročno lahko premešča le bremena do 7 kg in je ta odločba postala dokončna in izvršljiva 27. 8. 2019, je tožena stranka s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 5. 10. 2019 za delovno mesto prodajalec. ZPIZ je dne 4. 11. 2019 izdal dopolnilno mnenje, da delovno mesto prodajalec ni ustrezno glede na tožnici priznane omejitve v invalidskem postopku. Ker tožena stranka drugega delovnega mesta, ki bi ji ustrezalo omejitvam po odločbi ZPIZ ni imela in tudi tožnici ni mogla zagotoviti zaposlitve pri drugih družbah, je tožena stranka po pridobitvi pozitivnega mnenja Komisije k podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 9. 2013 za delovno mesto poslovodje.

10. Neutemeljena je pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2019 in da je sodišče povsem mimo trditve podlage tožene stranke zaključilo, da je sklenjena pogodba za delovno mesto prodajalec nična, zaradi njene ničnosti pa nima pravnega učinka niti v pogodbi vsebovan dogovor strank, da z dnem sklenitve te pogodbe preneha veljati pogodba o zaposlitvi za delovno mesto poslovodje z dne 7. 9. 2013. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje s prekoračitvijo trditvene podlage tožene stranke storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je ravnalo zakonito in pravilno, ko je po uradni dolžnosti pazilo na zakonitost pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2019, ki je bila sklenjena brez odobritve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni mogoče pritrditi toženi stranki, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 5. 10. 2019 za delovno mesto prodajalec sklenjena pod odložnim pogojem ustreznosti delovnega mesta omejitvam iz invalidske odločbe, vendar je na podlagi trditev tožene stranke, ki se je sklicevala na določbo 101. člena ZPIZ-1, v skladu s katero mora delodajalec zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice, na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo oziroma mu zagotoviti poklicno rehabilitacijo ali delo s krajšim delovnim časom od polnega, razen v primerih, ko mu lahko skladno s 102. členom tega zakona in predpisi o delovnih razmerjih odpove pogodba o zaposlitvi. Sodišče je pravilno zaključilo, da je takšna odločba prisilne narave in če ponujena pogodba o zaposlitvi ne ustreza delavčevim pravicam iz invalidskega zavarovanja je posledično nična (86. člen OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ker je bila pogodba o zaposlitvi z dnem 5. 10. 2019 sklenjena brez odobritve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in te pogodbe zavod tudi kasneje ni odobril ter je bila po mnenju ZPIZ v nasprotju z omejitvami, ki jih je podala invalidska komisija II. stopnje v odločbi o invalidnosti, pogodba posledično nična.

11. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da sodišče ni navedlo nobenih konkretnih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga tožnice za postavitev izvedenca iz področja varnosti in zdravja pri delu in da je s tem kršilo pravico tožnice do izjave v postopku oziroma načelo kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je predlagala izvedbo dokaza z obrazložitvijo, da stališča ZPIZ v dopolnjenem mnenju za delovno mesto prodajalec ne ustreza priznanim invalidskim omejitvam iz invalidske odločbe ter da ZPIZ ne razpolaga z ustreznim znanjem, ki je potrebno za pravilno in popolno oceno dejstva, ali je delovno mesto prodajalec oziroma poslovodja ustrezno v konkretnem primeru ali ne. Pritožbena trditev, da razpolaga s takšnim znanjem le strokovnjak iz področja varnosti in zdravja pri delu, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ni postavilo sodnega izvedenca iz področja varnosti in zdravja pri delu, ker je bila tožnici s pravnomočno odločbo ZPIZ z dne 5. 3. 2019 priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. To pomeni, da tožnica ne more več delati na dosedanjem delovnem mestu poslovodje in takšna pravnomočna odločba zavezuje tudi sodišče, zato drugačna ugotovitev v tem postopku ni mogoča. 12. Glede delovnega mesta prodajalca pa tožnica kljub konkretizirani navedbi tožene stranke, da upoštevaje dopolnilno mnenje ZPIZ takšno delovno mesto ni ustrezno, ker se na njem opravlja delo stoje in s hojo, pogosto v predklonu in pri tem je statična obremenitev ledvenega segmenta hrbtenice pogosta, zgolj posplošeno navedla, da ne sprejema stališča ZPIZ, ker temelji zgolj na listinskih dokazih in ker ZPIZ nima ustreznega znanja za takšno oceno. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je pravilnost mnenja komisije ZPIZ lahko predmet preizkusa v sodnem sporu in da je presoja skladnosti dela na določenem delovnem mestu z omejitvami iz invalidske odločbe strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga in je zato potrebno pritegniti sodnega izvedenca, vendar navedeno ne odvezuje strank k podaji ustrezne trditvene podlage. Naloga izvedenca je pomoč sodišču pri ugotavljanju zatrjevanih dejstev in ne pomoč stranki pri oblikovanju trditvene podlage. Tožnica pa v konkretni zadevi ni trdila, da je delovno mesto prodajalec ustreza priznanim invalidskim omejitvam, še manj pa je navedla dejanske razloge za ustreznost delovnega mesta prodajalec.

13. Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, da predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave RS. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga stranke mora sodišče ustrezno obrazložiti in navedeno je v konkretnem sporu sodišče tudi storilo.

14. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožena stranka pa zato, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja in ne glede na izid postopka delodajalec sam krije stroške (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004).