Jedro

Tožnik, ki je tujec, ima delovno dovoljenje za opravljanje poslovodne funkcije pri A.A. s.p., vendar dela prokurista ne pozna in bi pri delodajalcu opravljal delo peka, za katerega nima delovnega dovoljenja. Takšna dejstva pa predstavljajo utemeljeno podlago za sklep, da se tujec, ne bo podrejal pravnemu redu RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo navedeno v uvodu te sodbe je Upravna enota Koper zavrnila vlogo za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji za tožnika, ki je državljan Makedonije. V obrazložitvi po povzemanju celotnega postopka na podlagi podatkov v spisih in tožnikovih izjav podanih na zapisnik ob zaslišanju na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Skopju dne 4.8.2010 in dne 24.11.2010, med drugim ugotavlja, da tožnik, ki ima sklenjeno individualno pogodbo za določen čas za delovno mesto prokurista in tudi delovno dovoljenje za opravljanje poslovodne funkcije, nalog prokurista ne pozna in da bo pri delodajalcu A.A. s.p. pripravljal hrano oz. izdeloval pice in burek. Ker je upravni organ menil, da bi moral delodajalec za tožnika pridobiti ustrezno delovno dovoljenje za opravljanje tovrstnih del in ne delovno dovoljenje za prokurista, je tožnika in delodajalca ter pooblaščence seznanil z ugotovljenimi dejstvi in jih pozval naj se glede teh dejstev in okoliščin, ki so pomembne za določitev izjasnijo. Ker iz izjave Odvetniške pisarne B. z dne 20.1.2011 o okoliščinah v zvezi z zaposlitvijo tožnika, ne izhajajo morebitna nova dejstva in okoliščine, po presoji upravnega organa tožnik ni dokazal, da izpolnjuje vse zakonsko določene pogoje za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje tujca. S citiranjem določbe pete alinee prvega odstavka 43. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 64/09 – ur. preč. bes. - ZTuj) in s sklicevanjem na določbe Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (Uradni list RS, št. 76/07 - ur. preč. besedilo) in Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – ur. preč. bes.), tožniku pojasnjuje, da izvajanje pekarskega dela, ki naj bi ga tožnik opravljal v Republiki Sloveniji ni nikakor povezano z zastopanjem in poslovodenjem družbe, za kar je tožnik pridobil delovno dovoljenje. Ker je iz njegovih izjav razvidno, da prihaja v Slovenijo opravljat delo peka in ne pozna dela prokurista, upravni organ ugotavlja, da tožnik, ki bi dejansko opravljal delo, za katerega nima ustreznega delovnega dovoljenja, ne bi spoštoval odločitve Zavoda RS za zaposlovanje vsebovane v delovnem dovoljenju. Iz navedenih razlogov je upravni organ na podlagi 64. člena v zvezi s 43. členom Zakona o tujcih tožnikovo zahtevo za izdajo dovoljenja zavrnil. Tožnik s tožbo izpodbija odločbo Upravne enote Koper, s katero je bila zavrnjena vloga delodajalca za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje tožnika kot tujca v Republiki Sloveniji, iz razlogov naštetih v 27. členu Zakona o upravnem sporu. Zatrjuje, da v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bil pravilno uporabljen zakon. V zvezi s tem se sklicuje na namen Zakona o tujcih, ki izhaja iz 30. člena in na pogoje, ki so za izdajo dovoljenja določeni v 1. in 2. odstavku 32. člena. Ker meni, da je izpodbijana odločitev arbitrirana, zatrjuje, da je bilo z njo poseženo v tožnikovo pravico do enakega varstva določeno v 22. členu Ustave Republike Slovenije. Navaja tudi, da je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. V ugotovljenem dejanskem stanju ni podan nobeden od pogojev določenih v 43. členu Zakona o tujcih. Ker je izpodbijana odločitev arbitrirana in je sprejeta v nasprotju s cilji in namenom Zakona o tujcih, naj sodišče ugotovi, da je bilo z njo poseženo v tožnikovo ustavno pravico do dela, ki jo tudi tujcu daje delovno dovoljenje. Na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, da na podlagi nesporno ugotovljenega dejanskega stanja, ki izkazuje vse zakonske pogoje za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje tujca, izpodbijano odločbo odpravi ter zaradi dolgotrajnosti in zavlačevanja postopka pri toženi stranki samo odloči, da je tožena stranka dolžna tožniku izdati dovoljenje za prvo začasno bivanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Navaja, da iz določb 5. in 22. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (Ur. list RS, št. 66/00, 101/05 in 52/07) izhaja, da je število tujcev na trgu dela omejeno z letno kvoto in da sme tujec opravljati samo tisto delo, za katero mu je dovoljenje izdano in da so iz kvote delovnih dovoljenj izvzeti zastopniki domačih pravnih oseb. Za tožnika je bilo pridobljeno dovoljenje za opravljanje poslovodne funkcije. Ker bo opravljal delo peka, ne pozna pa dela prokurista zaradi katerega prihaja v Republiko Slovenijo zaradi zaposlitve, tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki so za izdajo dovoljenja za prebivanje določeni v 27., 32. in 43. členu Zakona o tujcih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik, ki se v pripravljalni vlogi strinja z vsebino odgovora na tožbo, sodišče opozarja, da tožena stranka sama ugotavlja, da je tožnik izpolnjeval vse formalne zakonsko določene pogoje za izdajo bivalnega dovoljenja. Toženi stranki očita, da je, brez upoštevanja podatkov v spisih, ki so bili podlaga za izdajo odločbe o dovolitvi opravljanja dela tujca v RS, sama, le na podlagi razgovora s tujcem, presodila da delovno dovoljenje „ne velja“. Meni, da je takšna odločitev nezakonita, saj se razveljavitev upravnega akta lahko opravi le po predpisanem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Izpodbijana odločitev temelji na naslednjih ugotovljenih dejstvih: tožnik, ki je tujec, ima delovno dovoljenje za opravljanje poslovodne funkcije pri A.A. s.p., tožnik dela prokurista ne pozna, pri delodajalcu pa bo opravljal delo peka, za katerega tožnik nima delovnega dovoljenja. Na podlagi teh dejstev in okoliščin, ki za tožnika niso sporna, tožena stranka zaključuje, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (5. alinea 1. odstavka 43. člena Zakona o tujcih, Uradni list RS, št. 64/09 – ur. preč. bes., v nadaljevanju ZTuj-1).

Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona, podani z okoliščinami, na katere se sklicuje. Po že citirani določbi 43. člena ZTuj-1 se dovoljenje za prebivanje v RS tujcu ne izda tudi ob obstoju domneve, da se tujec, ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Dejstev, da tožnik za delo peka, ki bi ga opravljal v RS nima delovnega dovoljenja in da dela prokurista ne pozna, tožnik ne izpodbija. Takšna dejstva pa tudi po presoji sodišča predstavljajo utemeljeno podlago za sklep, da se tujec, ne bo podrejal pravnemu redu RS. Trditev tožnika, da za izdajo dovoljenja za prebivanje tujca zaradi zaposlitve zadošča že odločba o delovnem dovoljenju, je brez podlage tako v Zakonu o zaposlovanju in delu tujcev (Uradni list RS, št. 66/00, 101/05 in 52/07) kot tudi v ZTuj-1. Tujec lahko opravlja v Sloveniji le tista dela, za katera mu je izdano delovno dovoljenje, če opravlja dela za katera mu delovno dovoljenje ni izdano, pa krši določbe navedenih predpisov. Zato tožena stranka z izpodbijano odločbo, ki temelji na določbah zakona, ni odločala niti v nasprotju z namenom zakona in niti arbitrirano.

Brez podlage v podatkih v upravnih spisih in v izpodbijani odločbi pa je tožbena trditev, da tožena stranka ni upoštevala delovnega dovoljenja za opravljanje poslovodne funkcije in da je to dovoljenje nezakonito razveljavila. Na podlagi navedenega delovnega dovoljenja in izjav tožnika, je tožena stranka le ugotovila pogoj, zaradi katerega se po določbi 43. člena ZTuj-1 tujcu ne izda dovoljenje za prebivanje v RS. Z navedbami v tožbi pa niti tožnik sam ne navaja podatkov, na podlagi katerih bi bil možen zaključek, da je tožena stranka razveljavila delovno dovoljenje, ki ga je pridobil tožnik, to pa ne izhaja niti iz izpodbijane odločbe.

Na podlagi navedenega pa so brez dejanske in pravne podlage tudi tožbene trditve, da je tožena stranka z izpodbijano odločitvijo posegla v ustavne pravice tožnika (22. in 49. člen Ustave RS).

Sodišče je zato v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.