Jedro

Voznik bi moral glede na dejstvo, da ni bil telesno poškodovan, takoj sporočiti policiji, da je prišlo do prometne nesreče. Oprava alkotesta takoj po dogodku ali pet ur za tem, ni enaka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo 21.103,46 EUR s pripadki.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče je materialnopravno napačno razlagalo 17. člen Pogojev kasko zavarovanja, ker naj bi se voznik avtomobila izmikal preiskavi alkoholiziranosti. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, saj sodišče najprej ugotovi, da voznik ni storil nič, da bi dokazal, da ni bil pod vplivom alkohola in se je torej izmaknil preizkusu alkoholiziranosti. Voznik pa je bil oproščen obtožbe prekrška, da je zapustil kraj dogodka. V postopku o prekršku je bil zaslišan lastnik gostilne Z. in sodišče je vzelo njegovo zaslišanje med dokaze. Od tam izhaja, da se je voznik vrnil na kraj dogodka in z lastnikom dogovoril o finančnih posledicah. Sodišče pa to prezre. Tožeča stranka ni predlagala izvedenca alkoholimetrične stroke, ker je policija opravila preizkus alkoholiziranosti, ki je bil negativen. To je bilo res pet ur po dogodku, vendar policija ni odredila odvzema krvi. To pomeni, da je bil sprejet prvi preizkus. Zato je bil dokaz z izvedencem alkoholimetrične stroke in glede na potek dogodkov neprimeren dokaz. Ne le zaradi časovne oddaljenosti, tudi zaradi fizioloških značilnosti preiskovanca. Tožena stranka ni zatrjevala, da bi bil rezultat preizkusa alkoholiziranosti s strani policije napačen. Tožena stranka tudi ne trdi, da bi voznik pil alkohol. Sodba je presegla domnevo po splošnih pogojih, da se domneva obstoj alkoholiziranosti, če se voznik izmakne preiskavi. Voznik se ni izmikal, preiskavo je odredila policija in ni bil vinjen. Ni razumno, da bi tožnik zahteval odvzem krvi, če je bil prvi test negativen. Sodba tudi ne pove, ali vozniku verjame ali ne. Razumeti pa je, da je njegovo zaslišanje glede odsotnosti alkohola ne zadošča, ker je oškodovanka mati in ima interes v pravdi. Sodišče ne pove zakaj mu ni verjelo. Sodba o tem nima razlogov.

3. Na vročeno tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma je treba ugotoviti, kaj pomeni 17. člen Pogojev za kasko zavarovanje vozil (A19). Tožnica je kot zavarovanka sklenila pogodbo o kasko zavarovanju svojega vozila s toženo stranko. Med strankama ni spora o tem, da je iz zavarovalne pogodbe krita škoda, ki nastane ob prometni nesreči oziroma nesreči, ki jo povzroči voznik vozila. Med strankama je spor o tem, ali je bilo moč voznikovo ravnanje oceniti tako, da ima za posledico izgubo zavarovalnih pravic. Škoda je krita, če voznik vozi trezen. V pogojih pa je tudi v naprej dogovorjeno obnašanje voznika po prometni nesreči, ki omogoči preizkus alkoholiziranosti v času nastanka prometne nesreče. Ta določba ni pretirana, kot navaja pritožba. Gre za pogodbeno dogovorjeno odgovornost voznika vozila in tožeča stranka ne trdi, da to zavarovanki ali vozniku ne bi bilo znano. Določbe o izpolnitvi obveznosti in posledice neizpolnitve so v OZ urejene z določbami 239. člena OZ in naslednjimi. Določba o izgubi zavarovanih pravic ne pomeni objektivne odgovornosti voznika, ampak pogodbeno in v naprej dogovorjeno ravnanje voznika po prometni nesreči, sicer velja domneva, da je voznik vozil vinjen. Gre tudi za ustaljeno sodno prakso o razlagi splošnih pogojev AK(1). Gre za prostovoljno zavarovanje, kjer je vnaprej dogovorjeno, da se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če zapusti kraj prometne nesreče, kot tudi, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti. Lahko pa zavarovanec dokaže, da škoda ni v vzročni zvezi z okoliščinami, zaradi katerih zavarovanec izgubi zavarovalne pravice. Gre torej za dokazno breme na strani tožeče stranke.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in pritožba teh ugotovitev ne graja, da je do prometne nesreče prišlo ob 3.30 uri, da je voznik odšel s kraja prometne nesreče, da se je vrnil na kraj čez 5 ur, da v prometni nesreči ni bil telesno poškodovan in da je šel domov, kjer bi lahko poklical policijo ali vzel avto in se odpeljal na policijsko postajo. Sodišče prve stopnje je tudi opisalo dogodek, in sicer je voznik pred prednostno cesto zavil na pločnik, vozil po pločniku, nato po makedamu in se zaletel v ograjo in zapeljal na vrt gostilne K. V pritožbi tožeča stranka trdi, da je voznik izpolnil svoje obveznosti iz zavarovalne pogodbe, ko se je čez pet ur vrnil in opravil alkotest. Sodišče prve stopnje pa pravilno ugotavlja, da bi moral glede na dejstvo, da ni bil telesno poškodovan, takoj sporočiti policiji, da je prišlo do prometne nesreče. Oprava alkotesta takoj po dogodku ali pet ur za tem, ni enaka. Sodišče prve stopnje ni verjelo priči oziroma vozniku tudi zato, ker je navedbe spreminjal. Najprej je navajal, da na kraju dogodka ni imel telefona, nato pa da je bil telefon prazen. Sodišče prve stopnje v sodbi ugotovi, da tožeča stranka ni predlagala dokaza z izvedencem alkoholimetrične stroke. Pritožba meni, da je to nerelevantno, ker je po petih urah bil opravljen alkotest in je bil negativen. Glede na ugovore tožene stranke ima sodišče prav, da bi tožnik lahko le s tem izvedencem dokazal, da čas petih ur ni vplival, da bi stopnja eventualnega alkohola padla in ob preizkusu znašala dovoljeno mejo. Sodišče tudi pravilno ugotavlja, da bi tožnik lahko zahteval tudi preizkus alkoholiziranosti z odvzemom krvi in tako zavaroval dokaze. Zlasti pa bi si najbolj pomagal, če bi takoj, ko je prišel domov, poklical policijo ali se javil na policijski postaji in s tem omogočil preizkus alkoholiziranosti.

7. Za pritožbo je še pomembno, da je sodišče prve stopnje štelo, da je zaslišanje priče Z., ki je lastnik gostilne, nerelevantno, ker ni bil prisoten ob samem dogodku, ampak pozneje, ko se je tožnik vrnil na kraj prometne nesreče. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da se strinja s presojo sodišča prve stopnje o tem, da je pomemben trenutek oziroma čas, ko se je prometna nesreča zgodila. Tedaj je bil voznik M. R. sam in ni klical nikogar.

8. Pritožba še meni, da je pravno odločilno, da je bil voznik v prekrškovnem postopku oproščen tega dejanja oziroma očitka, da je bil vinjen. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s sodiščem prve stopnje, da je položaj, ko se mora zavarovanec oziroma voznik razbremeniti domneve, drugačen. V prekrškovnem postopku je bil oproščen, ker ni bilo dokazov. Dokazovanje v kazenskem pomenu je drugačno, kot je razbremenitev dogovorjene krivdne odgovornosti o pogodbi. V pogodbi je dokazno breme na tožeči stranki. Le v odgovor na pritožbeno navedbo pritožbeno sodišče navaja, da iz oprostilne odločbe izhaja, da je v trenutku preizkusa alkoholiziranosti voznik imel 0,30 mg alkohola v litru izdihanega zraka (prim. prilogo A11). Pritožbi je treba še odgovoriti, da tožnik ni skušal dokazati, kako se je prometna nesreča zgodila in, da ni možno, da bi se to zgodilo zaradi vinjenosti. Tudi to možnost ima stranka po splošnih pogojih, vendar je dokazno breme na njeni strani.

9. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, le tisti niso v nasprotju in na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, je odločitev sodišča pravilna (353. člen ZPP).

(1) primerjaj razloge sodbe II Ips 547/2000 in jedro dokumenta: takojšnja zapustitev kraja prometne nesreče in pozna obvestitev policije o nesreči, predstavljajo zavestno izmikanje preiskavi o njegovi alkoholiziranosti. Omenjeni zavarovanec ne izgubi svojih pravic samo takrat, kadar je do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, torej takega, da zavarovančeva vinjenost nikakor ni vplivala na nastanek in obseg škode.