Jedro

Ne more se pobotati terjatev stvari ali vrednosti stvari, ki so bile dolžniku dane v hrambo ali na posodo. Banka tako ne more pobotati prilivov na transakcijski račun svoje stranke s svojo terjatvijo do stranke. Pogodba o vodenju transakcijskega računa ima namreč pravno naravo denarnega depozita, torej nepristne hrambe imetnikovega denarnega dobroimetja.

Izrek

I. Pritožbi I. se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v IV. točki izreka v delu, v katerem so bili v razmerju med tožečo stranko in toženo stranko razveljavljeni učinki plačil denarnega zneska 29.171,87 EUR, spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne; - v I., II., III. točki izreka, v preostalem delu IV. točke izreka ter v delu prvega odstavka V. točke izreka, v katerem je bilo toženi stranki naloženo plačilo zneska 166.458,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.2010 dalje do plačila ter pravdnih stroškov v znesku 17.541,80 EUR z obrestmi razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba se v preostalem delu zavrne in se izpodbijana sodba v preostalem delu prvega odstavka V. točke izreka potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da ne obstoji ločitvena pravica tožene stranke na zastavljenih nezapadlih terjatvah, tudi bodočih, ki jih je tožeča stranka imela do zastavnih upnikov na podlagi Pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 5. 6. 2010 v skupnem znesku 666.487,49 EUR (I. točka izreka). Razveljavilo je učinek Pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 5. 6. 2009 in notarskega zapisa opr. št. SV – 407/2009 z dne 5. 6. 2009 (II. točka izreka), vsa obvestila o odstopu terjatev v zavarovanje, ki jih je tožena oziroma tožeča stranka poslala svojim dolžnikom (III. točka izreka) ter učinek plačil denarnega zneska 195.630,78 EUR med tožečo in toženo stranko (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 191.234,46 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2010 dalje do plačila in ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 17.541,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v primeru zamude, od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo (prvi odstavek V. točke izreka). Tožbeni zahtevek glede plačila glavnice 4.396,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2009 dalje do plačila in glede zakonskih zamudnih obresti od glavnice 191.234,46 EUR za čas od 30. 6. 2009 do 12. 10. 2010 je zavrnilo (drugi odstavek V. točke izreka).

2. Zoper I., II., III., IV. točko in prvi odstavek V. točke izreka izpodbijane sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugotovitveni zahtevek zavrže, v preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta podana oba pogoja za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika (271. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Objektivni pogoj zato, ker je tožena stranka pridobila položaj ločitvenega upnika in zato, ker je zaradi predčasnega poplačila tožene stranke prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika in s tem do prikrajšanja preostalih upnikov. Subjektivni pogoj pa zato, ker je bilo izpodbijano dejanje storjeno v obdobju treh mesecev pred uvedbo stečajnega postopka in zato, ker način zavarovanja v obliki odstopljenih terjatev ni bil običajna praksa poslovanja med pravdnima strankama in je tako tožena stranka prejela izpolnitev v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med pravdnima strankama, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti po 1. točki 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Tožena stranka pa bi po oceni prvostopenjskega sodišča takrat, ko je bilo izpodbijano dejanje opravljeno, v kolikor bi ravnala kot skrben gospodar, tudi morala vedeti, da je tožeča stranka insolventna.

K pritožbi zoper odločitev glede zneska 29.171,87 EUR

6. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da se je tožena stranka iz naslova odstopljenih terjatev poplačala le v višini 166.458,91 EUR in sicer deloma na način, da so dolžniki denarna sredstva nakazali neposredno na račun tožene stranke, deloma pa je tožena stranka plačila, ki so jih dolžniki nakazovali na račun tožeče stranke, prenakazovala na svoj račun. S tem je predčasno delno poplačala svojo terjatev do tožeče stranke iz Kreditne pogodbe št. 1146904 z dne 5.6.2009 (Kreditna pogodba) in tako oškodovala druge upnike. Glede preostalega zneska 29.171,87 EUR pa je navajala, da gre za prilive na njen račun iz drugega naslova, in ne iz naslova Pogodbe o odstopu terjatev.

7. Pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču, da je zmotno zaključilo, da je tožena stranka na podlagi izpodbijanega pravnega dejanja prejela izpolnitev svoje terjatve. Navaja, da tožena stranka na podlagi Pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje (Pogodba o odstopu terjatev) ni prejela ničesar. Zato je ločitveno pravico prijavila v stečajnem postopku nad tožečo stranko. Sporni znesek 191.234,46 EUR naj bi prejela na podlagi pobota. Da poboti niso bili povezani z izpodbijanim dejanjem, naj bi izhajalo že iz trditev tožeče stranke, da je tožena stranka pobotala 29.171,87 EUR iz terjatev, ki ji niso bile odstopljene. Ker je imela tožena stranka od 11. 6. 2009 (odpoved Kreditne pogodbe) do tožeče stranke zapadle in neplačane obveznosti iz naslova Kreditne pogodbe, tožeča stranka pa do tožene stranke terjatve na podlagi Pogodbe o vodenju računa, je v skladu s 311. členom OZ z enostransko izjavo pobotala medsebojne terjatve in obveznosti.

8. Pritožbeno sodišče po vpogledu v seznam prilivov na račun tožene stranke (A7) ugotavlja, da je tožena stranka znesek 166.458,91 EUR dejansko prejela iz naslova odstopljenih terjatev. Zato pritožbene navedbe, da tožena stranka iz tega naslova ni prejela plačanega nič, niso utemeljene. Glede preostalega zneska 29.171,87 EUR (ki ni v povezavi s Pogodbo o odstopu terjatev), pa pritožbeno sodišče, upoštevaje trditveno podlago pravdnih strank ugotavlja, da pobot tožene stranke za ta znesek ni bil dovoljen, ker se v skladu z določbo druge točke 316. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ne more pobotati terjatev stvari ali vrednosti stvari, ki so bile dolžniku dane v hrambo ali na posodo. Banka tako ne more pobotati prilivov na transakcijski račun svoje stranke s svojo terjatvijo do stranke (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 18/2010, III Ips 60/94, II Ips 310/2011). Pogodba o vodenju transakcijskega računa ima namreč pravno naravo denarnega depozita, torej nepristne hrambe imetnikovega denarnega dobroimetja. Zato že iz tega razloga pobot terjatve tožene stranke s terjatvijo tožeče stranke v znesku 29.171,87 EUR ni zakonit. Iz navedenega tako izhaja, da je dajatveni tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo navedenega zneska utemeljen. Ker v danem primeru pobot ni predstavljal pravnega dejanja dolžnika (271. člen ZFPPIPP), tožba tožeče stranke v tem delu ne predstavlja izpodbojne tožbe po 275. členu ZFPPIPP. Zato oblikovalni tožbeni zahtevek na razveljavitev učinkov plačil denarnega zneska 29.171,87 EUR ni utemeljen.

9. Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v IV. točki izreka v delu, ki se nanaša na razveljavitev učinkov plačil zneska 29.171,87 EUR spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (peta alineja 358.člena ZPP). Zavrnilo pa je pritožbo zoper V. točko izreka izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 29.171,87 EUR in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP), saj je le-ta pravilna,čeprav iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, v tem delu ni našlo (2.odstavek 350.člena ZPP), uveljavljanih pa pritožnik ni konkretiziral. K pritožbi zoper odločitev glede zneska 166.458,91 EUR

10. Prvostopenjsko sodišče je obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti utemeljilo na dejstvu, da se je tožena stranka poplačala predčasno (v juniju in juliju 2009), pred zapadlostjo njene terjatve do tožeče stranke iz Kreditne pogodbe. Posledično naj bi prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožeče stranke, tako da so prikrajšani preostali upniki. Tak zaključek je prvostopenjsko sodišče sprejelo, ker je izhajalo iz zmotne ugotovitve, da terjatev tožene stranke iz Kreditne pogodbe v juniju in juliju 2009 še ni zapadla. Terjatev tožene stranke iz te pogodbe je v skladu z 9. členom sporne Kreditne pogodbe zapadla 11. 6. 2009, ko je tožena stranka Kreditno pogodbo odpovedala. Tožena stranka je torej, ko se je poplačevala iz odstopljenih terjatev, zgolj poplačevala zapadle obveznosti tožeče stranke do nje iz naslova Kreditne pogodbe. Posledično je zmoten zaključek, da so bili zaradi poplačila pred zapadlostjo, s plačili iz naslova odstopljenih terjatev v znesku 166.458,91 EUR, prikrajšani preostali upniki.

11. Nadalje je prvostopenjsko sodišče objektivni pogoj izpodbojnosti utemeljevalo tudi z dejstvom, da je tožena stranka z izpodbijanim pravnim poslom pridobila položaj ločitvenega upnika, pri tem pa ni upoštevalo, da vsako zavarovanje oziroma pridobitev ločitvene pravice ne pomeni nujno, da je dejanje izpodbojno. Bistveno namreč je, ali se je s sklenitvijo zadnje Kreditne pogodbe in z njo povezane Pogodbe o odstopu terjatev, položaj tožene stranke izboljšal in ali je bil namen sklenitve teh dveh pogodb zgolj pridobitev ugodnejšega položaja tožene stranke za poplačilo. Za privilegiranje upnika namreč ne gre, če se nova kreditna pogodba sklene z namenom poplačila dolga po prejšnjih kreditnih pogodbah in pri tem toženi stranki ni mogoče očitati, da je zadnjo Kreditno pogodbo in z njo povezano zavarovanje sklenila samo z namenom pridobitve privilegiranega položaja (prim. sodbo VS RS III Ips 25/2008).

12. Prvostopenjsko sodišče se zaradi zmotnega zaključka, da je objektivni pogoj izpodbojnosti podan že iz razloga, ker se je tožena stranka poplačala predčasno, z vprašanjem, ali sta bili sporni Kreditna pogodba in Pogodba o odstopu terjatev v zavarovanje sklenjeni le z namenom, da bi tožena stranka pridobila ugodnejše pogoje za poplačilo v stečajnem postopku, ni ukvarjalo. Zato je pravnoodločilno dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

13. Glede subjektivnega pogoja izpodbojnosti pa je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da različni oziroma krajši roki dospelosti v preteklih kreditnih pogodbah, kažejo na neobičajnost zavarovanja z odstopom terjatev pri sporni Kreditni pogodbi s 6 mesečnim rokom vračila kredita. Prav tako je zmoten zaključek, da je dejstvo, da tožeča stranka že od leta 2006 kreditov ni poplačevala z likvidnimi sredstvi, temveč z najemanjem novih kreditov, nedvomno dokazovalo, da je tožeča stranka nelikvidna. Soglaša pa pritožbeno sodišče z ostalimi razlogi, ki so sodišče prve stopnje vodili do zaključka, da bi tožena stranka kot skrben gospodar morala vedeti, da je tožeča stranka insolventna. Ker je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka, v skladu z določbo 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP velja, če upnik, v korist katerega je bilo izpodbijano dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, da je pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP (subjektivni pogoj izpodbojnosti), izpolnjen. Tožena stranka bi torej morala dokazati, da takrat, ko je bilo izpodbijano dejanje opravljeno, ni vedela oziroma ni mogla vedeti, da je dolžnik insolventen. Vendar pa s trditvami v tej smeri, kot je to pravilno ocenilo prvostopenjsko sodišče, ni uspela. Trditev, da tožeča stranka do 5. 6. 2009 niti ni bila insolventna, pa ni podkrepila z nobenimi dejstvi in okoliščinami, iz katerih bi to izhajalo. Zato zaslišanje prič, ki jih omenja v pritožbi, ni bilo potrebno, saj izpovedbe le-teh pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti.

14. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožene stranke v preostalem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu (I., II., III. točka, del IV. točke izreka in del prvega odstavka V. točke izreka) razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), saj glede na naravo in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka.

15. Prvostopenjsko sodišče bo v ponovljenem postopku moralo skrbno pretehtati okoliščine sklepanja zadnje Kreditne pogodbe in Pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje ter na podlagi ugotovljenega presoditi, ali je bi namen sklenitve navedenih dveh pogodb privilegiranje tožene stranke v stečajnem postopku tožeče stranke, ali pa zgolj običajno dodatno zavarovanje banke pri njenem poslovanju oziroma kreditiranju njenih komitentov.

16. Pritožbeno sodišče le še pripominja, da je bila tožba tožeče stranke na ugotovitev, da ločitvena pravica na zastavljenih (odstopljenih) terjatvah (v zavarovanje) ne obstaja, vložena pravočasno. Nedosledno izražanje tožeče stranke pri opredeljevanju predmeta ločitvene pravice (zastavljene nezapadle terjatve) pa za vsebinsko presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, glede na to, da iz tožbenega zahtevka jasno izhaja, da se le-ta nanaša na Pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje, niti ni odločilnega pomena. Tožeča stranka pa navedeno pomanjkljivost še vedno lahko odpravi.

17. Ker je bilo sodbo sodišča prve stopnje potrebno razveljaviti že iz zgoraj navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenimi navedbami ni ukvarjalo.

18. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).