Jedro

Zakonska ureditev overitve podpisa na zasebni listini (64. člen ZN) ne zajema obveznosti notificiranja neposredno zaznanih dejstev (konkretno ponovljene overitve).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je družbi C. v letu 2000 posodil 10,000.000 SIT; posojilo bi moralo biti vrnjeno do 27. 4. 2001. Tožnikova terjatev iz posojilne pogodbe je bila zavarovana z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini. Zastavljeno nepremičnino je družba C. pridobila na podlagi prodajne pogodbe, ki jo je s prejšnjim lastnikom sklenila 14. 7. 1995. Na pogodbi je toženka kot notarka podpise overila 24. 7. 1995. Ker je isti dan pod isto opravilno številko overila dva izvoda pogodbe, ne da bi pri tem na drugem izvodu zaznamovala, da gre za drugi izvod in da je prvi overjen izvod izgubljen, je (ne da bi imela tak namen) P. P., direktorju C. in imetniku obeh izvodov overjene pogodbe, omogočila, da je nepremičnino zastavil večkrat že pred ustanovitvijo hipoteke v korist tožnika, ne da bi tožnik to opazil, saj so bile predhodne obremenitve zabeležene na tistem od obeh overjenih izvodov pogodbe, za katerega tožnik ni vedel. Posojilojemalec posojila v dogovorjenem roku ni vrnil, izvršba, ki jo je v letu 2001 predlagal tožnik, pa zaradi predhodnih zastavnih pravic, s katerimi so bile zavarovane terjatve, ki so presegale vrednost nepremičnine, ni bila uspešna. Tožnik je zato 4. 7. 2002 predlagal stečaj C., a njegova terjatev ni bila poplačana. Zato je s tožbo, vloženo 11. 5. 2004, zahteval odškodnino od toženke, in sicer v višini posojilne terjatve do družbe C., ki je po njegovem prepričanju ostala nepoplačana zaradi protipravnega ravnanja notarke, ki ga je predstavljala overitev dveh izvodov prodajne pogodbe brez ustrezne zaznambe o tem na drugem overjenem izvodu.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo, drugostopenjsko sodišče pa je toženkino pritožbo (razen delno glede zakonskih zamudnih obresti) zavrnilo. Stališče sodišč je bilo, da je toženka ravnala protipravno, ker je bila overitev dveh izvodov prodajne pogodbe v nasprotju z določbo 29. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN), vzročna zveza med njenim ravnanjem in tožnikovo škodo pa je podana, ker tožnik posojila, katerega vrnitev je zavaroval z zastavno pravico na nepremičnini, ki jo je C. kupil leta 1995, ne bi dal, če bi vedel, da je bila tedaj (ob sklenitvi posojilne pogodbe) ta nepremičnina že zastavljena za zavarovanje treh drugih terjatev. Obe sodišči sta zavrnili toženkin ugovor zastaranja odškodninske terjatve.

3. Toženka sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje odločitvi glede vprašanja zastaranja in glede vseh elementov civilnega delikta. Za odločitev pomembne revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju, ko bo Vrhovno sodišče nanje odgovorilo.

4. Revizija je bila vročena tožniku in stranski intervenientki na strani toženke. Odgovora nanjo nista podali.

5. Revizija je utemeljena.

O zastaranju

6. Toženka navaja, da je bil njen ugovor zastaranja zavrnjen ob izhodišču, da je tožniku škoda nastala šele po uvedbi stečajnega postopka nad družbo C., to je po 4. 7. 2002, ne pa že ob overitvi prodajne pogodbe 24. 7. 1995, kot je uveljavljala toženka. Meni, da je stališče o nastanku škode šele po uvedbi stečajnega postopka zmotno in notranje protislovno: če tožniku škoda ni nastala že z overitvijo pogodbe, potem mu je zagotovo nastala s trikratnim vpisom hipoteke (v letih 1995, 1996 in 1998), oziroma ko je bil ravno zaradi tega na tožnikov predlog 14. 12. 2000 opravljen rubež neuspešen, od tedaj tekoč triletni subjektivni rok iz 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pa je do vložitve tožbe 11. 5. 2004 že potekel. Okoliščina, da je uvedbo stečajnega postopka predlagal prav tožnik, pa kaže, da je za večkratno zastavitev nepremičnine in za škodo vedel. Navedeno je toženka uveljavljala v pritožbi, a sodišče druge stopnje o teh pritožbenih trditvah, ki so v nasprotju z ugotovitvijo, da je tožnik zvedel za zastavitve šele z uvedbo stečajnega postopka (15. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) nima razlogov (14. točka drugega odstavka istega člena).

7. Revidentka nima prav: ne drži, da je s pritožbo grajala (tudi) presojo o pričetku teka subjektivnega zastaralnega roka in ugotovitve o dejstvih, ki so relevantna za tako presojo. Z okoliščinami, navedenimi v prvem odstavku na 4. strani pritožbe, je tožnica utemeljevala svoje prepričanje o zmotnosti presoje v zvezi z elementi civilnega delikta, kar ni razvidno le iz strukture pritožbe, pač pa tudi iz konteksta navedb, na katere se sklicuje revizija.

O protipravnosti oziroma nedopustnosti ravnanja toženke

8. Toženka meni, da je bila pravilna prvotna odločitev sodišča prve stopnje, da njeno ravnanje (overitev podpisov na dveh izvodih pogodbe kot glavnih izvodih – brez označbe na drugem izvodu, da gre za dvojnik) ni bilo protipravno. Opozarja, da je notariat pričel delovati 1. 6. 1995 in da so se notarji zaradi začetnih nejasnosti pri uporabi ZN in odsotnosti podzakonskih aktov zgledovali po dotedanji praksi sodišč pri overjanju podpisov na listinah. Sporna overitev je bila opravljena le dva meseca po uveljavitvi notariata. Sledeč praksi sodišč je toženka drugi izvod pogodbe overila kot glavni izvod na podlagi razlage, da se je glavni izvod izgubil. Tako, do tedaj splošno prakso, so notarji spremenili po srečanju v Ribnem konec leta 1996. O tem sta izpovedala notarja Alojz Vidic in Miro Košak. Poleg tega toženki premajhne skrbnosti ni mogoče očitati s sklicevanjem na določbo 29. člena ZN: ta ni uporabljiva, ker se nanaša na sestavo notarske listine in ne na overitev podpisa prodajalca na že sestavljeni pogodbi.

9. Ključni očitek sodišč prve in druge stopnje toženki je, da ob overitvi podpisa na drugem izvodu pogodbe na listini ni zaznamovala, da je (isti dan in pod isto opravilno številko) že overila prodajalčev podpis na enem izvodu (iste) pogodbe. Njuna presoja, da je kršila zapoved (strožje) profesionalne skrbnosti, se opira na določbo 29. člena ZN, po kateri mora notar v notarski listini verno in popolno zapisati izjave, podane pred njim, oziroma dejstva, ki jih je neposredno zaznal. Menili sta, da bi morala toženka že na podlagi navedene zakonske določbe in ne glede na odsotnost pravil o poslovanju pri dvojnih overitvah, najprej zaznati neobičajnost ravnanja stranke, ki je v istem dnevu overila podpis na pogodbi ter se za tem vrnila in zahtevala overitev še na drugem izvodu pogodbe z obrazložitvijo, da se je že overjeni izvod izgubil, nato pa bi morala dejstvo predhodne overitve zaznamovati na drugi (naknadno overjeni) pogodbi. Revizijsko sodišče seveda soglaša, da bi toženka, če bi ravnala takó, zmanjšala tveganje zlorabe, ki jo je direktorju C. omogočilo (tudi) hkratno imetništvo dveh overjenih originalov prodajne pogodbe. Vendar pa soglaša z revizijo, da njenega ravnanja ni mogoče vrednotiti na podlagi primerjave z abstraktnim dejanskim stanom iz 29. člena ZN, ki predpisuje ravnanje notarja pri sestavi notarskih listin. Toženka je namreč na že sestavljeni prodajni pogodbi zgolj overila podpis prodajalca(1) in ni sestavila notarske listine.(2) Zakonska ureditev overitve podpisa na zasebni listini (64. člen ZN) ne zajema obveznosti notificiranja neposredno zaznanih dejstev (konkretno ponovljene overitve).

10. Zato načeloma drži argument sodišča prve stopnje, da morebitna ustaljena praksa notariata ne bi mogla pretehtati nad pravili stroke; ni pa ta argument uporabljiv v konkretnem primeru: zato ne, ker je pravilo stroke po stališču sodišč prve in druge stopnje, ki je po zgoraj obrazloženem zmotno, predstavljala določba 29. člena ZN. Te ni mogoče uporabiti, drugih zakonskih ali podzakonskih predpisov o ravnanju notarjev v zvezi s tako imenovanimi dvojnimi overitvami pa ni bilo. Navedeno pa protipravnosti še ne izključuje; njen pojem je širši: pogojno je lahko protipravno tudi ravnanje, ki ni v nasprotju s kakšno prepovedjo ali zapovedjo. Pogojno zato, ker velja splošno načelo, da je nedopustna vsakršna povzročitev škode, če le ni posebej dopuščena (na primer v skrajni sili ali silobranu),(3) kar bi pomenilo, da je po retrogradnem sklepanju od škode nazaj proti njenemu vzroku protipravno vsako ravnanje, ki je povzročilo škodo, taka razlaga pa bi bila absolutno preširoka; pogoj, da ravnanje, ki z zakonom ni določeno kot protipravno, postane protipravno, je, da je možnost nastanka škode njegova predvidljiva posledica(4) (ki ni nujno najbolj običajna, pogosta, pač pa je stopnja njene verjetnosti lahko tudi nizka(5)). Presoja, ali je bila zloraba, kakršna se je zgodila naknadno, ob sporni overitvi drugega izvoda pogodbe, predvidljiva,(6) je izostala zaradi zmotnega stališča sodišč prve in druge stopnje, da je bilo ravnanje toženke protipravno že zato, ker ob overitvi drugega izvoda pogodbe na listini tega dejstva ni zaznamovala. Okoliščina, da naj bi bilo njeno ravnaje skladno z zatrjevano ustaljeno prakso notarjev v primerih tako imenovanih dvojnih overitev (o čemer ugotovitev ni(7)), pa bi bila lahko le ena od okoliščin,(8) upoštevnih na eni strani pri presoji predvidljivosti kot merila protipravnosti, po drugi strani pa tudi pri presoji profesionalne skrbnosti kot merila krivde.

O vzročni zvezi

11. Toženka trdi, da sploh ni pomembno, ali je P. P. uporabil prvo ali drugo pogodbo: ko je eno izmed njih pred sklenitvijo posojilne pogodbe s tožnikom uporabil za zavarovanje treh posojil, ki so bistveno presegala vrednost zastavljene nepremičnine, je bila vzročna zveza med domnevno napako pri overitvi in tožnikovo škodo pretrgana. Ker je bilo zavarovanje v vseh treh primerih dano v korist Nove kreditne banke Masribor, je lahko P. P. vsako pogodbo uporabil le enkrat: eno za zaznambo zavarovanj v korist navedene banke, drugo pa za zavarovanje tožnikove terjatve. Ugotovitev, da je bila ena pogodba uporabljena večkrat, je tako obremenjena s procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa tožniku škoda ni nastala zaradi domnevne napake toženke, ampak zaradi insolventnosti družbe C. in zaradi goljufivega ravnanja in prevar njenega direktorja P. P. Temeljna napaka izpodbijane sodbe je v tem, da je osredotočena na problem, ali bi tožnik posojilo dal, če bi bil na v zastavo dani pogodbi zaznamek, da gre za dvojnik. Ne opredeli pa se do vprašanj, kolikšne so bile upniške terjatve in v kolikšni meri je bila stečajna masa zmanjšana v tožnikovo škodo oziroma kaj je bilo s stečajno maso, da je bil stečaj zaključen brez razdelitve upnikom. Sprašuje se, ali ne bi bila posledica enaka, če bi imel C. enega samega upnika. Opozarja, da vrsta vprašanj kaže na pretrganje vzročne zveze in da je tožnikova škoda v resnici posledica ravnanj direktorja C., ki so družbo privedla do insolvenčnosti.

12. Ni mogoče pritrditi izhodišču sodišč prve in druge stopnje, da je bila (edini) vzro

k, zaradi katerega tožnikova terjatev ni bila poplačana, dvakratna overitev prodajne pogodbe z opustitvijo zaznambe, da gre za drugopis, overjen zaradi izgube izvirnika. Si ne qua non vzro

k je bila uporaba (zloraba) obeh overjenih izvodov pogodbe - brez nje sploh ne bi nastopil položaj, ko je treba presojati, ali je na tožnikovo škodo pravno upoštevno vplivala (tudi) overitev podpisov na dveh izvodih pogodbe in opustitev že omenjenega zaznamka na drugem izvodu. Ta vzrok je brez dvoma tudi pravno relevanten: oškodovanje tožnika je bila (ne le) pričakovana (pač pa glede na dejanske ugotovitve celo nujna) posledica opisane zlorabe. Nadaljnje vprašanje pa je, ali je ta vzrok izključni vzrok tožnikove škode.

13. Zgolj zaradi overitve dveh izvodov pogodbe, brez zlorabe s strani direktorja C., tožniku škoda, kot že rečeno, ne bi mogla nastati. Po drugi strani pa P. P., če ne bi razpolagal z dvema »izvirnikoma« pogodbe, na način, ugotovljen s prvostopenjsko sodbo, škodne posledice ne bi mogel povzročiti. Zato je relevantno, ali bi tudi toženkino ravnanje lahko pomenilo pravno relevanten vzrok,(9) ter v primeru pritrdilnega odgovora še, ali je bila vzročna zveza med njenim ravnanjem in tožnikovo škodo z zlorabo pretrgana, kot uveljavlja revizija, oziroma ali je podana deljena vzročnost. Ta vprašanja sta sodišči prve in druge stopnje rešili z argumentom, da je zahtevek zoper toženko v vsakem primeru utemeljen: če za tožnikovo škodo ne odgovarja samostojno, pač odgovarja solidarno na podlagi določbe prvega odstavka 206. člena ZOR.(10) Ta argument je napačen. Bistvo navedene določbe je, da v primeru, ko je potencialnih povzročiteljev škode več, olajša položaj oškodovanca tako, da mu ni treba dokazati vzročne zveze med ravnanjem vsakega od potencialnih povzročiteljev škode in škodo (vzpostavlja domnevo vzročne zveze). Presoja sodišč prve in druge stopnje o odgovornosti na podlagi navedene zakonske določbe je zmotna zato, ker ni izpolnjen pogoj skupnega delovanja,(11) saj je med overitvijo in zlorabo overjene pogodbe poteklo večletno časovno obdobje, dejanji pa sta opravili različni osebi. To pa pomeni, da se v konkretnem primeru vzročnost med toženkinim ravnanjem in tožnikovo škodo ne domneva; treba jo je šele ugotoviti.

Odločitev o reviziji

14. Odločitev o temelju torej ni bila obravnavana z vidikov, na katere je na podlagi utemeljene revizije toženke opozorjeno zgoraj. Zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Stroški postopka

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Overitev podpisa je potrditev pristnosti. Glej sodbo II Ips 132/2008. Op. št. (2): Notarske listine so le notarski zapisi, notarski zapisniki in notarska potrdila (prvi odstavek 3. člena ZN).

Op. št. (3): Plavšak, N., v Plavšak, N. in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, stran 701 in 702. Op. št. (4): Navedeno delo, stran 703 in 704. Op. št. (5): Prav tam, stran 705 in 706. Op. št. (6): Overitev podpisov na drugem izvodu pogodbe je bila po toženkinih trditvah opravljena na podlagi prepričanja, da je prvi izvod izgubljen.

Op. št. (7): Je pa ugotovljeno, da je bila taka praksa sodišč, ki so opravljala overitve še dva meseca pred sporno overitvijo (prvi odstavek na 6. strani sodbe sodišča prve stopnje).

Op. št. (8): Toženka je med postopkom opozarjala na dejstva, da je bil drugi izvod pogodbe lahko overjen le, ker ga je (v nasprotju s predpisi) predhodno davčna služba opremila s potrdilom o plačilu davka (torej ni dvomila, da je bil izvod, na katerem je plačilo davka predhodno že potrdila, izgubljen), da je davčna služba s tem kupcu omogočila overitev podpisa prodajalca pri kateremkoli drugem notarju, ne da bi ta za prvotno overitev sploh vedel, da je bila sporna overitev opravljena šele (nepolna) dva meseca po pričetku poslovanja notarjev, da je bila praksa tako imenovanih dvojnih overitev ocenjena kot problematična prepoznana šele kasneje in podobno.

Op. št. (9): Tožnica je med postopkom in tudi še v reviziji to zanikala in trdila, da je vzrok tožnikove škode zastava stanovanja preko njegove vrednosti v korist predhodnih upnikov ter insolvenčnost posojilojemalca (družbe C.).

Op. št. (10): Ta določa, da za škodo, ki jo povzroči več več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno.

Op. št. (11): Ta ni nujen le za vzpostavitev vzročne zveze v položaju iz četrtega odstavka 206. člena ZOR oziroma sedaj 186. člena OZ.