Jedro

Ker tožnica (srednja medicinska sestra) nima izobrazbe, kot se zahteva za opravljanje dela diplomirane medicinske sestre, in ker tega dela tudi ni opravljala, njen tožbeni zahtevek za predložitev pisne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto diplomirane medicinske sestre in za plačilo prikrajšanja pri plači ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni predložiti ustrezno pisno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto diplomirana sestra v negovalni enoti in da je dolžna obračunati bruto razliko plač v znesku 26.527,50 EUR, od navedenega bruto zneska razlik v plači plačati davek in prispevke, neto razlike pa izplačati tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje ter sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 14,27 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz razlogov nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker naj tožnica ne bi uspela dokazati, da od meseca februarja 2006 dalje dejansko opravlja delo na delovnem mestu diplomirane sestre v negovalni enoti. Sodišče je odločitev oprlo na izpoved prič B.B, A.A., A.B. in A.C., posredno pa tudi na nekatere listine v spisu, seznam poklicev v zdravstveni dejavnosti, razmejitev zdravstvene nege iz novembra 1997, obseg dela dežurne nadzorne medicinske sestre, organizacija dela na oddelku S1 in S2 v primeru odsotnosti diplomirane medicinske sestre z dne 31. 1. 2011 ter minimalne standarde razporejanja negovalnega kadra na bolniških oddelkih dne 26. 10. 2010. Sodišče je v sodbi izrecno zapisalo, da ni verjelo tožnici, da je od februarja 2006 do februarja 2011 poleg svojega dela srednje medicinske sestre opravljala tudi dela diplomirane medicinske sestre in še, da ni verjelo tožnici in pričam A.D., A.E. in A.F. da tožena stranka ni podala nobenih navodil o tem, katera dela sme tožnica opravljati in katerih ne. Odločitve sodišča v tem delu ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ne pojasni zakaj je v zvezi s ključnimi spornimi dejstvi verjelo pričam B.B., A.A., A.B. in A.C., ne pa tožnici in pričam, katerih zaslišanje je predlagala tožnica. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj ne drži, da tožnica v spornem obdobju ne bi opravljala del diplomirane medicinske sestre, kakor tudi ne drži, da bi tožena stranka v praksi izvajala razmejitev med deli srednje medicinske sestre in diplomirane medicinske sestre. Protispisna in nepravilna je ugotovitev sodišča, da ni tožnica nikdar zatrjevala, da je opravljala dela, kot so načrtovanje, izvajanje in vrednotenje kontinuiranega procesa zdravstvene nege pacientov I. in II. kategorije zahtevnosti, organiziranje, vodenje in nadziranje dejavnosti zdravstvene nege pacienta, sodelovanje v multidisciplinarnih timih, načrtovanje in koordinacija premestitve ali odpusta pacienta, sodelovanje v procesu zdravljenja v okviru zdravstvenega tima, pedagoško delo z dijaki in študenti... Tožnica je navedeno zatrjevala v pripravljalni vlogi z dne 28. 1. 2011 in v dokazne namene predlagala lastno zaslišanje ter zaslišanje večjega števila prič. Zmoten je zaključek sodišča, da tožnica ni v pretežni meri opravljala dela diplomirane medicinske sestre. Sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov za ugotovitev tega spornega dejstva. Iz izvedenih dokazov pa izhaja, da je tožnica v spornem obdobju opravljala zatrjevana dela diplomirane medicinske sestre. Tožnica se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ne izpolnjuje pogojev, da bi jo tožena stranka lahko zaposlila na mestu diplomirane medicinske sestre v negovalni enoti, ker ima dokončano srednjo medicinsko šolo, na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre pa se zahteva višja oziroma visoka strokovna izobrazba. Pri odločanju o njenem zahtevku bi namreč moralo biti temeljno vodilo, da je delo skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. V kolikor bi držalo stališče sodišča, bi delodajalec vedno lahko zlorabil delavčevo pomanjkljivo izobrazbo zato, da bi mu ne glede na dejansko opravljeno delo izplačeval nižjo plačo. V kolikor bi bila izobrazba edini kriterij, tudi Zakon o sistemu plač v javnem sektorju v 14. členu ne bi dopuščal korektiva za posameznike, ki zasedajo delovna mesta, za katera nimajo potrebne formalne izobrazbe. Sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tudi zahtevek tožnice po obračunu in izplačilu razlike v plačah, pri čemer sodba ne vsebuje razlogov v zvezi z zavrnitvijo tega dela zahtevka, zaradi česar je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Glede na nepravilno odločitev o glavni stvari tožnica graja kot nepravilno tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica končala srednjo medicinsko šolo in opravila strokovni izpit ter se dne 16. 6. 1988 zaposlila pri toženi stranki kot srednja medicinska sestra. Dne 1. 1. 2004 je s toženo stranko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravstveni tehnik – negovalna enota, ambulanta za nujno in neprekinjeno prvo pomoč na Kliničnem oddelku za .... Dne 1. 8. 2008 ji je bil v podpis ponujen aneks k pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto srednja medicinska sestra v intenzivni negi, zaradi spremembe sistema plač javnih uslužbencev, katerega pa tožnica ni podpisala. Kljub temu ji je tožena stranka obračunavala in izplačevala plačo na podlagi navedenega aneksa. Zaključek sodišča prve stopnje, da nepodpis aneksa k pogodbi o zaposlitvi ne more zadržati uvedbe novega plačnega sistema javnih uslužbencev, ki je vplival tudi na tožnico, je pravilen. Tožnica bi sicer lahko aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 izpodbijala le v delu, ki se nanaša na pravilnost izračuna plač oziroma posameznih postavk ali elementov plače, vendar to ni predmet tega individualnega delovnega spora. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu po spremembi tožbe z dne 31. 1. 2011 zahtevala izstavitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto diplomirana sestra v negovalni enoti in zatrjuje, da to delo opravlja že ves čas. Zahteva obračun in izplačilo razlike v plači od februarja 2006 do februarja 2011. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ko je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da ima tožnica izobrazbo srednje medicinske sestre in da je celotno sporno obdobje opravljala delo srednje medicinske sestre, kot je bilo to določeno v aktih tožene stranke.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč jasno izhaja, da so pri toženi stranki imeli formalno in dejansko ločena delovna mesta srednje in diplomirane medicinske sestre. Sodišče je to pravilno zaključilo na podlagi izpovedi prič B.B., ki je že v pokoju, A.A., glavne medicinske sestre C., A.B., tožnici nadrejene nadzorne medicinske sestre na oddelku S2 in A.C., ki je bila od leta 2010 glavna medicinska sestra Kliničnega oddelka .... Razmejitev del med srednjo in diplomirano medicinsko sestro je urejena tudi v aktih in sicer izhaja iz Seznama poklicev v zdravstveni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 82/2004 in naslednji), Razmejitev zdravstvene nege iz novembra 1997, ki ga je sprejel razširjeni strokovni kolegij za zdravstveno nego pri Ministrstvu za ... in Zbornica ... Slovenije ter aktov tožene stranke, Obseg dela dežurne nadzorne medicinske sestre in Organizacija dela na oddelku S1 in S2 v primeru odsotnosti diplomirane medicinske sestre ter iz Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest in opisov delovnih mest diplomirane medicinske sestre v negovalni enoti in srednje medicinske sestre v intenzivni negi. Dela in naloge na navedenih delovnih mestih se razlikujejo po vsebini in tudi po zahtevnosti strokovne izobrazbe.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se odločitve sodišče prve stopnje o tem, da tožnica ni dokazala, da je od februarja 2006 do februarja 2011 poleg svojega dela srednje medicinske sestre opravljala tudi delo diplomirane medicinske sestre, ne da preizkusiti v delu, ko sodišče ni verjelo tožničini izpovedi in izpovedi prič A.D., A.E. in A.F.. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj navedenim izpovedbam ni verjelo. Izpovedi so v nasprotju s pisnimi navodili in izpovedmi nadrejenih tožnici, iz katerih jasno izhaja, da so bila ločena dela srednje medicinske sestre in diplomirane medicinske sestre ter da ni bilo nobene potrebe, da bi srednje medicinske sestre opravljale delo diplomiranih medicinskih sester kot na primer introvenozne posege v žilo, odvzem krvi, vstavljanje kanil. Iz navedenih izpovedi tudi izhaja, da v kolikor je tožnica taka dela opravljala, je prekoračila svoje pristojnosti, saj ji je bilo znano, da morajo dela diplomirane medicinske sestre opravljati diplomirane medicinske sestre, ki so bile vedno na razpolago, če ne na oddelku, pa so jih bile srednje medicinske sestre dolžne poklicati iz sosednjega oddelka. Glede na navedeno je jasno, da tudi če je tožnica kdaj opravila kakšno delo iz delokroga diplomirane medicinske sestre, je to opravila v nasprotju z navodili in sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar pa ni upravičena do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, za delovno mesto diplomirana medicinska sestra. Prav tako ni upravičena do plačila razlike v plači med delovnim mestom srednje medicinske sestre in diplomirane medicinske sestre. Kajti iz izvedenega dokaznega postopka jasno izhaja, da tožena stranka ni dopuščala, torej še manj zahtevala, da bi srednje medicinske sestre opravljale delo diplomiranih medicinskih sester oziroma, kot to uveljavlja pritožba, celo izkoriščala srednje medicinske sestre, da bi opravljale dela diplomiranih medicinskih sester in jih plačevala le za dela srednjih medicinskih sester. Kaj takega iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo izvesti obširnejši dokazni postopek in zaslišati še preostale predlagane priče, saj je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno že z izvedenimi dokazi.

Pravilno je tudi stališče sodišča prave stopnje, da tožena stranka ni imela podlage za sklepanje pogodbe o zaposlitvi s tožnico za delovno mesto diplomirane medicinske sestre in sicer iz razloga, ker tožnica ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja. Dejstvo, da se za zasedbo delovnega mesta diplomirane medicinske sestre zahteva visoka strokovna izobrazba ali visoka strokovna izobrazba pridobljena najkasneje do 31. 12. 2009, opravljeno pripravništvo in strokovni izpit, izhaja iz Seznama poklicev v zdravstveni negi in iz opisa delovnega mesta, diplomirana medicinska sestra v negovalni enoti tožene stranke. Tožnica ima le srednjo strokovno izobrazbo, opravljeno pripravništvo in strokovni izpit, kot se zahteva za medicinsko sestro po seznamu poklicev v zdravstveni dejavnosti in opisu delovnega mesta srednje medicinske sestre v intenzivni negi, zato že zaradi izobrazbenega pogoja tožena stranka s tožnico ni smela skleniti pogodbe o zaposlitvi za diplomirano medicinsko sestro. Zmotno je stališče pritožbe, da bi tožena stranka s tožnico lahko sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto diplomirane medicinske sestre, glede na določbo 14. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ki določa, da v primeru, ko javni uslužbenec opravlja delo na delovnem mestu z nižjo izobrazbo od zahtevane, mu pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta na katerem opravlja delo. Navedena določba namreč ne pomeni, da lahko delodajalci v javnem sektorju zaposlujejo delavce z neustrezno strokovno izobrazbo. Namenjena je ureditvi zatečenega stanja ob uveljavitvi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Kot je že obrazložilo sodišče prve stopnje, mora v skladu s 1. odstavkom 20. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati predpisane pogoje za opravljanje dela. Prav tako Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej, Ur. l. RS, št. 9/1992 in naslednji) določa, da lahko zdravstveno dejavnost opravljalo zdravstveni delavci, ki imajo ustrezno strokovno izobrazbo, so strokovno usposobljeni za samostojno opravljanje dela v svojem poklicu in izpolnjujejo druge pogoje (kvalifikacija), določene s tem in drugimi predpisi. 7. člen tega zakona določa, kdo lahko samostojno opravlja delo diplomirane medicinske sestre. Glede na navedene določbe torej ni mogoče skleniti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto diplomirane medicinske sestre z delavcem, ki ima izobrazbo srednje medicinske sestre.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni posebej obrazložilo zakaj je zavrnilo tudi zahtevek za izplačilo razlike v plači. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje namreč jasno izhaja, da je celoten tožbeni zahtevek zavrnjen iz razloga, ker je sodišče ugotovilo, da tožnica ni opravljala del in nalog diplomirane medicinske sestre, zato posledično tudi ne more biti upravičena do razlike v plači. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, za kar je imela podlago v določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP.