Jedro

Država, ki je premoženje zapustnika prejela v last na podlagi kaducitete, ima pri poplačilu zapustnikovih dolgov pravico do ločitve zapuščine od ostalega lastnega premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnica Z. T. d.d. sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko 1 izreka ugovoru dolžnice delno ugodilo in sklep o izvršbi z dne 10.06.2004, opr. št. In 04/00101 glede sredstva izvršbe - na denarna sredstva dolžnice razveljavilo, izvršbo v tem obsegu ustavilo in predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo. Glede sredstva izvršbe - na dolžničine nepremičnine pa je odločilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi z omejitvijo, da dolžnica odgovarja za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Pod točko 2 izreka je upnici Z. T. d.d. naložilo, da dolžnici povrne 22.755,00 SIT stroškov ugovornega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.01.2006 do plačila.

Upnica Z. T. d.d. je s pritožbo izpodbijala odločitev pod točko 1 izreka v delu, s katerim je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi na dolžničina denarna sredstva, izvršbo v tem obsegu ustavilo in predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ. Navedla je, da izpodbijana odločitev nima podlage v Zakonu o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Osnovno in edino načelo ZD je, da dediči odgovarjajo za dolgove zapustnika do višine vrednosti podedovanega premoženja in z vsem svojim premoženjem (I. odstavek 142. člena ZD). V zakonu ni osnove, da bi lahko za državo veljalo drugačno načelo in sicer odgovornost "cum viribus hereditatis", to je odgovornost z ločitvijo zapuščine od svojega premoženja. Čeprav drži, da država ne more odkloniti prevzema zapuščine, če je le-ta prezadolžena, to ne more biti razlog, da bi se državi, mimo določil zakona priznala pravica do ločitve zapuščine od ostalega premoženja. Nenazadnje je država zaščitena z omejitvijo iz I. odstavka 142. člena ZD, kar pomeni, da ob prezadolženi zapuščini ne bo odgovarjala za dolgove.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločitev prvostopnega sodišča, da ima država, ki je premoženje zapustnika prejela v last na podlagi kaducitete po 9. členu ZD, pri poplačilu zapustnikovih dolgov pravico do ločitve zapuščine od ostalega lastnega premoženja, je pravilna.

Pri tem je potrebno poudariti, da država nima istega statusa kot dediči, saj pri prehodu zapuščine brez dediča na državo ne gre za zakonito dedovanje, temveč za poseben način prehoda premoženja, ki je z zapustnikovo smrtjo ostalo brez dedičev, na državo. Prehod zapuščine na državo je poseben primer vesoljnega nasledstva (univerzalne sukcesije). Na državo preide zapuščina v celoti, pravice in obveznosti, aktiva in pasiva in država je, tako kot dediči, dolžna poravnati dolgove zapustnika in izvršiti volila in bremena, vse to pa le do višine vrednosti zapuščine (I. odstavek 142. člena ZD). Dodaten argument za pravilnost izpodbijanega stališča prvostopnega sodišča pa po presoji sodišča druge stopnje izhaja tudi iz namena tega instituta - pomena kaducitete. Namen tega pravnega instituta ni zgolj zagotovitev koristi države, ki zapuščino pridobi, ampak predvsem varovanje javnega interesa, ki je tudi v tem, da se prepreči razlikovanje med zapustnikovimi upniki glede na to, ali obstajajo dediči zapuščine ali ne oziroma da se prepreči, da terjatve zapustnikovih upnikov ne bi bile poplačane, če zapuščina ostane brez dedičev. V javnem interesu je, da država zapuščino prisilno pridobi, kar zlasti pomeni, da se država zapuščini ne more odpovedati.

Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi ugotovitve, da je država postala lastnica le nepremičnega premoženja, ki je predstavljalo zapustnikovo zapuščino, delno ugodilo dolžničinemu ugovoru, sklep o izvršbi razveljavilo v delu, ki se nanaša na denarna sredstva dolžnice, v tem obsegu ustavilo izvršbo in zavrnilo predlog za izvršbo.

Upničina pritožba je tako neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ).

Ker upnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom in s V. odstavkom 38. člena ZIZ).