Jedro

Prostorske akte (med njimi OPN) kot splošne in abstraktne pravne akte je na podlagi ZPNačrt mogoče izpodbijati v postopku pred Ustavnim sodiščem, saj je to v pristojnosti slednjega, če so za to izpolnjeni ustavni in zakonski pogoji.

Izrek

I. Prekinjeni postopek se nadaljuje.

II. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu zavrglo tožbo tožnic (v nadaljevanju pritožnic), s katero sta izpodbijali Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Novo mesto - SD OPN 1, ki ga je občinski svet tožene stranke sprejel na 10. seji dne 12. 11. 2015, objavljenem v Dolenjskem uradnem listu št. 12 z dne 16. 11. 2015 (v nadaljevanju: OPN).

2. Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje sta pritožnici vložili pritožbo.

**K I. točki izreka**

3. Vrhovno sodišče je s svojim sklepom I Up 54/2016 z dne 5. 1. 2017 prekinilo postopek in z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). Po oceni Vrhovnega sodišča sta bila ZUS-1 in ZPNačrt v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker vsebujeta (oziroma sta vsebovala) neustavno pravno praznino in v nasprotju s 23. ter 25. členom Ustave nista zagotavljala učinkovitega sodnega varstva zoper prostorski akt (v konkretnem primeru OPN), s katerim je bilo poseženo v pravni položaj pritožnic in sicer v njuno ustavno varovano lastninsko pravico.

4. Z odločbo št. U-I-6/17 z dne 20. 6. 2019 je Ustavno sodišče, ki je ustavnost ureditve presojalo z vidika ZPNačrt (15. točka obrazložitve), odločilo, da ta zakon ni bil v neskladju z Ustavo. S tem je odpadel razlog za prekinitev postopka po 156. členu Ustave oziroma prvem in drugem odstavku 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču, zato je Vrhovno sodišče odločilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje.

**K II. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnici sta izpodbijali OPN, s katerim so bile spremenjene nepremičnine v njuni lasti iz zazidljivih zemljišč (zemljišč, predvidenih za pozidavo) v zemljišča, na katerih pozidava ni dopustna (kmetijska zemljišča oziroma zemljišča zelenih površin). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da tožba ni dovoljena, saj gre za predpis, ki ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, pri tem pa ne gre za primer posamičnega akta, izdanega v obliki predpisa, iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1. 7. Pritožnici sta zoper navedeni sklep vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

8. V zvezi s pritožbo Vrhovno sodišče ugotavlja, da po ustaljeni sodni praksi ter ustavnosodni presoji prostorskih aktov na podlagi predpisov, veljavnih v trenutku izdaje izpodbijanega akta,1 s katerimi samoupravne lokalne skupnosti splošno in abstraktno urejajo posege v prostor, ni bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Da taka ureditev ni bila v neskladju z Ustavo je v citirani odločbi presodilo Ustavno sodišče, ki je odločilo, da obstoječe možnosti izpodbijanja take splošnega akta pred Ustavnim sodiščem kot učinkovito pravno sredstvo zadoščajo za varstvo ustavnosti in zakonitosti takih posegov (25. točka in 26. točka obrazložitve).

9. Le izjemoma je sicer mogoče predpis presojati na podlagi četrtega odstavka5. člena ZUS-1, vendar le, če gre po vsebini za posamični akt, izdan v obliki predpisa, torej da po vsebini že pomeni odločitev o pravici ali obveznosti določene ali določljive osebe v konkretnem primeru uporabe prava na ugotovljeno dejansko stanje. Temu pa pravne norme OPN, ki jih pritožnici želita izpodbijati v upravnem sporu, ne ustrezajo, saj ne določajo njunih posamičnih pravic in obveznosti v konkretni upravni zadevi, temveč urejajo lastnosti posameznih nepremičnin v okviru splošnega urejanja prostora in dopustnosti posegov v prostor, ki bodo lahko uporabljene kot podlaga za nedoločeno število oseb in nedoločeno število primerov. Ker pa ni mogoče presojati zakonitosti navedenega akta v upravnem sporu, tudi ni mogoče uveljavljati nezakonitosti v postopku njegovega sprejetja.

10. Skladno z navedenim je bilo prostorske akte (med njimi OPN) kot splošne in abstraktne pravne akte na podlagi ZPNačrt mogoče izpodbijati v postopku pred Ustavnim sodiščem, saj je to v pristojnosti slednjega, če so za to izpolnjeni ustavni in zakonski pogoji.

11. Ker glede na navedeno pritožnici v tem upravnem sporu nista izpodbijali akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, in ker taka ureditev po navedeni odločbi Ustavnega sodišča ni bila v neskladju z Ustavo, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zakonita.

12. Ker pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1). Glede ostalih pritožbenih navedb se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo, saj so za odločitev v zadevi nebistvene in nanjo ne morejo vplivati.

**K III. točki izreka**

13. Pritožnici s pritožbo nista uspeli, zato sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Prostorski akti so akti, ki jih kot take opredeljuje 14. člen in naslednji ZPNačrt.