Jedro

Zoper sodbo sodišča druge stopnje stranka ne more vložiti pritožbe, temveč so dovoljena le še izredna pravna sredstva. ZDSS-1 v 32. členu ni določil splošne pravice do pritožbe zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, temveč omogoča le pritožbo zoper sklep sodišča druge stopnje o nedopustitvi revizije.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna obračunati tožniku za obdobje od leta 2001 do 2004 iz naslova dodatka za delovno dobo in dodatka za popoldansko delo razliko v plači v bruto zneskih, in sicer za tiste mesece in v višini, kot je to razvidno iz 1. točke izreka sodbe, plačati davek in prispevke, ter mu izplačati neto zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je zahteval tožnik iz tega naslova več, je zavrnilo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da sta bila navedena dodatka vračunana že v urni postavki za redno delo, tožniku pa je prisodilo le plačilo razlike dodatkov, do katere je prišlo zato, ker tožena stranka ni upoštevala osnovne plače v višini, kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi. Toženi stranki je za obdobje od leta 2000 do 2004 naložilo tudi plačilo razlike iz naslova povračila stroškov za prihod in odhod z dela, in sicer za tiste mesece in v višini, kot je to razvidno iz 2. točke izreka sodbe, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je zahteval tožnik iz tega naslova več, je zavrnilo. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje letnega dopusta za leto 2005 v trajanju 32 dni, zahtevek za povračilo dohodnine v višini 1.025,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2002 dalje, ter pobotni ugovor tožene stranke. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločbe o določitvi letnega dopusta za leto 2004. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo. Izpodbijani zavrnilni del sodbe je delno spremenilo tako, da mu je iz naslova stroškov prihoda na delo in z dela prisodilo več kot sodišče prve stopnje (višje zneske, oziroma povračilo stroškov tudi za mesece, ki v prvostopenjski sodbi niso bili zajeti), priznalo pa mu je tudi 30 dni letnega dopusta za leto 2005. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe. S sklicevanjem na določili 31. in 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je sklenilo, da revizije ne dopusti.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pritožbo. Navaja, da se je dodatek za delovno dobo prej imenoval dodatek za minulo delo. Priznaval se je v višini najmanj 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto skupne delovne dobe, v takšni višini pa ga določa tudi kolektivna pogodba dejavnosti, ki je veljala ob uveljavitvi novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002). Pravno podlago za priznanje dodatka predstavljajo določila 126., 129. in 238. člena ZDR. Iz zadnjih odločb instančnih sodišč izhaja, da je potrebno obračunati dodatek za delovno dobo od osnovne plače in ga tudi jasno prikazati na plačilni listi. Iz plačilne liste tožnika je razvidno, da znaša dodatek za minulo delo 0 % in mu torej ni bil obračunan. Sodišče bi toženi stranki zato moralo naložiti plačilo dodatka. Predlaga, da naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje, oziroma podredno, da naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku glede obračunavanja minulega dela.

4. Na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v zvezi z 19. členom ZDSS-1 in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-55/2004-10 in Up-90/2004-15 z dne 6. 4. 2006 je bila pritožba vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Iz pritožbe tožnika ni razvidno in ne izhaja, da se pritožuje zoper sklep o nedopuščeni reviziji. Pritožbo je zato mogoče šteti in obravnavati le tako kot se glasi – kot pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje.

7. V skladu s prvim odstavkom 333. člena ZPP je pritožba redno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zoper sodbo sodišča druge stopnje stranka ne more vložiti pritožbe, temveč so dovoljena le še izredna pravna sredstva (revizija, obnova postopka). To je v skladu s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS – Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji), ki vsakomur zagotavlja le pravico do pritožbe in s tem dvostopenjskega postopka. Tudi ZDSS-1 v 32. členu ni določil splošne pravice do pritožbe zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, temveč omogoča le pritožbo zoper sklep sodišča druge stopnje o nedopustitvi revizije.

8. Ker se pritožba nanaša le na sodbo sodišča druge stopnje, jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo (343. člen ZPP v zvezi s 1. točko 365. člena ZPP).