Jedro

Trditev, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za oprostitev plačila sodnih taks, ne predstavlja dopustnega ugovornega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 08. 12. 2010. Zoper izpodbijani sklep je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

O zadevi je odločalo Višje sodišče v Ljubljani, saj je bila, v skladu z 105. a. členom in prvim odstavkom 60. člena Zakona o sodiščih, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2011-34 z dne 23. 03. 2011 prenesena v reševanje iz Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo, da je bila sodna taksa pravilno odmerjena ter da trditev tožene stranke, da naj bi izpolnjevala pogoje za oprostitev plačila sodne takse, ne predstavlja razloga za ugovor zoper plačilni nalog.

Tožena stranka v pritožbi vztraja pri navedbi, da izpolnjuje pogoje za oprostitev plačila sodnih taks.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka s to navedbo ne more uspeti. Kot je toženi stranki pojasnilo že sodišče prve stopnje, navedena trditev ne predstavlja dopustnega ugovornega razloga po 5. odstavku 34. člena ZST-1. Okoliščina glede zatrjevane utemeljenosti predloga za oprostitev plačila sodnih taks je namreč relevantna le v postopku glede oprostitve plačila taks (II. poglavje ZST-1), ne pa v postopku izterjave sodne takse (VI. poglavje ZST-1).

Pa tudi če bi sodišče štelo, da je tožena stranka z vlogo z dne 13. 12. 2010, s katero je ugovarjala zoper izdani plačilni nalog z dne 08. 12. 2010, (ponovno) podala predlog za oprostitev plačila sodnih taks, z njim ne bi mogla uspeti. Taksna obveznost za napoved pritožbe zoper sodbo z dne 31. 03. 2010 je namreč nastala z vložitvijo le-te (15. točka 2. odstavka 5. člena ZST-1), torej dne 23. 04. 2010, oprostitev pa lahko velja le za vloge in dejanja, za katera je nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje (1. odstavek 13. člena ZST-1). Predlog za oprostitev (kot tudi za obročno plačilo) z dne 13. 12. 2010 bi bilo zato treba šteti kot prepoznega.

Glede na navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena. Pred sodiščem prve stopnje tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).