Jedro

Tožnica vrednosti izpodbijanega dela sodbe v reviziji ni mogla opredeliti tako, da je vrednost izpodbijanega dela glavnice (glavnega zahtevka) povečala za vrednost do vložitve revizije nateklih zakonskih zamudnih obresti, ki jih je dotlej uveljavljala zgolj kot stransko terjatev.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnici iz naslova neizplačane odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja v posledici pravnomočno potrjene prisilne poravnave nad toženo stranko dosodilo 183.081,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.2.1999 dalje do plačila, pri čemer se zamudne obresti, zapadle do 4.4.2001, izplačajo pod pogoji nad toženo stranko sklenjene prisilne poravnave. Za znesek 117.436,00 SIT je zaradi umika tožbe sodišče s sklepom postopek ustavilo, višji tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevek za povrnitev stroškov postopka pa zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 12/03) in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem ob skupni vrednosti sporne glavnice pred izdajo prvostopne sodbe v znesku 453.632,00 SIT in že pravnomočno prisojeni glavnici 183.081,00 SIT (kar naj bi skupaj s prisojenimi obrestmi, nateklimi do vložitve revizije, znašalo 506.923,00 SIT) navaja, da naj bi vrednost zavrnilnega dela pravnomočne sodbe skupaj z obrestmi znašala 1.410.709,00 SIT. V reviziji vztraja, da bi moralo sodišče kot osnovo za izračun odpravnine upoštevati realno vrednost plače, do katere bi bila tožnica upravičena v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, če bi v teh mesecih delala, hkrati pa bi moralo tožnici priznati celotni znesek zahtevanih zakonskih zamudnih obresti, upoštevaje tudi, da je bila odpravnina v takšni višini tožnici v postopku prisilne poravnave v bistvu že priznana.

Revizija je bila v skladu z določbami 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

V skladu z 2. odstavkom 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000,00 SIT. V skladu z 39. členom ZPP se za ugotovitev vrednosti spornega predmeta, od katere je odvisna pravica do revizije, vzame samo vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve, se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Če je v premoženjskih sporih pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik na podlagi določb 1. in 2. odstavka 180. člena ZPP vrednost spornega predmeta navesti že v tožbi.

Tožnica je v tožbi navedla kot vrednost spornega predmeta znesek 567.040,00 SIT, po delnem umiku tožbe (za znesek 117.436,00 SIT) pa je znesek sporne glavnice skrčila na 453.632,00 SIT. Od tega ji je sodišče pravnomočno dosodilo 183.081,00 SIT, za razliko, po matematičnem izračunu za 270.543,00 SIT, pa je zahtevek pravnomočno zavrnilo. Vrednost v reviziji izpodbijanega dela pravnomočne sodbe torej znaša 270.543,00 SIT in ne dosega vrednosti za dovoljenost revizije iz 2. odstavka 367. člena ZPP (1.000.000,00 SIT).

V tožbi je tožnica zakonske zamudne obresti od vtoževane glavnice uveljavljala le kot stransko terjatev in glede tega tožbe do konca glavne obravnave ni spremenila. V skladu s 1. odstavkom 184. člena ZPP sprememba tožbe po koncu glavne obravnave ni več dopustna in temu ustrezno se vrednost spornega predmeta po zaključku glavne obravnave, kolikor to vpliva na dovoljenost revizije, ne more več spreminjati, saj se glede dovoljenosti revizije vrednost izpodbijanega dela sodbe lahko ugotavlja le na podlagi v tožbi opredeljene vrednosti spornega predmeta. Glede na povedano tožnica vrednosti izpodbijanega dela sodbe v reviziji ni mogla navesti tako, da je vrednost izpodbijanega dela glavnice (glavnega zahtevka) povečala za vrednost do vložitve revizije že zapadlih zamudnih obresti, ki jih je dotlej uveljavljala zgolj kot stransko terjatev.

Ker v tej zadevi vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na vrednost glavnega zahtevka, ne dosega meje za dovoljenost revizije iz 2. odstavka 367. člena ZPP, je sodišče na podlagi določb 377. člena ZPP revizijo kot nedovoljeno zavrglo.