Jedro

Stališče prvostopnega organa, ki mu pritrjuje tudi tožena stranka, da osebi, za katero bi bilo sicer ugotovljeno, da je določen čas izpolnjevala pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, tega tudi za obdobje pred nastankom morebitnega razloga iz 6. člena ZZVN ni mogoče priznati, ni utemeljeno. Navedena zakonska določba, kot izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 123/2000 z dne 16.10.2002, nima kaznovalnega namena, ki bi narekoval zavrnitev zahtevka za priznanje statusa osebi, pri kateri je ugotovljeno, da je kasneje, po izpolnitvi pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, začela sodelovati na strani agresorja.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 9. 12. 2002 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika proti odločbi Upravne enote A z dne 26. 4. 2000, s katero je le-ta po ugotovitvi, da je bila tožeča stranka februarja 1945 odpeljana v B v domobransko četo za mladoletnike, na podlagi 6. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 do 43/99, v nadaljevanju: ZZVN) zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca, pregnanca. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na 1., 2. in 3. člen ZZVN, ki določajo pogoje za priznanje statusa, ter na 6. člen ZZVN, po katerem se ne glede na pogoje iz 2. člena tega zakona za žrtev vojnega nasilja po tem zakonu ne šteje oseba, ki je prostovoljno ali poklicno sodelovala na strani agresorja. Stališče prvostopnega organa, da tožeči stranki statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati, potrjuje kot pravilno in skladno z določbo 6. člena ZZVN. Iz spisne dokumentacije oziroma zapisnikov o zaslišanju prič namreč ugotavlja, da je bila tožeča stranka leta 1944 mobilizirana v belo gardo, pa tudi tožeča stranka sama je izjavila, da sta jo v začetku februarja dva nemška oficirja odpeljala v domobransko četo za mladoletnike. Dejstvo, da je bil tožnik tedaj mladoleten, po presoji tožene stranke ne spremeni dejstva, da je sodeloval na strani agresorja in tako ne izpolnjuje zakonskih pogojev za priznanje statusa.

Tožnik odločbo spodbija s tožbo v upravnem sporu. Predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke spremeni tako, da mu status žrtve vojnega nasilja prizna ali pa, da odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v nov postopek. Dne 6. 10. 1942 je bil po ukazu italijanske okupacijske oblasti skupaj z vso družino izgnan iz domače hiše na C. Na tej podlagi je vložil zahtevo za priznanje statusa vojnega nasilja - pregnanca. Ne soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je sodeloval na strani agresorja. Tisto, kar je komunistična propaganda in nekdanja totalitarna država imenovala "bela garda", so po domačen in mednarodnem vojnem pravu bile domače oborožene enote za varovanje prebivalcev okupirane dežele in njihovega premoženja pred umori in ropi, ki so jih izvrševali samozvani nosilci revolucionarnega terorja. Tožnik torej ni bil na strani tujega agresorja, ampak na strani domače, t.j. slovenske oborožene varnostne enote. Sklicevanje na določbe 6. člena ZZVN je zato nezakonito in pravno neutemeljeno. Uporaba te določbe pa je neutemeljena celo v primeru, če bi bil tožnik član okupatorjevih, t.j. nemških oboroženih formacij. Izpodbijana odločba namreč sama ugotavlja, da je bil tožnik, ki je bil še mladoleten, "mobiliziran v belo gardo". V "beli gardi" torej ni bil prostovoljno in ne poklicno, določba 6. člena navedenega zakona pa status žrtve vojnega nasilja izključuje samo za tiste, ki so prostovoljno ali poklicno sodelovali na strani agresorja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Sodišče na podlagi upravnih spisov ugotavlja, da je tožeča stranka uveljavljala status žrtve vojnega nasilja - pregnanca za čas od 6. 10. 1942 do 20. 10. 1943. Prvostopni organ in tožena stranka izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja na navedeni dejanski podlagi skladno z določbami 1., 2. in 3. člena ZZVN nista ugotavljala, in sta tožeči stranki priznanje statusa zavrnila na podlagi 6. člena ZZVN z utemeljitvijo, da je bila leta 1944 oz. 1945 mobilizirana v belo gardo. Po oceni sodišča stališče prvostopnega organa, ki mu pritrjuje tudi tožena stranka, da osebi, za katero bi bilo sicer ugotovljeno, da je določen čas izpolnjevala pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, tega tudi za obdobje pred nastankom morebitnega razloga iz 6. člena ZZVN ni mogoče priznati, ni utemeljeno. Navedena zakonska določba, kot izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 123/2000 z dne 16.10.2002, nima kaznovalnega namena, ki bi narekoval zavrnitev zahtevka za priznanje statusa osebi, pri kateri je ugotovljeno, da je kasneje, po izpolnitvi pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, začela sodelovati na strani agresorja. Ker po presoji prvostopnega organa in tožene stranke, v nasprotju z navedenim stališčem sodišča, morebitne okoliščine na strani tožnika, ki so nastopile šele v letu 1944 oziroma 1945, izključujejo možnost, da bi mu bil status žrtve vojnega nasilja (za čas od 6. 10. 1942 do 20. 10. 1943) sploh priznan, temelji njuna odločitev na napačni uporabi materialnega prava - 6. člena ZZVN. Zaradi napačne uporabe navedene zakonske določbe pa je v postopku tudi dejanska podlaga za odločanje o izpolnitvi pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po določbah 1., 2. in 3. člena ZZVN ostala v celoti neugotovljena.

Zaradi napačne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek.