Jedro

Tožena stranka ni pravilno ugotavljala dejanskega stanja niti kolikor se nanaša na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in drugih konkretnih okoliščin na strani tožnika, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel tožnik kot obdolženi v navedeni kazenski zadevi strokovno obrambo z zagovornikom, izhajajoč iz stališča, da se zadevno kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 194. člena KZ-1 glede na zagroženo kazen zapora do treh let uvršča med tako imenovana lažja kazniva dejanja.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 465/2011 z dne 3. 10. 2011 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 2. člena v zvezi z 2. odstavkom 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoč (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/01 in nadaljnji) zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K 38627/2010 z dne 16. 9. 2011. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 16. 9. 2011 zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) za pravno svetovanje in zastopanje po odvetniku pred sodiščem prve stopnje v navedeni kazenski zadevi, prošnji pa je priložil odločbo CSD Brežice in obtožni predlog v navedeni kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K 38627/2010, iz katerega izhaja, da je tožnik v navedeni kazenski zadevi obdolženec, kazenski postopek pa teče zoper njega zaradi kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po 2. v zvezi s 1. odstavkom 194. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). V nadaljevanju obrazložitve povzema določila 3. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in 17. člena ZKP ter 3. odstavka 24. člena ZBPP, ki določa, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Zakonodaja tega pojma ne definira, zato je po mnenju tožene stranke pri odločanju o postavitvi zagovornika v skladu s sodno prakso potrebno gledati na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Res je, da je pravica do obrambe s pomočjo zagovornika bistveni element pravice do poštenega sojenja in je njen namen zagotoviti dejansko enakost strank v kazenskem postopku, vendar pa je v skladu s slovensko in mednarodno zakonodajo ta pravica fakultativna ali obligatorna (tudi sama Ustava RS določa le možnost obdolženca, da se brani z zagovornikom, ne pa obvezne obrambe z zagovornikom v vseh kazenskih postopkih), poleg tega pa Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) v 6. členu določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja ima pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Če obramba ni obvezna (torej pozitivno pravo določa, da, čeprav gre za kazenski postopek, ki nedvomno izjemno posega v človekove pravice obdolžencev, obramba z zagovornikom ni vselej obvezna), je potrebno v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava gledati na interes pravičnosti, na katerega se na abstraktni ravni opira 3. odstavek 24. člena ZBPP, po katerem je dolžan odločati organ za BPP, ki ob proučitvi zadeve ugotavlja, da je predmetna prošnja za dodelitev BPP v kazenskem postopku neutemeljena, saj gre v obravnavanem primeru za očitano kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po 2. v zvezi s 1. odstavkom 194. člena ZK-1, za katerega je zagrožena kazen zapora do treh let. Za odločanje v tej zadevi je tako pristojno okrajno sodišče, ki odloča v skrajšanem postopku, kar pomeni, da sodi navedeno kaznivo dejanje med tako imenovana lažja kazniva dejanja, pri katerih tudi zakon ne pričakuje razčiščevanja zapletenih pravnih vprašanj, tako da tudi teža tega dejanja ni takšna, da bi bilo v interesu pravičnosti v navedeni kazenski zadevi dodeliti prosilcu strokovno pomoč zagovornika v okviru BPP, saj v kazenskem postopku velja načelo materialne resnice, po katerem je sodišče samo dolžno po uradni dolžnosti ugotavljati tudi dejstva in izvajati dokaze, ki so obdolžencu v korist, tudi če jih slednji zaradi svoje nevednosti ne predlaga. Tožena stranka se v svoji obrazložitvi sklicuje na enako stališče, ki ga je zavzelo Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. IV U 95/2010 z dne 20. 5. 2010, poleg tega pa poudarja, da je sodišče zavezano v dvomu vedno odločiti v korist obdolženca. Na podlagi navedenega zaključuje, da pogoji za dodelitev BPP po določbi 24. člena ZBPP niso izpolnjeni in iz tega razloga pristojni organ za BPP ni v nadaljevanju posebej presojal, ali prosilec izpolnjuje tudi subjektivni kriterij, ki mora biti za dodelitev BPP podan kumulativno.

Tožnik v tožbi izpostavlja dejstvo, da je ravno obramba s pomočjo zagovornika bistveni element pravice do poštenega sojenja in elementaren ter ključen koncept, s katerim se zagotavlja enakost orožij v kazenskem postopku. Pavšalno sklicevanje tožene stranke na načelo materialne resnice, domnevo nedolžnosti ter načelo in dubio pro reo pa v ničemer ne spremeni dejstva, da se obdolženi, ki je prava neuka stranka, ne more učinkovito in enakovredno z organi pregona braniti. Kot nerazumljivo označuje stališče tožene stranke, da že sama teža kaznivega dejanja, ki se tožniku očita v okviru kazenskega postopka, izključuje interes pravičnosti, da bi se mu dodelila BPP, saj v kolikor bi bilo temu res tako, bi to dejansko pomenilo, da se brezplačna pravna pomoč za primer kazenskega postopka pred Okrajnim sodiščem ne more dodeliti v nobenem primeru, saj bi to bilo v nasprotju z interesom pravičnosti. V kolikor bi to držalo in bi bil takšen namen zakonodajalca, bi to izrecno navedel v samem zakonu. Ker pa ni, je po mnenju tožnika potrebno presojati vsak posamezen primer posebej. Tožnik meni, da je v nasprotju z interesom pravičnosti, da se tožniku odreče pravica do zagovornika zgolj zato, ker ne gre za „hujše“ kaznivo dejanje v smislu višine zagrožene kazni. Sama tožena stranka je navedla, da je potrebno pri odločanju o postavitvi zagovornika gledati na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom, pri čemer pa tožena stranka evidentno ni v konkretnem primeru pri odločanju o upravičenosti tožnika do BPP ravnala tako, temveč je za podlago svoji odločitvi vzela zgolj višino zagrožene kazni in posledično dejstvo, da gre za postopek pred Okrajnim sodiščem. Pri tem je očitno spregledala tudi okoliščino, da se tožniku očita kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 194. člena KZ-1 in mu torej grozi najvišja kazen, ki jo je v postopku pred okrajnim sodiščem sploh mogoče izreči, kar zagotovo predstavlja okoliščino, ki očitanega dejanja ne dela tako „lahkega“, kot to pavšalno navaja tožena stranka. Za tožnika so posledice teka takšnega kazenskega postopka in izrek same kazni izjemno hude, nepopravljive, tako da se sklicevanje na interes pravičnosti izkaže za popolnoma zgrešeno. Navedbe tožene stranke, da v kazenskem postopku velja načelo materialne resnice in je tako sodišče samo dolžno po uradni dolžnosti ugotavljati tudi dejstva in izvajati dokaze, ki so obdolžencu v škodo dejansko pomeni, da so po stališču tožene stranke popolnoma irelevantni tako vloga obdolženega v postopku oziroma njegova aktivnost, ravnanja, predlagani dokazi in navedbe, saj bo sodišče odločilo v skladu z načelom materialne resnice, pri čemer je za tožnika takšno stališče tožene stranke popolnoma nesprejemljivo in v nasprotju z osnovnimi načeli veljavnega kazenskega prava v RS. Tožnik meni, da mora biti obdolženi tretiran kot enakovredna stranka, kar pa je, realno gledano lahko ob pomoči pravnega strokovnjaka, saj je njegova obramba lahko le na ta način enakovredna obtožbi, ki jo zastopa pravni strokovnjak – državni tožilec. Že dejstvo, da je obtožba napisana v pravniškem jeziku, ki je za laike težko razumljiv, za osebo, ki ni prava vešča, pomeni, da ne zna razbrati elementov kaznivega dejanja, kot tudi ne, katere so tiste okoliščine, ki jih mora sodišču predstaviti, da se ga ne spozna za krivega. Ne glede na načelo iskanja materialne resnice ali dolžnost izvajanja dokazov, ki so obdolžencu v korist, sodišče teh dokazov niti ne more izvesti, če za njih niti ne ve, v tem delu pa je potrebna strokovna pomoč zagovornika, ki vključuje pravilno interpretacijo prepleta pravnih vprašanj z dejanskimi in je zato nenadomestljiva. Tožnik opozarja na sodbo Upravnega sodišča v zadevi opr. št. I U 758/2010, v kateri je v primeru odločanja o upravičenosti oškodovanca do BPP pred okrajnim sodiščem odločilo, da ima oškodovanec pravico do ustreznega zastopanja zaradi procesnih dejanj tekom celotnega postopka, tako da ni jasno, zakaj bi se ta pravica odrekla obdolženemu, katerega položaj je v samem bistvu bolj težak, sam izid pa ima lahko za obdolženega izjemno hude posledice. Še toliko bolj to velja v primeru tožnika, ki se je v postopku znašel nasproti obtožbe, zastopane s strani državnega tožilca, poleg pa ima tudi oškodovanec zagotovljeno pravno pomoč pooblaščenca – odvetnika, kar pomeni, da tožnik stoji nasproti dvema in ne le enemu pravnemu strokovnjaku, pri čemer je v interesu obeh nasprotnih strank, da se obdolženi spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja. Tožnik je glede na navedeno prepričan, da je zgrešeno stališče tožene stranke, ki je njegovo prošnjo zavrnila zgolj zato, češ da dodelitev BPP ni v skladu z interesom pravičnosti, ker gre za postopek pred okrajnim sodiščem in ker naj bi tožnika varovalo načelo iskanja materialne resnice. Po mnenju tožnika je v nasprotju z interesom pravičnosti to, da se obdolženemu onemogoči obramba s pomočjo zagovornika, kot razlog pa se izpostavi višina zagrožene kazni. Tožnik izpostavlja dejstvo, da se kot obdolženi v kazenskem postopku ne čuti zmožnega, da bi se branil učinkovito in enakovredno sam, brez odvetnika, ter da si zaradi hude finančne stiske, za kar je priložil odločbo CSD o upravičenosti do denarne socialne pomoči, sam ne more zagotoviti plačila zagovornika in je iz tega razloga tudi zaprosil za BPP. Če tožnik ne bi bil v takšnem finančnem stanju, BPP niti ne bi potreboval, saj bi si zagovornika lahko zagotovil sam. Zato je po njegovem mnenju nedvomno v nasprotju z interesom pravičnosti, da se je prisiljen braniti sam, če mu finančno stanje ne dopušča, da si zagotovi zagovornika. Tožnik meni, da pravica do strokovne pomoči ne sme biti privilegij premožnih, pač pa pravica vsakega obdolženega, ne glede na njegov socialni položaj, kar izhaja že iz same Ustave. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranke je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010) predložila predmetne upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

K točki 1: Tožba je utemeljena.

Predmet spora v obravnavanem primeru je uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje po odvetniku pred sodiščem za zagovor v kazenski zadevi, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. III K 38627/2010, zaradi neizpolnjevanja (objektivnih) zakonskih pogojev po določilih 24. člena ZBPP, ki morajo biti kumulativno podani hkrati s tako imenovanimi subjektivnimi kriterji za odobritev brezplačne pravne pomoči v smislu 11. člena ZBPP.

Z določili 24. člena ZBPP je zakonodajalec opredelil tako imenovane objektivne pogoje za odobritev BPP, s katerimi je določil, da se je pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da: zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (1. alinea 1. odstavka 24. člena ZBPP) in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (2. alinea 1. odstavka 24. člena ZBPP). Po določbi 3. odstavka 24. člena ZBPP, na katero se je pri odločitvi v konkretnem primeru oprla tožena stranka, se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, med drugim, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Sodišče se sicer strinja s toženo stranko, ki je v svoji obrazložitvi izpodbijane odločbe zavzela stališče, da je pristojni organ za BPP dolžan odločiti v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava (6. člen EKČP) ter 3. odstavka 24. člena ZBPP, ki med drugim določa, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti ter da, čeprav tega pojma zakonodaja ne definira, je v skladu s sodno prakso pri odločanju o postavitvi zagovornika potrebno gledati na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Vendar pa je v obravnavanem primeru po presoji sodišča utemeljen očitek tožnika, da tožena stranka, ne glede na sklicevanje na tako izoblikovano stališče sodne prakse, kar se tiče naštetih elementov ni pravilno ugotavljala dejanskega stanja niti kolikor se nanaša na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in drugih konkretnih okoliščin na strani tožnika, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel tožnik kot obdolženi v navedeni kazenski zadevi strokovno obrambo z zagovornikom, izhajajoč iz stališča, da se zadevno kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 194. člena KZ-1 glede na zagroženo kazen zapora do treh let uvršča med tako imenovana lažja kazniva dejanja, za katera naj bi že zakon ne pričakoval razčiščevanja zapletenih pravnih vprašanj. Tako poenostavljena razlaga je napačna. V tem pogledu se sodišče strinja s tožnikom, da če bi bil namen zakonodajalca, da se brezplačna pravna pomoč ne more dodeliti v nobenem primeru za obdolžence v kazenskem postopku pred okrajnim sodiščem, bi to brez dvoma lahko uvrstil med izjeme (ki jih je taksativno določil z določili 1., 2. in 3. alinee 8. člena ZBPP, ki jih je v skladu s pravili o razlagi pravnih norm potrebno razlagati restriktivno). Tožena stranka je torej določilo 3. odstavka 24. člena ZBPP interpretirala in uporabila preširoko in je ob upoštevanju sistematične razlage ZBPP glede na določitev izjem v 8. členu ZBPP napačno uporabila materialno pravo.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ker so bila v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena oziroma materialno pravo (3. odstavek 24. člena ZBPP) v izpodbijani odločbi ni bilo pravilno uporabljeno. Zato je sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo in ji je zadevo vrnilo v ponoven postopek, v katerem bo tožena stranka odpravila nakazane pomanjkljivosti v skladu z določilom 4. odstavka 64. člena ZUS-1. Sodišče ni opravilo glavne obravnave, kar je sicer smiselno predlagal tožnik s tem, ko je predlagal izvedbo dokazov z zaslišanjem tožnika in tožene stranke ter po potrebi izvedbo še drugih dokazov, ker je že na podlagi tožbe, upravnega spisa in izpodbijanega upravnega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 1. odstavka 64. člena ZUS-1 (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2: Ker je tožnik, ki ga je v tem upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zahteval med drugim tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče odločilo na seji senata ter tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt pa odpravilo, je upoštevajoč določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 hkrati odločilo, da mu mora tožena stranka povrniti stroške postopka.

Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s 5. odstavkom 34. člena ZBPP sodišče v primeru, kot je obravnavani, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/07). Na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika se tožniku v primeru, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR. Sodišče je zato v 2. točki izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna navedeni znesek, povečan za 20 % DDV plačati tožniku v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1.