Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni utemeljena, saj tožnik z očitanimi ravnanji ni kršil navodil osebnega zdravnika, ampak je šlo za ravnanja, ki so bila v okviru običajnih vsakodnevnih opravil, ki jih je tudi sicer tožnik lahko opravljal poleg svojega dela pri delodajalcu (premikanje okvira okna ob hiši, zlaganje polic v avto, vožnja psičke k veterinarju, čiščenje snega, vožnja po plin ipd.)

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v četrtem odst. izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni izplačati odškodnino v višini 25.200,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, višji tožbeni zahtevek (za plačilo odškodnine 6.300,00 EUR) iz tega naslova pa se zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 9. 3. 2009 (pravilno dne 6. 3. 2009), nezakonita (prvi odst. izreka). Odločilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ampak je trajalo vse do 12. 11. 2009, ko tožniku preneha delovno razmerje na podlagi določbe 1. in 2. odst. 118. čl. ZDR (drugi odst. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do 12. 11. 2009 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vpiše delovno dobo, mu za ta čas obračuna plačo, kot izhaja iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, od tako obračunane plače plača pripadajoče davke in prispevke za posamezno zapadlo plačo ter izplača zapadle neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo (tretji odst. izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku v roku 8 dni izplača odškodnino v višini 31.500,00 EUR, v primeru zamude pa, od zapadlosti dalje do plačila, tudi zakonske zamudne obresti (četrti odst. izreka) ter mu povrne stroške postopka v višini 2.895,43 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa, od zapadlosti dalje do plačila, tudi zakonske zamudne obresti (peti odst. izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi prvenstveno poudarja, da so ugotovitve sodišča v zvezi z navodili, ki naj bi jih tožnik prejel s strani osebnega zdravnika in se nanašajo na režim ravnanja v času bolniškega staleža, kontradiktorne in zmotne, hkrati pa nasprotujejo listinam v spisu, katerih sodišče sploh ni upoštevalo in se do njih tudi ni opredelilo, s čimer je kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 455/2007 in tako neosnovano navaja, da je glede presoje ravnanj delavca v skladu s sodno prakso sprejemljiva tudi naknadna odobritev zdravnika oz. njegova kasnejša strokovna presoja o tem, ali je delavec s svojimi ravnanji (in potovanji) kršil navodila za zdravljenje. Iz obrazložitve navedene sodbe VS RS izhaja povsem drugačno dejansko stanje. V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče RS izrecno navedlo, da je za odhod izven kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. V konkretnem primeru tožnik ni dobil priporočila osebnega zdravnika ali zdravnika specialista, da izvaja fizična dela, se vozi naokrog tudi takrat, ko nima zdravniških pregledov oz. se udeležuje družabnosti v gostinskih lokalih ali kje drugje. Osebni zdravnik na zaslišanju v sodnem postopku ne more za potrebe zaščite pacienta in osebnega znanca dajati odobritve za nazaj. Osebni zdravnik je na zaslišanju izpovedal, da je tožniku dne 5. 1. 2009, ko je nastopil bolniški stalež, zagotovo dal ustna navodila v zvezi z režimom v času bolniškega staleža, da pa tožniku ni dal pisnega navodila. Izpoved osebnega zdravnika nikakor ni prepričljiva, saj je sama seboj v nasprotju, v nasprotju pa je tudi z listinskimi dokazi v spisu. Poleg tega pa je sodišče izpoved osebnega zdravnika ocenjevalo kot mnenje izvedenca, čeprav je bil le ta zaslišan kot priča in ne kot izvedenec. Osebni zdravnik je toženi stranki dne 15. 1. 2009 posredoval zdravniško potrdilo. Iz besedila tega potrdila izhaja, da je osebni zdravnik tožniku navodila podal že ob odprtju bolniškega staleža dne 5. 1. 2009, ne pa šele 15. 1. 2009, kakor je želel neprepričljivo prikazati na zaslišanju. Sicer pa je zdravnik toženi stranki tudi ustno po telefonu dne 17. 2. 2009 na izrecno postavljena vprašanja zatrdil, da je tožniku dal navodila in da jih je z opisanimi dejanji kršil. Tudi v potrdilu je izrecno navedel, da tožniku ni bilo dano kakršnokoli dodatno dovoljenje izven vsebine tega navodila o ravnanju med bolniškim staležem. Zdravnik se je na zaslišanju izgovarjal, da sedaj podaja drugačno stališče zato, ker naj bi bila na obravnavi drugačna vprašanja in naj bi se tudi listine, ki jih je videl, razlikovale od tistega, kar mu je bilo posredovano v januarju 2009. Tak izgovor je neresničen, saj vprašanja na obravnavi niso bila drugačna od vprašanj, ki mu jih je tožena stranka postavila v januarju 2009. Tudi listine niso bile drugačne. Ni mogoče prezreti, da so pisna navodila v nasprotju s tistim, kar zdravnik zatrjuje glede ravnanja med bolniškim staležem in posameznimi aktivnostmi ter izolacijo pacienta med bolniškim staležem. Zdravnik je očitno dne 15. 1. 2009, ko je izdal pisno navodilo, ocenil, da mora tožnik med bolniškim staležem mirovati, počivati in ne sme hoditi naokrog. V kolikor bi zdravnik menil, da je za tožnika bolje, da se giblje, bi mu takšno pisno navodilo zagotovo tudi dal. Nadalje je iz pisnih navodil razbrati, da bo tožnikovo zdravljenje uspešnejše in hitrejše, če bo počival in miroval na domu, v nadaljevanju pa zdravnik trdi, da bi tožniku kljub nezmožnosti za delo dovolil izvedbo vseh aktivnosti, ker bi sicer šlo za nesmiselno mirovanje in nevarnost zapletov v zvezi z vensko trombozo. V kolikor je torej verjeti navedbam osebnega zdravnika, bi tožnik v času, ko je čakal na operacijo, lahko tudi še nadalje delal v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je slepo sledilo izpovedi zdravnika, pri tem pa ni upoštevalo, da osebni zdravnik in imenovani zdravnik ZZZS tožniku nista naložila strogega mirovanja, pač pa mirovanje in omejene izhode od doma. Osebni zdravnik je tožnikove aktivnosti, glede na mnenja specialistov, povsem neutemeljeno ocenil kot dovoljene. Sodišče se niti ni opredelilo do navedenih listin specialistov. Osebni zdravnik ne more mimo navodil, ki jih je dal sam in mimo navodil, ki jih je dal imenovani zdravnik ZZZS, ter tudi ne mimo navodil zdravnika spec. ambulante Kliničnega oddelka za ... (izvid z dne 16. 2. 2009). Ker tožnik osebnega zdravnika ni vprašal niti glede ene same aktivnosti, ki jo je izvedel med bolniškim staležem, sedaj niti ni relevantno, kaj osebni zdravnik meni, saj so zavezujoča zgolj navodila, ki jih je dejansko podal. In navodila, ki jih je podal, so v nasprotju s tistim, kar je zdravnik v izpovedi nato pojasnjeval. Prav tako je brezpredmetno mnenje zdravnika, da bi tožniku dovolil izvedbo posameznih aktivnosti, če tožnik oceni, da mu zdravstveno stanje to dopušča. Ocenjevanje, kaj tožniku dopušča zdravstveno stanje ni v domeni tožnika kot zavarovanca, saj bi bila v nasprotnem primeru izdaja navodil nesmiselna, temveč v skladu s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja v izključni pristojnosti osebnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije. Tožnik bi izvid iz I. dobil po pošti, zato izpovedi zdravnika, da bi tožniku dovolil, da gre v I. po izvid, ker bi to pripomoglo k hitrejšemu razpletu dogajanja, ni mogoče upoštevati. Pohajkovanje tožnika naokoli, kidanje snega, posedanje v baru, zagotovo ne more predstavljati okoliščin, ki ugodno vplivajo na tožnikovo zdravstveno stanje, zlasti ker naj bi bil zaradi težav s hrbtenico operiran. Glede na navedbe osebnega zdravnika je tudi evidentno, da sta se s tožnikom uskladila glede pričanja. Zdravnik se je namreč „zagovoril“ glede vrste in količine „pasjih tablet“ Medrol, ki naj bi jih pomotoma zaužil tožnik. Predsednica senata namreč ni uporabila podatka, za kakšno zdravilo gre, v kakšnem agregatnem stanju in za kakšno količino, medtem ko je bil osebni zdravnik o tem natančno seznanjen. Navedeno kaže na neverodostojnost te priče. Tožnik ni z ničemer dokazal, da je šel dne 31. 1. 2009 dejansko v I. po izvid magnetne resonance, ki naj bi bil tako pomemben, da ni mogel čakati na pošto. Prvostopenjsko sodišče se je v tem delu brez izvedbe dokaza oprlo zgolj na navedbe tožnika. Prav tako na zaslišanju niti ni vedel, s kom je bil na R. oz. s kom je šel v I., z ženo ali hčerko, na zaslišanju je izjavil, da s hčerko, po poročilu detektiva, pa z (bivšo) ženo, tej ugotovitvi pa ni nasprotoval. Tožena stranka meni, da je utemeljila in dokazala, da tožnik v posameznih točno navedenih dnevih, ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika in je brez njegove odobritve večkrat odpotoval iz kraja svojega bivanja. Nadalje tožena stranka glede očitane kršitve, da je tožnik iz malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti, poudarja, da je tožena stranka tožnika v dopisu z dne 19. 2. 2009 posebej pisno opozorila na novo kršitev – opustitev dolžnosti pravočasnega in pravilnega obveščanja delodajalca o nezmožnosti izpolnjevanja obveznosti. Kljub izrecnemu opozorilu tožnik razloga svoje odsotnosti ni sporočil, pač pa je toženo stranko o razlogih obvestil šele na zagovoru, kar zagotovo ni skrbno početje. Tožnik ni ravnal kot povprečno skrben človek, kar je sodišče sicer pravilno ugotovilo, vendar pa ob neupoštevanju posebnega pisnega opozorila tožene stranke z dne 19. 2. 2009, do katerega se ni niti opredelilo, napačno zaključi, da nadaljnje ignoriranje opozorila ne presega navadne malomarnosti. Tožena stranka nasprotje tudi prisojeni odškodnini. Odločitev o prisojeni odškodnini ne temelji na jasnih ugotovitvah in pravno pomembnih dejstvih, ki bi omogočala ustrezno materialno presojo. Sodišče tudi ni izvajalo dokaznega postopka o pravno priznani škodi. Glede na izpoved zdravnika je tožniku dovoljeno tudi delo in sicer tudi težje fizično delo, zato ni težje zaposljiv, saj lahko praktično dela vse. Učitelj športne vzgoje ima možnost delovati na zelo širokem področju, kar je tožnik že dokazal s svojim izvajanjem masaž v masažnem salonu in z delom trenerja v času mirovanja pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki. Navedba sodišča, da je tožnik glede na starost, težje zaposljiv je pavšalna. Odškodnina je tudi odmerjena v previsokem znesku.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na odmero odškodnine po 118. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami).

V skladu s 110. členom ZDR delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbi 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja (8. alinea 1. odst. 111. čl. ZDR), če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odst. 111. čl. ZDR) ter v drugih taksativno naštetih primerih. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (2. odst. 110. čl. ZDR). Utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, je dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi (82. čl. ZDR).

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 6. 3. 2009 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. in 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR. Tožniku je očitala, da je huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko v času bolniškega staleža ni upošteval navodil pristojnega zdravnika, ter ker je v času odsotnosti z dela zaradi bolezni tudi odpotoval iz kraja svojega bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika. Tožena stranka je tožniku očitala tudi hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjene iz hude malomarnosti, ker je opustil dolžnost pravočasnega obveščanja delodajalca.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati utemeljenega razloga za izredno odpoved. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik v spornih dnevih ni ravnal v nasprotju z navodili pristojnega zdravnika, zato v tem delu ni podan odpovedni razlog iz 8. alinee 1. odst. 111. čl. ZDR. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da bi bil tožnik, v skladu s posebno odredbo (priloga B1) dolžan, da delodajalca telefonsko obvesti, da ga tudi od 19. 2. 2009 dalje ne bo v službo zaradi zdravstvenih razlogov, zato je dejansko opustil dolžnost obveščanja delodajalca. Vendar pa je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da ob dejstvu, da je bil tožniku bolniški stalež z odločbama ZZZS z dne 6. 2. 2009 in 13. 2. 2009 že dvakrat podaljšan, ter da iz odpovedi izhaja, da je tožnik toženo stranko obvestil, da ga tudi po 11. 2. 2009 ne bo v službo zaradi zdravstvene nezmožnosti, odsotnost tožnika dne 19. 2. 2009 ni bila nepričakovana, zato nepravočasna obvestitev o razlogu za zadržanost z dela na ta dan, ni tako znatna kršitev, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ne bi bilo mogoče oz. da bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju (14. tč.); ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (15. tč.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ocenjuje, da je na podlagi izvedenega dokaznega postopka sodišče prve stopnje sprejelo pravilno dokazno oceno v zvezi z utemeljenostjo odpovednega razloga, v posledici tega pa tudi pravilno odločitev v zvezi z navedenim. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede očitanih kršitev pravilno in popolno ugotovilo, njegova obrazložitev je logično obrazložena in koherentna ter materialno pravno pravilna. Če se tožena stranka z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno ne strinja, to še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve postopka. Določba 8. čl. ZPP o načelu proste dokazne ocene vsebuje tudi metodološki napotek za dokazno oceno. Kršitev te postopkovne določbe je zato podana le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, če bi bila vsebinsko neprepričljiva. Ker pa dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne bi upoštevala procesnih zahtev, ki jih izraža 8. čl. ZPP (pritožba dejansko izpodbija le dokazno oceno in je zato očitek v smeri procesnih kršitev le navidezen) in je tudi vsebinsko dovolj prepričljiva, je potrebno ugotoviti, da je pritožba v delu, v katerem izpodbija ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, neutemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče v tem delu tudi zavrnilo.

Dolžnost zavarovanca oziroma delavca v času zadržanosti z dela zaradi zdravstvenih razlogov urejajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 in nadaljnji, v nadaljevanju Pravila), ki v drugem odstavku 233. člena določajo pristojnosti osebnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije za dajanje navodil v zvezi s tem. Osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija morata zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek, sprehodi ...). Odsotnost od doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja, oziroma če osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. V primerih kršenja navodil mora imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija pozvati zavarovano osebo na sejo senata in ugotoviti ali so še podani razlogi za začasno nezmožnost za delo.

Vrhovno sodišče je v odločbi opr. št. VIII Ips 294/2006 z dne 7. 11. 2006 zavzelo stališče, da odsotnost z dela zaradi bolezni pomeni, da delavec iz zdravstvenih razlogov ni sposoben opravljati dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ne pa nujno tudi, da ne more opravljati česa drugega, kar sicer običajno opravlja poleg tega dela. Po mnenju pritožbenega sodišča, glede na sodno prakso, navedeno velja tudi za različna opravila, ki jih zavarovanci (delavci) tudi sicer opravljajo v prostem času in ki ne vplivajo na podaljševanje zdravljenja oz. poslabšanje zdravstvenega stanja. Delavec krši svoje pogodbene obveznosti, če zlorablja odsotnost z dela zaradi bolezni. Delavec se mora držati navodil zdravnika zato, da bo zdravljenje čim krajše in v skladu s predpisano terapijo in se vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem delovno zmožnost delavca. Navedeno pa ne pomeni, da delavec v tem času ne sme izvrševati niti tistih običajnih vsakodnevnih opravil, ki jih je sicer lahko opravljal poleg svojega dela pri delodajalcu. Takšno tolmačenje bi bilo preozko in neživljenjsko. Če tovrstna dejanja delavca niso v nasprotju z navodili zdravnika, potem ni zadržkov, da bi jih delavec lahko opravil tudi v času bolniške odsotnosti.

Dejstvo je, da tožena stranka, na kateri je dokazno breme, da je obstajal utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (82/2 čl. ZDR), ni uspela dokazati, da je tožnik v kritičnih dnevih kršil navodila pristojnega zdravnika. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija izpovedbo tožnikovega osebnega zdravnika kot neverodostojno, saj naj bi bila izpovedba v nasprotju z zdravnikovimi lastnimi pisnimi navodili. Tožena stranka je v spis vložila zdravniško potrdilo (priloga B4), iz katerega izhajajo pisna navodila, ki naj bi jih imel tožnik v času bolniške odsotnosti in so bila podana s strani osebnega zdravnika. Iz razloga razjasnitve dejanskega stanja v zvezi s temi navodili oz. iz razloga razjasnitve, ali so bila konkretna posamezna opravila, ki jih je tožnik izvršil v času bolniškega staleža, v nasprotju z navodili zdravnika in prepovedjo potovanja iz kraja bivanja, je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnikovega osebnega zdravnika B. B., dr. med. Tožnikovemu osebnemu zdravniku so bila na naroku predočena vsa očitana opravila, ki jih je tožnik izvršil v času bolniškega staleža in s katerimi naj bi zlorabil bolniški stalež. Osebni zdravnik je ugotovil, da tožnik z očitanimi ravnanji z ničemer ni kršil njegovih navodil. Glede na predloženo zdravniško potrdilo, je sodišče prve stopnje izpovedbo zdravnika še posebej skrbno ocenilo. Navedeno je storilo tudi iz razloga, ker je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, ponavlja pa tudi v pritožbi, da je zdravnik toženi stranki (ravnateljici tožene stranke) tudi ustno po telefonu dne 17. 2. 2009 na izrecno postavljena vprašanja zatrdil, da je tožniku dal navodila in da jih je z opisanimi dejanji kršil. To je potrdila tudi ravnateljica, zaslišana na glavni obravnavi, ki je pojasnila, da ji je zdravnik, v prisotnosti dveh prič, po telefonu zagotovil, da tožnik vseh očitanih ravnanj ne bi smel izvrševati (l. št. 59-60). Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim telefonskim pogovorom povprašalo tudi zdravnika, ki je pojasnil, da se ne spominja, kaj natančno je ravnateljici odgovoril, da pa se vprašanja in listine na naroku razlikujejo od tistega, kar mu je bilo predočeno v januarju 2009. Tožena stranka na zadnjem naroku ni vztrajala pri zaslišanju priče E.D., ki naj bi prisostvovala navedenemu telefonskemu razgovoru in ki bi lahko povedala, kaj natančno je ravnateljica zdravnika vprašala in kaj ji je le ta odgovoril. Na podlagi takšne situacije je pravilno zaključilo, da je zdravnikova izpovedba, kot jo je le ta podal neposredno zaslišan pred sodiščem, prepričljiva in verodostojna, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj nima razlogov, da bi v takšen zaključek dvomilo. Ob takšni situaciji je tudi nepomembno, kdaj je zdravnik tožniku podal pisna navodila, saj ugotovitve v tej smeri na odločitev ne morejo vplivati. Prav tako so nepomembna pritožbena zatrjevanja o tem, da osebni zdravnik ne more mimo navodil, ki jih je dal imenovani zdravnik ZZZS ter zdravnik specialistične ambulante. Iz dokaznega postopka je namreč razvidno, da so bile predmet pisne obdolžitve in vabila na razgovor kršitve, ki naj bi jih tožnik storil do 2. 2. 2009, torej v času, ko je bil na bolniškem staležu še na podlagi odobritve osebnega zdravnika in ne ne podlagi odobritve komisije ZZZS Iz navedenega razloga je za to obdobje glede kršitve navodil pravno relevantno izključno mnenje osebnega zdravnika.

S tem v zvezi pritožbeno sodišče pripominja, da se je sodišče prve stopnje pri presoji izpovedbe osebnega zdravnika ter s tem zakonitosti podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, utemeljeno sklicevalo na odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 455/2007 z dne 2. 12. 2008. Vrhovno sodišče je v tej zadevi zavzelo stališče, da je glede presoje ravnanj zavarovanca v času bolniškega staleža sprejemljiva tudi naknadna odobritev zdravnika oz. njegova kasnejša strokovna presoja o tem, ali je delavec s svojim odhodom izven kraja stalnega bivališča kršil navodila zdravnika za zdravljenje. Glede na to, da je lokacija izven kraja bivanja katerakoli lokacija, ne glede na oddaljenost od kraja bivanja, je takšno stališče Vrhovnega sodišča RS popolnoma življenjsko in kot tako uporabljivo v vsakem konkretnem primeru.

Ob upoštevanju izpovedbe osebnega zdravnika o vsebini navodil, ki jih je dal tožniku in ob njegovi presoji vsakega konkretnega očitanega dejanja posebej, izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da tožnik z očitanimi ravnanji ni kršil navodil osebnega zdravnika. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, seveda ob upoštevanju mnenja osebnega zdravnika, ki mu je bilo znano tožnikovo zdravstveno stanje, so bila tožnikova ravnanja v okviru običajnih vsakodnevnih opravil, ki jih je sicer tožnik lahko opravljal poleg svojega dela pri delodajalcu. To zlasti velja za očitke tožene stranke, da je tožnik dne 23. 1. 2009 premikal okvir okna ob hiši, da je dne 26. 1. 2009 pred salonom A. v Ljubljani v avto zložil police, da je bil dne 27. 1. 2009 s psičko pri veterinarju, da je 28. 1. 2009 čistil sneg in odšel po plin ter da je 2. 2. 2009 prav tako čistil sneg.

Nadalje ZPP v 257. čl. določa, da lahko sodišče odločilna sporna dejstva ugotovi tudi z zaslišanjem strank. V konkretnem primeru je sodišče to tudi storilo in tožnika zaslišalo tudi v zvezi z odhodi, ki jih je opravil izven kraja svojega bivanja. Tožnik je za dan 26. 1. 2009 pojasnil, da je bil v Ljubljani na travmatološki ambulanti na pregledu, kar je potrdil s pisnim izvidom (priloga A3), da je dne 29. 1. 2009 odšel na pregled v I., pred tem pa v Ljubljano, ker je imel težave s kartico zdravstvenega zavarovanja (kar je razvidno iz priloge A17) ter da je 31. 1. 2009 prav tako odšel v I. po izvide magnetne resonance. Tožnik je praktično za vse odhode izven kraja bivanja predložil ustrezna dokazila (izvide), iz katerih izhaja opravičljiv namen odhoda izven kraja bivanja, razen za dan 31. 1. 2009, ko je trdil, da je v I. odšel po izvide. Tožena stranka v zvezi z navedenim dnem (31. 1. 2009) ni predložila nobenih dokazov, ki bi potrjevali nasprotno. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšne situacije ter ob upoštevanju izpovedbe osebnega zdravnika, da tudi navedeni odhodi niso bili v nasprotju z njegovimi navodili oz. da bi mu takšne odhode izven kraja bivanja odobril, pravilno zaključilo, da tožnik tudi z navedenimi odhodi izven kraja bivanja ni zlorabil bolniškega staleža. Enako je stališče pritožbenega stališča glede ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na očitke tožene stranke, da je tožnik zlorabil bolniški stalež s tem, ko je v dneh 24. 1. 2009, 13. 2. 2009, 14. 2. 2009 in 15. 2. 2009 obiskal bar Ž., ki se nahaja 200 m od hiše. V zvezi z navedenim je osebni zdravnik pojasnil, da to kratkotrajno zadrževanje v baru ni bilo v nasprotju z njegovimi navodili, da tožniku ni bilo odrejeno strogo mirovanje, ter da je tudi sicer bolje, da pacient ohranja socialne stike, zato je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno ugotovilo, da tožnik ni zlorabil bolniškega staleža. Pritožbeno sodišče v zvezi s temi očitanimi kršitvami dodatno še pojasnjuje, da tožena stranka v pisni obdolžitvi in vabilu na zagovor tožniku ni očitala nahajanja v baru Ž. v dnevih 13. 2. 2009, 14. 2. 2009 in 15. 2. 2009, temveč le za dan 24. 1. 2009, ko se je tožnik v baru, po poročilu detektiva, nahajal 7 minut. Tožena stranka je tako navedene dneve v izredno odpoved vključila mimo pisne obdolžitve, kar je nezakonito.

Neosnovane so nadalje pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje izpoved osebnega zdravnika ocenjevalo kot mnenje izvedenca. Sodišče prve stopnje tega ni nikjer zapisalo, zato je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje izpoved navedene priče ocenilo tako kot izpovedi vseh drugih prič, v skladu z načelom proste presoje dokazov.

Pritožbeno sodišče nadalje v celoti soglaša z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki se nanaša na razlog hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je ne ponavlja. Sodišče prve stopnje se je v tem delu opredelilo do vseh bistvenih navedb in dejstev ter tako pravilno zaključilo, da objektivno gledano, nepravočasna obvestitev o razlogu za zadržanost z dela na dan 19. 2. 2009, upoštevajoč dejstvo, da je bil tožnik že pred tem v bolniškem staležu ter je toženo stranko obvestil, da ga tudi po 11. 2. 2009 ne bo v službo, ni tako znatna kršitev, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ne bi bilo mogoče. Glede na vse navedeno je pritožba neutemeljena v delu, v katerem nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka v pritožbi izpodbija tudi odločitev o višini odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje dosodilo tožniku po 118. čl. ZDR. Pri odmeri odškodnine po 118. čl. ZDR je treba prvenstveno izhajati iz njene narave. Gre za odškodnino, ki pravzaprav pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu - torej nadomestilo za izgubo zaposlitve, kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja, najdalj do odločitve sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodba sodišča prve stopnje ustrezno obrazložena ter da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o odškodnini upoštevalo vsa pravno relevantna izhodišča, med njimi tudi tožnikovo izobrazbo, starost, zdravstveno stanje ter možnost pridobitve nove zaposlitve pri drugem delodajalcu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upoštevanje vseh teh elementov ustrezno, vendar pa je sodišče glede na sodno prakso v podobnih primerih tožniku prisodilo previsoko odškodnino. Pritožba tožene stranke je v tem delu delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je odškodnino iz tega naslova znižalo na znesek 25.200,00 EUR, kar predstavlja znesek 12-ih tožnikovih povprečnih mesečnih plač (5. alinea 358. čl. ZPP). Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je namreč tožnikova povprečna bruto plača znašala 2.100,00 EUR, čemur tožena stranka ni oporekala. V preostalem je pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine v višini 6.300,00 EUR, ki je bila tožniku prisojena v četrtem odstavku izreka izpodbijane sodbe, zavrnilo. Po presoji pritožbenega sodišča prisojena odškodnina v višini 12 mesečnih plač v konkretnem primeru predstavlja primerno nadomestilo za reintegracijo zaradi nezakonite odpovedi.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih tožena stranka ni priglasila.