Jedro

V skladu z določbo drugega odstavka 147. člena ZP-1 se sodna taksa ne določi, če je bilo z odločbo sodišča v celoti ali deloma odločeno v obdolženčevo korist.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se odločitev o dolžnosti plačila sodne takse razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Ljubljana je s plačilnim nalogom 101211333 z dne 6. 2. 2012 storilca prekrška spoznal za odgovornega storitve prekrška po desetem odstavku 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu izrekel globo 500,00 EUR in pet kazenskih točk v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Domžalah je s sodbo ZSV 64/2013-0602 z dne 6. 5. 2013 storilčevi zahtevi za sodno varstvo delno ugodilo ter izpodbijani plačilni nalog po uradni dolžnosti spremenilo ter storilcu namesto globe v znesku 500,00 EUR in stranske sankcije pet kazenskih točk izreklo globo v znesku 300,00 EUR in stransko sankcijo tri kazenske točke v cestnem prometu, v preostalem pa je razsodilo, da ostane plačilni nalog nespremenjen. Sodišče je odločilo, da je storilec prekrška dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je stroške prihoda priče na sodišče ter sodno takso, ki jo bo s plačilnim nalogom odmeril prekrškovni organ.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve določbe drugega odstavka 147. člena, na način iz četrtega odstavka 158. člena, v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V obrazložitvi zahteve ugotavlja, da je sodišče v obravnavanem primeru s sodbo delno odločilo v storilčevo korist, kljub temu pa je storilcu naložilo plačilo sodne takse, kar je v nasprotju z določbo drugega odstavka 147. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da se sodna taksa ne odmeri.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 dne 22. 10. 2014 poslalo storilcu prekrška in njegovi zagovornici, ki pa se o njem nista izjavila.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da sodišče v obravnavanem primeru storilcu prekrška ne bi smelo odmeriti sodne takse. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je sodišče storilčevi zahtevi za sodno varstvo delno ugodilo ter mu znižalo znesek izrečene globe ter stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu.

5. V skladu z določbo drugega odstavka 147. člena ZP-1, ki se na podlagi določbe tretjega odstavka 59. člena ZP-1 smiselno uporablja tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo, se sodna taksa ne določi, če je bilo z odločbo sodišča v celoti ali deloma odločeno v obdolženčevo korist. 6. Upoštevaje navedeno pravno podlago ter okoliščino, da je storilec z zahtevo za sodno varstvo delno uspel, je utemeljena trditev vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da sodišče ni uporabilo določbe drugega odstavka 147. člena ZP-1 ter storilcu prekrška neutemeljeno odmerilo sodno takso.

C.

7. Sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni upoštevalo načela, da je sodna taksa odmerjena glede na uspeh v postopku s pravnim sredstvom, s čemer je kršilo določbo drugega odstavka 147. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Zato je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ter odločitev o dolžnosti plačila sodne takse razveljavilo.