Jedro

Ker tožeča stranka ni ponudila pravne podlage za obračun stroškov v vtoževani višini, se kot nepomembno izkaže sklicevanje na obrazložitev zaračunanih stroškov v dopisih in prilogah računov. Sama vsebina stroškov v postopku niti ni bila sporna, sporen je bil ves čas ključ njihove razdelitve med posamezne uporabnike tržnice in posledično določitev njihove višine.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka spremeni tako, da: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. Ig 452/2007 z dne 01. 04. 2008, ostane delno v veljavi v 1. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8ih dni plačati zakonske zamudne obresti od zneskov: - 16,98 EUR od dne 16. 10. 2006 do dne 23. 10. 2006; - 16,86 EUR od dne 16. 11. 2006 do dne 20. 11. 2006; - 18,28 EUR od dne 16. 12. 2006 do dne 21. 12. 2006; - 16,86 EUR od dne 16. 01. 2007 do dne 19. 01. 2007; - 18,34 EUR od dne 16. 04. 2007 do dne 19. 04. 2007; - 19,83 EUR od dne 16. 05. 2007 do dne 17. 05. 2007; - 22,81 EUR od dne 16. 06. 2007 do dne 21. 06. 2007; - 27,24 EUR od dne 16. 07. 2007 do dne 20. 07. 2007; - 25,77 EUR od dne 16. 08. 2007 do dne 23. 08. 2007. - 25,78 EUR od dne 16. 09. 2007 do dne 21. 09. 2007; - 24,28 EUR od dne 16. 10. 2007 do dne 30. 10. 2007. 2. V preostalem se pri pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 242,84 EUR, v 8ih dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. Ig 452/2007 z dne 01. 04. 2008, v celoti razveljavi in se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne (1. odstavek izreka); da je dolžna tožeča stranka toženi stranki v 15-ih dneh povrniti 772,40 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odstavek izreka).

Zoper sodbo vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo. Smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala njeno zavrnitev s stroškovno posledico. Dopolnitve odgovora na pritožbo z dne 01. 09. 2010 skladno z določbo 2. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj je bila ta vložena po izteku roka za odgovor na pritožbo (dne 17. 05. 2010).

Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo je na podlagi novelirane določbe 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

Sodba se sme v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki ne morejo biti predmet preizkusa na drugi stopnji, so naslednje: da je bila tožena stranka v obdobju vtoževanih računov (september 2006 – oktober 2007) najemnik poslovnega prostora št. 4 - ribarnice v tržnici B.; da je tožeča stranka z vtoževanimi računi zaračunavala storitve vzdrževanja tržnice ter komunalne storitve skupaj s predpisanimi občinskimi taksami za smeti in okoljskimi taksami za smeti; da je tožena stranka del računov po priloženi specifikaciji v postavkah „voda“ in „takse“ poravnala; da tožena stranka vtoževanih računov v vtoževanih zneskih, ki se nanašajo na postavki „storitev“ in „odvoz“ tožeči stranki ni poravnala.

Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke zavrnilo potem, ko je ugotovilo, da tožeča stranka za zaračunavanje vtoževanih storitev v vtoževani višini ni imela pravne podlage. Pritožbeno sodišče se s takšnim zaključkom strinja.

Pritožba ni utemeljena v delu, ko navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe niso razvidni razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka. Po mnenju pritožbenega sodišča je obrazložitev v izpodbijani sodbi izčrpna in jasna. Sodišče prve stopnje je utemeljenost zahtevka presojalo po posameznih postavkah („storitev“ in „odvoz“) ter se pri vsaki opredelilo tako do materialne podlage za njeno zaračunavanje kot do podane podlage za presojo višine zahtevka. Pritožbene navedbe o tem, da iz sodbe ni jasno razvidno, ali je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo iz razloga, ker tožeča stranka ni imela pravne podlage oz. ker da ta neustrezna, se pokažejo kot nejasne oz. nekonkretizirane, saj je sodišče prve stopnje zahtevek presojalo po večjih pravni podlagah (in po posameznih postavkah) in je glede vsake sprejelo zaključek o njeni podanosti oz. ustreznosti, pritožba pa ne pojasni, v zvezi s katero očita obrazložitvi izpodbijane sodbe nejasnost (slednje pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti ni našlo).

Sodišče prve stopnje je odločitev o neutemeljenosti zahtevka tožeče stranke sprejelo upoštevaje delitev službe tožeče stranke na obvezne javne službe (oskrba s pitno vodo, kanalščina, čistilna naprava, zbiranje, odvoz in ravnanje s komunalnimi odpadki, odlaganje odpadkov) in na izbirne – neobvezne javne službe (upravljanje s prostori v zasebni lasti) ter nadalje upoštevaje delitev zaračunanih storitev na postavki „storitve“ in „odvoz“. Zaključilo je, da tožeča stranka za uporabljeno delitev vseh stroškov za dejavnost vzdrževanja in urejanja javne tržnice in ostalih komunalnih storitev po ključu 60% za javni del in 40% na zasebni del ni imela pravne podlage, zato je obračun tožeče stranke v spornih postavkah „storitve“ in „odvoz“ v specifikaciji vtoževanih računov nepravilen. Pritožbeno sodišče takšnemu zaključku pritrjuje. Da se skupni stroški vseh vrst storitev delijo po ključu 60% za javni del in 40% na zasebni del (na lastnike oz. najemnike lokalov), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo po izpovedbi priče DF in vpogledu v dopis tožeče stranke z dne 08. 09. 2006 (A43). Za takšno delitev tožeča stranka ni ponudila pravne podlage, sodišče prve stopnje je tudi pravilno sledilo izpovedi navedene priče, ki je izpovedala, da takšen ključ delitve ni bil dogovorjen.

Navedenega ne spremeni niti pritožbeno ponavljanje v zvezi s podano podlago (Odlok o gospodarskih javnih službah v Občini Brežice, Odlok o tržnem redu na tržnici v mestu Bbrežice, soglasje Občinskega sveta za povišanje cen komunalnih storitev z dne 09. 02. 2004 in obvestilo Ministrstva za gospodarstvo z dne 18. 06. 2004), na katero se je tožeča stranka sklicevala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je do slednje opredelilo in pravilno zaključilo, da podlage vtoževani terjatvi v vtoževani višini ne daje. Tako sklep o soglasju Občine Brežice in Obvestilo Ministrstva določata višino cen zgolj za komunalne storitve (oskrba s pitno vodo, kanalščina, čistilna naprava, zbiranje, odvoz in ravnanje s komunalnimi odpadki, odlaganje ostankov komunalnih odpadkov), ne opredeljujeta pa ostalih v postopku vtoževanih storitev (vzdrževanje in čiščenje tržnice, stroški čistil in toaletnega materiala, stroški električne energije, najemnina kontejnerja...), za obračun katerih stranka ni ponudila zadostne trditvene podlage, ki bi omogočala preizkus utemeljenosti višine zahtevka po tej podlagi. Prav tako upoštevaje pomanjkljivo trditveno podlago tožeče stranke zaračunavanih storitev ni mogoče preizkusiti niti po sklepu o soglasju Občine Brežice po Obvestilu Ministrstva za gospodarstvo, saj so v slednjih cene opredeljene po m3. Tudi Odlok o gospodarskih javnih službah v Občini Brežice, Odlok o tržnem redu na tržnici v mestu Brežice in Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki ne nudijo podlage za obračun vtoževanih stroškov po višini, ampak tožečo stranko zgolj napotujejo k izdelavi cenika/pravilnika in predpisujejo postopek njegove izdelave (23. člen Odloka o gospodarskih javnih službah v Občini Brežice, 29. člen Tržnega reda na tržnici v mestu Brežice, 35. člen Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki). Neutemeljeno je tako sklicevanje pritožbe na ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z opravljanjem obveznih javnih služb, katerih cene da so regulirane. Zanje je s pravno podlago (našteti odloki) predviden zgolj poseben postopek oblikovanja cen, slednje pa mora oblikovati in jih v postopku izkazati tožeča stranka.

Glede na pravilen zaključek, da tožeča stranka ni ponudila pravne podlage za obračun stroškov v vtoževani višini, se kot nepomembno izkaže sklicevanje na obrazložitev zaračunanih stroškov v dopisih in prilogah računov. Sama vsebina stroškov v postopku niti ni bila sporna, sporen je bil ves čas ključ njihove razdelitve med posamezne uporabnike tržnice in posledično določitev njihove višine. Pritožba na večih mestih zmotno razume, da se ugotovitev o izostanku pravne podlage nanaša zgolj na temelj vtoževane terjatve (pravico do zaračunavanja določenih stroškov), ko pa je sodišče prve stopnje pravilno presojalo tudi obstoj pravne podlage v zvezi z višino zaračunanih stroškov. Zgolj dejstvo, da je tožeča stranka po odloku (npr. o ravnanju s komunalnimi odpadki) upravičena zaračunavati komunalne stroške v zvezi s komunalnimi odpadki, ne zadostuje za zaključek, da je njena terjatev tudi utemeljena. Poleg izkaza temelja terjatvi je namreč na tožeči stranki (upoštevaje konkretiziran ugovor tožene stranke) trditveno in dokazno breme, da izkaže tudi podlago za obračun višine terjatve, iz katere je razviden ključ delitve. Slednjemu tožeča stranka ni zadostila.

Neodvisno od zaključka v zvezi z razdelitvijo javne službe tožeče stranke na njen obvezni in komercialni del, kot ga napada pritožba, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že ob zaključku, da tožeča stranka za vse storitve (neodvisno od narave njihovega opravljanja) ni izkazala podlage za delitev po ključu 40% za zasebni del tržnice proti 60%. za javni del tržnice Tudi ni res, da bi tožena stranka takšni delitvi ne oporekala. Tožena stranka je tekom postopka izrecno ugovarjala obračunu stroškov po vtoževanih računih ter je opozarjala, da tožeča stranka nima veljavnega cenika za zaračunavanje postavk „storitev“ in „odvoz“, da ji tožeča stranka ni pojasnila ključa delitve/obračunavanja stroškov, da toženi stranki razmerje 60% proti 40% ne pomeni ničesar, da tožeča stranka za zaračunavanje vtoževanih storitev nima pravne podlage (tč. 2 ugovora z dne 14. 04. 2008, tč. 3 pripravljalne vloge z dne 15. 09. 2008, tč. 6 pripravljalne vloge z dne 12. 10. 2009). Glede na takšen ugovor tožene stranke, upoštevaje trditveno breme tožeče stranke in njene podane trditve, je pritrditi sodbi sodišča prve stopnje, da zahtevek po vtoževanih storitvah tožeče stranke ni utemeljen.

Tudi ni utemeljeno sklicevanje na odločitvi v sodbi v zadevi opr. št. Pg 199/2008 in sodni poravnavi pod opr. št. Pg 7/2007. Odločbi sta rezultat navedb in dokazovanja oz. razpolaganja z zahtevki strank v drugih postopkih in sodišča prve stopnje pri odločanju v predmetni zadevi ne vežeta.

Pritožben ugovor obračunanim stroškom pritožbeno sodišče ocenjuje kot prepavšalen in se do njega ni opredelilo. Pritožba namreč ne pojasni, kateri stroški da so zaračunani v prevelikem obsegu in je zato v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od zneskov delnih plačil od zapadlosti računov do dneva delnega plačila, ki so bile prav tako zaobsežene v zahtevku tožeče stranke. Stranki sta bili soglasni v navedbi, da je tožena stranka po vtoževanih računih poravnala stroške vode in predpisane občinske takse za smeti in okoljske dajatve za smeti. Tožeča stranka je delna plačila po zneskih in datumih vključno z zapadlostjo posameznih računov pojasnila v tč. II pripravljalne vloge z dne 02. 09. 2009, tožena stranka tem navedbam ni ugovarjala. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti (v kolikor je bilo delno plačilo izvedeno z zamudo) od zneskov delnih plačil, od zapadlosti računa do delnega plačila, tj. zakonske zamudne obresti od zneska 16,98 EUR od dne 16. 10. 2006 do dne 23. 10. 2006 (po računu št. 592624/2006 z dne 30. 09. 2006), od zneska 16,86 EUR od dne 16. 11. 2006 do dne 20. 11. 2006 (po računu št. 592915/2006 z dne 31. 10. 2006), od zneska 18,28 EUR od dne 16. 12. 2006 do dne 21. 12. 2006 (po računu št. 593430/2006 z dne 30. 11. 2006), od zneska 16,86 EUR od dne 16. 01. 2007 do dne 19. 01. 2007 (po računu št. 593669/2006 z dne 31. 12. 2006), od zneska 18,34 EUR od dne 16. 04. 2007 do dne 19. 04. 2007 (po računu št. 570711/2007 z dne 31. 03. 2007), od zneska 19,83 EUR od dne 16. 05. 2007 do dne 17. 05. 2007 (po računu št. 571005/2007 z dne 30. 04. 2007), od zneska 22,81 EUR od dne 16. 06. 2007 do dne 21. 06. 2007 (po računu št. 571311/2007 z dne 31. 05. 2007), od zneska 27,24 EUR od dne 16. 07. 2007 do dne 20. 07. 2007 (po računu št. 571748/2007 z dne 30. 06. 2007), od zneska 25,77 EUR od dne 16. 08. 2007 do dne 23. 08. 2007 (po računu št. 572089/2007 z dne 31. 07. 2007), od zneska 25,78 EUR od dne 16. 09. 2007 do dne 21. 09. 2007 (po računu št. 572382/2007 z dne 31. 08. 2007) in od zneska 24,28 EUR od dne 16. 10. 2007 do dne 30. 10. 2007 (po računu št. 572643/2007 z dne 30. 09. 2007), ugodilo in v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka tako, da je navedene zneske naložilo v plačilo toženi stranki.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je pritožba tožeče stranke delno utemeljena v delu, v katerem napada odločitev sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka sodbe, v delu glede teka zakonskih zamudnih obresti od delnih plačil, ni pa utemeljena v preostalem delu, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo.

Upoštevaje spremembo sodbe zgolj v njenem obrestnem delu pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve glede stroškov postopka (2. odstavek izreka) ni posegalo (2. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 3. dostavkom 154. člena ZPP).

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela zgolj v majhnem (obrestnem) delu, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (2. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 3. dostavkom 154. člena ZPP). Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo, 2% materialnih stroškov, 20 % DDV ter stroške sodne takse za odgovor na pritožbo v višini 32,84 EUR. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR po odvetniški tarifi je pritožbeno sodišče priznalo toženi stranki skupaj stroške v višini 242,84 EUR. Slednje je toženi stranki dolžna povrniti tožeča stranka v roku 8 dni.