Jedro

Ni dvoma, da je toženec odgovor na tožbo vložil v enem izvodu, dopolnil pa ga je tako, da je predložil le dodaten izvod prve strani. Iz odločbe prvostopenjskega sodišča ne izhaja, da bi se sodišče posebej ukvarjalo z vprašanjem, ali že ta, prva stran predstavlja odgovor na tožbo, temveč je očitno štelo, da vlogi nista identični in da je dopolnitev neustrezna, zavrženje vloge pa zakonsko predvidena posledica. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prva stran toženčevega odgovora na tožbo (ki jo je sodišče prejelo v dveh izvodih) vsebuje jasno nasprotovanje tožbenemu zahtevku, zato sodi, da se mora v taki procesni situaciji zakonska zahteva iz prvega odstavka 106. člena ZPP, ki terja, da se morajo vloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče, podrediti toženčevi ustavnopravni pravici do sodnega varstva in je treba šteti, da je toženec ravnal v skladu s 108. členom in vlogo pravilno dopolnil, če dopolnjeni del vloge sam po sebi predstavlja odgovor na tožbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana odločba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo vlogo toženca z dne 15. 6. 2014. Z izpodbijano zamudno sodbo je nato razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 10. 2009 dalje do plačila ter mu povrniti 772,86 EUR pravdnih stroškov.

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je prvostopenjsko sodišče grobo poseglo na področje človekovih pravic in enakih možnosti, predvsem pa toženca postavilo v neenakopraven položaj, saj ga je posredno proglasilo za opravilno nesposobnega. Sodišče je napačno ugotovilo, da je poslal le fotokopijo prve strani odgovora na tožbo, kajti v zavodu, kjer prestaja zaporno kazen, nima dostopa do fotokopirnega stroja, tako da v nobenem primeru ni mogel poslati fotokopije. Nadalje navaja, da je korektno in v skladu s sklepom z dne 2. 7. 2014 poslal še en izvod odgovora na tožbo. Meni, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je odgovor na tožbo zavrglo, ravnalo skrajno diskriminatorno in toženca s tem postavilo v podrejen položaj, omejen tako s sociološkega kot tudi komunikacijskega vidika. Opozarja, da ignoriranje odgovora na tožbo potrjuje vlogo formalizma pri odločanju sodišča, resnica pa pri tem ne igra nobene vloge. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da je povzelo tožnikove navedbe, o vsebini toženčevega odgovora na tožbo pa ni razpravljalo. Nazadnje pripominja, da tožnik ni predložil niti enega materialnega dokaza, na podlagi katerega bi opravičeval vrnitev zahtevanega zneska, na podlagi fikcije pa sodišče ne more in ne sme odločiti. Smiselno predlaga razveljavitev sodbe.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sodišče tožencu pravilno vročilo tožbo v odgovor. Toženec je pravočasno odgovoril, vendar je odgovor poslal zgolj v enem izvodu, nakar ga je sodišče prve stopnje pozvalo k odpravi nepopolne vloge, s pravnim poukom, da bo njegovo vlogo – odgovor na tožbo – sicer zavrglo. Toženec je vlogo pravočasno dopolnil, a predložil zgolj drugopis prve, ne pa tudi druge strani odgovora na tožbo. Sodišče prve stopnje je štelo, da toženec vloge ni pravočasno dopolnil, zato je njegov odgovor na tožbo zavrglo, logična posledica pa je izdaja zamudne sodbe.

6. Pritožnik v svojih nasprotujočih si navedbah nima prav: če ne bi imel možnosti fotokopiranja, potem sodišču ne bi predložil niti drugopisa prve strani odgovora na tožbo, dejstvo pa je, da se ta v spisu nahaja, torej je lahko kopiral. Pritožbeno sodišče po drugi strani ne more slediti pritožbeni navedbi, da je toženec poslal obe strani odgovora na tožbo, ker je v spisu le ena, toženec pa za svoje nasprotne trditve ni predlagal izvedbe nobenega dokaza, niti svojega zaslišanja ne. Toženec tudi nima prav, ko sodišču prve stopnje očita, da je le povzelo tožnikove navedbe, o vsebini toženčevega odgovora na tožbo pa ni razpravljalo. Prav to je namreč bistvo zamudne sodbe: vsa dejstva, ki jih tožeča stranka navede v tožbi, štejejo za resnična, in sodišče nato izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni tudi preostali zakonski pogoji. In ključno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali so res bili.

7. Ni dvoma, da je toženec odgovor na tožbo vložil v enem izvodu, dopolnil pa ga je tako, da predložil le dodaten izvod prve strani. Iz odločbe prvostopenjskega sodišča ne izhaja, da bi se sodišče posebej ukvarjalo z vprašanjem, ali že ta, prva stran predstavlja odgovor na tožbo, temveč je očitno štelo, da vlogi nista identični in da je dopolnitev neustrezna, zavrženje vloge pa zakonsko predvidena posledica (peti odstavek 108. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 106. člena ZPP). Tako ravnanje sodišče je načeloma pravilno, pritožbeno sodišče pa mora odgovoriti na vprašanje, ali je pravilno tudi takrat, ko zaradi take razlage pride do izdaje zamudne sodbe, ki vselej predstavlja (tako je tudi zamišljena) poseg v toženčevo ustavnopravno varovano pravico do sodnega varstva; tožencu je namreč onemogočeno razpravljanje o dejanskih vprašanjih.

8. Sodišče bi brez dvoma imelo vso zakonsko podlago za izdajo zamudne sodbe, če toženec na tožbo sploh ne bi odgovoril ali če bi odgovoril, pa v odgovoru na tožbo tožnikovemu zahtevku ne bi nasprotoval. V obravnavanem primeru pa je toženec na tožbo pravočasno odgovoril in nato pravočasno poslal še drugopis prve strani odgovora na tožbo, že iz te prve strani njegovega odgovora pa izhaja vse, kar mora odgovor na tožbo vsebovati: jasno nasprotovanje postavljenemu tožbenemu zahtevku.

9. Pritožbeno sodišče sodi, da se mora v taki procesni situaciji zakonska zahteva iz prvega odstavka 106. člena ZPP, ki terja, da se morajo vloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče, podrediti toženčevi ustavnopravni pravici do sodnega varstva in je treba šteti, da je toženec ravnal v skladu s 108. členom in vlogo pravilno dopolnil, če dopolnjeni del vloge sam po sebi predstavlja odgovor na tožbo. Toženec je po oceni pritožbenega sodišča, pa čeprav zgolj s predložitvijo zgolj prve strani odgovora na tožbo, storil dovolj, da je preprečil izdajo zamudne sodbe, zato v pritožbi utemeljeno zahteva, da sodišče (prve stopnje) njegov odgovor vsebinsko obravnava.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo, izpodbijano odločbo razveljavilo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in zadevo vrača sodišču prve stopnje, ki naj šteje, da je bil odgovor na tožbo pravočasno in popolno vložen, zato naj nadaljuje z rednim pravdnim postopkom.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.