Jedro

Tožeča stranka je v tožbenih navedbah jasno navedla, da od tožene stranke zahteva, da ji vrne v posest prostore, ki so njena last in jih tožena zaseda brez pravnega naslova ter da s tem vlaga vrnitveni zahtevek skladno z 92.členom SPZ oziroma lastninsko tožbo (rei vindicatio), ker je zatrjevala, da je lastnica nepremičnin, ki jih brez pravnega naslova zaseda tožena stranka in je neposredni posestnik stvari. Hkrati je tožeča stranka vložila še tožbo na prenehanje vznemirjanja (actio negatoria) z ustreznim tožbenim zahtevkom po 99. členu SPZ in gre pri tej tožbi za varstvo lastnika v primeru, da ga kdo drug ovira pri izvrševanju lastninske pravice, vendar pri tem vznemirjanju ne gre za odvzem stvari.

Že sodna praksa je zavzela stališče, da v določenih primerih, zlasti ko gre za varstvo lastninske pravice na delu nepremičnine, ostra razmejitev med njima včasih niti ni možna, še posebej, ker se s tožbo zahteva tako vrnitev stvari kot takojšnja prepoved vseh (sedanjih) in bodočih posegov v nepremičnino.

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje presodilo, da ugodi vrnitvenemu zahtevku po 92.členu SPZ in je zato zavrnilo zahtevek na prepoved vznemirjanja, čeprav bi, kot je pritožbeno sodišče pojasnilo, smelo ugoditi obema zahtevkoma.

Izrek

Pritožba se glede izpodbijane I. in III. točke izreka sodbe zavrne in v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 14/2012 z dne 6.2.2014 izreklo: “I. Tožena stranka H., A. L. s.p., je dolžna odstraniti vse premičnine iz nepremičnine, ki jo v lasti tožeče stranke Občine S., na nepremični ID … (ID osnovnega položaja: … ), v naravi poslovni prostor na naslovu C., v izmeri 51,07 m2 ter poslovni prostor na navedeni nepremičnini izročiti tožeči stranki prosto oseb in stvari v roku 15 dni pod izvršbo. II. Zavrne se presežni tožbeni zahtevek, ki se glasi: “1. Tožena stranka H., A. L. s.p. je dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožeča stranka Občina S. na nepremičnini ID: … (ID osnovnega položaja: …) v naravi poslovni prostor na naslovu C. …, …, S. …, v izmeri 51,07 m2, ter vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke do 18/100 na splošnih skupnih delih stavb št. … k.o. S. … (ID pravice: …). 2. Toženi stranki se prepoveduje v bodoče posegati s takšnimi ali podobnimi ravnanji v lastninsko pravico, ki jo ima tožeča stranka na nepremičnini ID: … (ID osnovnega položaja: …), ter v njeno solastninsko pravico ID pravice: …, da ne bo izvršbe.” III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 3.258,00 EUR v 15-ih dneh od dneva vročitve sodbe sodišča I. stopnje, v primeru zamude tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. naslednjega dne po zapadlosti dalje do dneva plačila.” Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podredno pa da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

2. Pritožba sicer izpodbija sodbo v celoti, vendar pa pritožbeno sodišče šteje, da jo izpodbija le glede I. in III. točke izreka sodbe, za kar ima pravni interes, saj s pritožbo glede II. točke izreka, ki je v njeno korist, ne more doseči boljšega uspeha (prvi odstavek 350.člena ZPP).

3. Pritožba najprej povzame, da iz izreka izpodbijane sodbe med drugim izhaja:“1. Tožena stranka H., A. L. s.p. je dolžna odstraniti vse premičnine iz nepremičnine, ki jo v lasti tožeče stranke Občine S. na nepremični ID … (ID osnovnega položaja: …), v naravi poslovni prostor na naslovu C. v izmeri 51,07 m2 ter poslovni prostor na navedeni nepremičnini izročiti tožeči stranki prosto oseb in stvari v roku 15 dni pod izvršbo” in da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.258,00 EUR. Pritožba meni, da je izrek izpodbijane sodbe pod tč. I povsem nerazumljiv zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Pritožba navaja, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe zaključuje, da naj bi tožena stranka predmetni poslovni prostor zasedala brez pravnega naslova, kar pa nikakor ne drži, saj je dejstvo, da je med pravdnima strankama sklenjena pogodba o najemu poslovnega prostora z dne 28. 2. 2011, katera je bila dejansko sklenjena jeseni leta 2011, ter predmet katere je prav najem poslovnega prostora na naslovu C. Tožena stranka tako poslovnega prostora nikakor ne zaseda brez pravne podlage, temveč ima s tožečo stranko sklenjeno najemno pogodbo, katere tožeča stranka vse doslej ni odpovedala.

5. Tožena stranka ob tem poudarja, da je predmetno pogodbo o najemu poslovnega prostora z dne 28. 2. 2011 prejela s stani tožeče stranke po pošti dne 3. 5. 2013, tožena stranka H, A. L. s.p. pa jo je nato po temeljitem pregledu ter pogajanjih z županom tožeče stranke podpisal v mesecu novembru 2011, ko je dva podpisana izvoda predmetne pogodbe tudi vrnil tožeči stranki Občini S. in sicer je oba podpisana izvoda predmetne pogodbe oddal v vložišču sprejemne pisarne Občine S.. Glede na dejstvo, da je do sklenitve pogodbe prišlo po pogajanjih med pravdnima strankam je tako več kot očitno, da je razlogovanje sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka pogodbo vrnila tožeči stranki po poteku ponudbe, povsem napačno.

6. Pritožba poudarja, da sta se pravdni stranki od meseca marca 2011 do meseca avgusta 2011 intenzivno pogajali o vsebini in podrobnostih za sklenitev najemne pogodbe za predmetne poslovne prostore. Pravdni stranki sta tako jeseni leta 2011 dosegli sporazum in sklenili in podpisali Pogodbo o najemu poslovnega prostora, datirano z dnem 28. 02. 2011. Predmet navedene pogodbe o najemu poslovnega prostora pa je prav najem poslovnega prostora navedenega v I. točki tožbe na naslovu C.. Pritožba še trdi, da iz določb navedene pogodbe o najemu poslovnega prostora z dne 28. 02. 2011, ki je bila dejansko sklenjena jeseni leta 2011, izhaja, da je bila navedena pogodba o najemu poslovnih prostorov sklenjena za nedoločen čas. Upoštevajoč določbo 8. člena predmetne pogodbe o najemu poslovnega prostora, ki za obe pogodbeni stranki za odstop od najemne pogodbe določa odpovedni rok eno leto, tožena stranka poudarja, da do današnjega dne s strani tožeče stranke ni prejela kakršnegakoli obvestila o odpovedi navedene najemne pogodbe. Ob tem pritožba še dodaja, da je tožena stranka vse do 31. 12. 2013 poravnala tudi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, kar je izvirni prihodek občine in kar nedvomno dokazuje, da je tožena stranka najemnik predmetnega poslovnega prostora. Med toženo stranko in tožečo stranko je še vedno v veljavi sklenjena pogodba o najemu poslovnega prostora z dne 28. 02. 2011, v posledici česar tožena stranka nikakor protipravno ne vznemirja lastninske pravice tožeče na predmetnih poslovnih prostorih. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

7. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

8. V odgovoru na pritožbo navaja, da je očitek tožene stranke glede nerazumljivega izreka sodbe v celoti pavšalen. Tako podanega očitka niti ne obrazloži. V posledici je pritožbo toženca v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

Tožena stranka nadalje nasprotuje ugotovitvi sodišča, da zaseda poslovni prostor brez pravne podlage, saj naj bi bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o najemu poslovnega prostora z dne 28. 02. 2011, katera je bila dejansko sklenjena jeseni leta 2011, in sicer po intenzivnih pogajanjih, ki naj bi trajala od marca 2011 do avgusta 2011. Takšno zatrjevanje tožene stranke pa je neresnično in v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom (in sicer tako listinami v spisu, kakor zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke). Res je, da je tožeča stranka toženi stranki z dopisom št. … (…) z dne 17. 03. 2011 v podpis posredovala tri izvode najemne pogodbe. V drugem odstavku predmetnega dopisa je tožeča stranka zapisala, da naj tožena stranka en izvod podpisane najemne pogodbe obdrži zase, dva izvoda pa v roku 8-ih dni od prejema dostavi osebno ali s povratno službo službi za stanovanjske zadeve. V tretjem odstavku istega dopisa pa je tožeča stranka toženo stranko še opozorila, v kolikor v danem roku podpisanih dveh izvodov najemne pogodbe ne bo prejela, se le-ta smatra za nično. Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožena stranka prej citirani dopis prejela dne 03. 05. 2011, kar je nenazadnje tudi sama potrdila v dopisu z dne 09. 05. 2011. Z dnem prejema dopisa je za toženo stranko pričel teči 8-dnevni rok za sprejem ponudbe in podpis najemne pogodbe. Navedeni rok je tako iztekel dne 11. 05. 2011. Dejstvo pa je, da v danem roku tožena stranka najemne pogodbe ni podpisala in jo v dveh izvodih vrnila tožeči stranki. Da slednjega ni storila, je razvidno iz dopisa tožeče stranke z dne 13. 06. 2011, s katerim je toženo stranko obvestila, da je potekel rok za podpis najemne pogodbe in da poslovne prostore, ki so bili predmet te pogodbe, uporablja brez pravne podlage (torej nezakonito), zato jo je pozvala k izpraznitvi le-teh. Nenazadnje pa dejstvo nesklenitve najemne pogodbe v podeljenem roku potrjuje tudi sama tožena stranka, ko navaja, da je do sklenitve najemne pogodbe prišlo šele v jeseni 2011. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da najemna pogodba za sporni poslovni prostor med pravdnima strankama nikoli ni bila sklenjena. Rok za sklenitev najemne pogodbe se je namreč iztekel dne 11. 05. 2011, v tem roku pa tožena stranka najemne pogodbe ni podpisala in posledično med pravdnima stranka ni prišlo do vzpostavitve najemnega razmerja. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da med pravdnima strankama nikoli niso potekala pogajanja za sklenitev predmetne najemne pogodbe. Tožena stranka tako nima nobene pravne podlage, ki bi jo upravičevala v koriščenju predmetnega poslovnega prostora.

10. Sicer pa tožeča stranka še opozarja, da so neutemeljeni očitki tožene stranke, da ji nikoli ni bila odpovedana najemna pogodba. Dejstvo namreč je, da nobene potrebe po odpovedi najemne pogodbe ni bilo, saj le-ta med pravdnima strankama nikoli ni bila sklenjena. Nenazadnje pa so neutemeljene in že žaljive obtožbe tožene stranke, da je tožeča stranka predmetni postopek zoper njo sprožila zaradi tožbe, ki jo je oče toženca vložil zoper tožečo stranko.

11. Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

12. Pritožba ni utemeljena.

13. Pritožbeno sodišče šteje, da tožena stranka s pritožbo izpodbija le I. in III. točko izreka sodbe, za kar ima pravni interes, saj je pod tč. II izreka sodbe tožbeni zahtevek (delno) zavrnjen, kar je v korist tožene stranke in zato ta s pritožbo ne more doseči boljšega izida pravde (350.člen ZPP).

14. Sodišče prve stopnje je moralo odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank: - s tožbo z dne 8. 12. 2011 je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala prenehanja vznemirjanja lastninske pravice oziroma izročitev poslovnih prostorov, oseb in stvari prostih tožeči stranki kot lastniku; - trdi, da je lastnik nepremičnine ID: … (posamezni del stavbe št. … v stavbi št. … k.o. S. …) do celote, v naravi pa predstavlja nepremičnina poslovni prostor v izmeri 51,07 m2, tožeča stranka pa je tudi solastnik do 18/100 na splošnih skupnih delih stavbe št. 810 k.o. S. … (ID pravica: … ); - da je bila dne 19. 11. 1997 sklenjena najemna pogodba št. … in sicer z najemnikom obravnavane nepremičnine, ki je bila takrat družba L. d.o.o., ta družba pa je bila izbrisana iz sodnega registra s pravnomočnim sklepom sodišča, zato je najemna pogodba za najem poslovnih prostorov prenehala po samem zakonu; - po izbrisu družbe L. d.o.o. iz sodnega registra je svojo dejavnostjo v poslovnih prostorih tožeče stranke opravljala tožena stranka; - tožena stranka za uporabo poslovnih prostorov nima pravnega naslova, zato jo je tožeča stranka na podlagi določil Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih večkrat pozvala k sklenitvi najemne pogodbe za predmetne poslovne prostore, vendar pogodba ni bila sklenjena; -tožena stranka je podpis pogodbe zavrnila, zaradi česar jo je tožeča stranka z dopisom z dne 13. 6. 2011 pozvala k izpraznitvi poslovnega prostora in zahtevala prenehanja vznemirjanja njene lastninske pravice na predmetni nepremičnini; - tožena stranka je poziv z dopisom dne 21. 6. 2011 ter 22. 8. 2011 zavrnila, zaradi česar je potrebna tožba za ureditev spornega razmerja in tožeča stranka s tožbo zahteva dvojno varstvo in sicer skladno z določbo 92. člena Stvarno pravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) zahteva vrnitev poslovnega prostora, katerega tožena stranka poseduje brez pravnega naslova in izročitev tega prostega oseb in stvari, po drugi strani pa zahteva še prenehanje vznemirjanja (99. člen SPZ); -tožena stranka je nasprotovala trditvam tožeče stranke, da poslovnih prostorov, ki so last tožeče stranke, tožena stranka ne zaseda na podlagi pravnega naslova in zatrjuje, da sta se pravdni stranki od meseca marca 2011 do meseca avgusta 2011 intenzivno pogajali o vsebini in podrobnostih za sklenitev najemne pogodbe za predmetne poslovne prostore, jeseni 2011 sta pravdni stranki dosegli sporazum in sklenili ter podpisali pogodbo o najemu poslovnega prostora, datirana z dnem 28. 2. 2011, katere predmet je najem konkretnega poslovnega prostora na naslovu C.; - da iz najemne pogodbe, ki je sicer datirana z dnem 28. 2. 2011, dejansko pa naj bi bila sklenjena jeseni 2011, izhaja, da je bila navedena pogodba o najemu poslovnih prostorov sklenjena za nedoločen čas, pogodbeni stranki pa skladno z določbo 8. člena te pogodbe lahko odpovesta pogodbo z enoletnim odpovednim rokom, takšne odpovedi s strani tožeče stranke pa ni bilo; - tožeča stranka je prerekala kot neresnično zatrjevanje tožene stranke o sklenitvi najemne pogodbe jeseni 2011 datirane z dne 28. 2. 2011 in pojasnila, da je v podpis toženi stranki res ponudila najemno pogodbo z dne 28. 2. 2011 in sicer ji je dne 17. 3. 2011 v podpis posredovala tri izvode najemne pogodbe s pripisom, da naj tožena stranka podpiše vse tri izvode, nakar naj dva izvoda vrne na naslov tožeče stranke, pri čemer pa je izrecno navedla, da v primeru, če tožena stranka v osmih dneh od vročitve pošiljke tožeči stranki ne bo vrnila dveh podpisanih izvodov, se šteje najemna pogodba za nično; -tožena stranka v danem roku najemne pogodbe ni podpisala in vrnila tožeči stranki, zato je tožeča stranka dne 13. 6. 2011 toženi stranki poslala dopis, v katerem je toženo stranko obvestila, da je že potekel rok za podpis najemne pogodbe in da prostore, ki so predmet te pogodbe uporablja brez pravne podlage, torej nezakonito in jo zato pozvala k izpraznitvi poslovnega prostora v roku 15 dni; -tožena stranka prostovoljno poslovnega prostora ni želela izprazniti, zato je potrebna tožba; -ker najemna pogodba med pravdnima strankama nikoli ni bila sklenjena, tudi ni pogojev za sodno odpoved takšne pogodbe, zato so očitki tožene stranke v tej smeri neutemeljeni;- pogodba o najemu poslovnega prostora z dne 28. 2. 2011, podpisana s strani tožene stranke, ki se nahaja v spisu, je podpisana zgolj za potrebe predmetnega postopka, saj tožeča stranka od tožene stranke nikoli ni prejela podpisanega izvoda najemne pogodbe, kar dokazuje z listinami, zlasti z dopisom z dne 13. 6. 2011; -tožena stranka je vztraja pri trditvi, da poslovnih prostorov ne zaseda brez pravne podlage temveč na podlagi sklenjene najemne pogodbe, katere tožeča stranka vse doslej ni odpovedala; -tožena stranka trdi, da je po temeljitem pregledu ter pogajanjih z županom tožeče stranke podpisala pogodbo v mesecu novembru 2011 ter dva podpisana izvoda predmetne pogodbe vrnila tožeči stranki in sicer ju je oddala v vložišču sprejemne pisarne Občine S., tožena stranka je vse do 31. 12. 2011 poravnala tudi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, kar je izvirni prihodek občine in kar nedvomno dokazuje, da je tožena stranka najemnik predmetnega poslovnega prostora; - tožeča stranka je vztrajala, da toženka v mesecu novembru 2011 ni vrnila tožeči stranki dva podpisana izvoda najemne pogodbe in če bi to storila, bi tožena stranka razpolagala s potrdilom o vložitvi takšnih listin, tožena stranka pa ni predložila potrdila oziroma vročilnice; - če bi se stranki dejansko pogajali, potem tožeča stranka ne bi na toženo stranko naslovila dopisa dne 13. 6. 2013, s katerim jo je pozvala k izpraznitvi poslovnega prostora; - v zvezi z zatrjevanim plačilom nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča pa tožeča stranka pripominja, da to seveda še ne dokazuje pravnega naslova za posest poslovnega prostora.

15. Pritožbeni očitek o nejasnosti izreka izpodbijane sodbe in njegovi popolni nerazumljivosti po stališču pritožbenega sodišča ne vzdrži in je povsem neutemeljen ter se sodišču prve stopnje ni pripetila očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339.člena ZPP.

16. Tožeča stranka je v tožbenih navedbah jasno navedla, da od tožene stranke zahteva, da ji vrne v posest prostore, ki so njena last in jih tožena zaseda brez pravnega naslova ter da s tem vlaga vrnitveni zahtevek skladno z 92.členom SPZ oziroma lastninsko tožbo (rei vindicatio), ker je zatrjevala, da je lastnica nepremičnin, ki jih brez pravnega naslova zaseda tožena stranka in je neposredni posestnik stvari. Hkrati je tožeča stranka vložila še tožbo na prenehanje vznemirjanja (actio negatoria) z ustreznim tožbenim zahtevkom po 99. členu SPZ in gre pri tej tožbi za varstvo lastnika v primeru, da ga kdo drug ovira pri izvrševanju lastninske pravice, vendar pri tem vznemirjanju ne gre za odvzem stvari.

17. Že sodna praksa je zavzela stališče, da v določenih primerih, zlasti ko gre za varstvo lastninske pravice na delu nepremičnine, ostra razmejitev med njima včasih niti ni možna, še posebej, ker se s tožbo zahteva tako vrnitev stvari kot takojšnja prepoved vseh (sedanjih) in bodočih posegov v nepremičnino. (1)

18. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje presodilo, da ugodi vrnitvenemu zahtevku po 92.členu SPZ in je zato zavrnilo zahtevek na prepoved vznemirjanja, čeprav bi, kot je pritožbeno sodišče pojasnilo, smelo ugoditi obema zahtevkoma. V posledici te svoje pravilne materialno pravne presoje je v obsodilni del sodbe povzelo tisti del tožbenega predloga, ki predstavlja vrnitveni zahtevek in ta je povsem jasen kot je jasen izrek celotne sodbe , ki se v zavrnilnem delu izreka nanaša na zahtevek na prepoved vznemirjanja.

19. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj je sodišče izvedlo vse dokaze, potrebne za ugotovitev spornega dejanskega stanja, pri tem pa je sodišče prve stopnje tisto, ki se sme in mora odločiti, katere od predlaganih dokazov bo izvedlo (213.člen ZPP), nakar mora narediti v okviru načela proste presoje dokazov (8.člen ZPP) vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter presoditi, katera dejstva šteje za dokazana.

20. Po vestni in skrbni presoji izvedenih dokazov, je sodišče prve stopnje presodilo, da tožena stranka nikakor ni uspela dokazati, da bi s tožečo stranko sklenila veljavno pogodbo o najemu spornih poslovnih prostorov in je svoje dejanske zaključke tudi natančno in jasno obrazložilo, ko je presodilo, da tožeča stranka utemeljeno zahteva vrnitev poslovnih prostorov, ki jih tožena stranka zaseda in so ti dejanski zaključki prepričljivi ter v celoti dokazno podrti, razlogi pa prav tako nedvoumni, zato jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne.

21. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izvedenih dokazov in njihove presoje zaključilo: - da sicer med pravdnima strankama ni sporno dejstvo, da je poslovni prostor na naslovu C. v lasti tožeče stranke in da med njima ni sporno, da ima tožena stranka poslovni prostor v posesti (oblasti); - da tožena stranka zaseda poslovni prostor brez pravnega naslova; - da je iz dopisa z dne 17. 3. 2011 (priloga A 5) razvidno, da je tožeča stranka poslala toženi stranki v podpis najemno pogodbo za obravnavani poslovni prostor ter jo pozvala naj najemno pogodbo podpiše, en izvod obdrži, dva izvoda pa v roku osmih dni po prejemu dostavi osebno ali s povratno pošto tožeči stranki oziroma njeni službi za stanovanjske zadeve; - da je v dopisu z dne 17. 3. 2011 bila tožena stranka izrecno opozorjena, da bo tožeča stranka po preteku osem dnevnega roka, če tožena stranka dveh izvodov podpisane pogodbe tožeči stranki ne bo vrnila, najemno pogodbo štela za nično; - da tožena stranka v osmih dneh najemne pogodbe tožeči stranki podpisane v dveh izvodih ni vrnila, niti po 10. 4. 2011, ko je tožena stranka poslal dopis tožeči stranki, da se z vsebino celotne pogodbe ne strinja in je zato prejela popravek najemne pogodbe, ki pa je tudi ni podpisala v postavljenem roku, zato je tožeča stranka dne 13. 6. 2011 (priloga A 9) toženi stranki poslala poziv za izpraznitev poslovnega prostora, ki ga ima tožena stranka še v trenutku sojenja v posesti; - da je tožena stranka v sodni spis predložila pogodbo o najemu poslovnega prostora z dne 28. 2. 2011 (priloga B 2) podpisano s strani tožene stranke, za katero pa tožena stranka ni dokazala, da jo je tožeči stranki sploh poslala, prav gotovo pa ne v roku, ki ga je tožeča stranka določila, saj toženec v zvezi s svojimi pavšalnimi trditvami, da se naj bi s tožečo stranko oziroma njenim zakonitim zastopnikom dogovarjal o vsebini najemne pogodbe, ni pojasnil nobenih konkretnih okoliščin domnevnega dogovarjanja (časa, kraja, vsebine dogovora ipd.);- kot izhaja iz dokaznih listin tožeče stranke, si je toženec s tožečo stranko neposredno ali po svojih pooblaščencih dopisoval (za tožečo stranko na dopisih podpisana višja svetovalka H. M.), vendar je iz teh listin (priloga A 7, A 8, A 10, A 11, A 13) povsem jasno razvidno, da ni šlo za morebitna pogajanja o sklenitvi najemne pogodbe, temveč za zatrjevanja tožene stranke o obstoju pravnega nasledstva L. d.o.o. in L. s.p, za uveljavljanje vlaganj in drugo; - da je v vmesnem času tožeča stranka toženo stranko dvakrat pozvala na izpraznitev poslovnih prostorov in toženi stranki povsem jasno dala vedeti, da najemna pogodba ni sklenjena, ker je zamujen rok, ki ga je tožena stranka imela na voljo za sklenitev pogodbe; - da tožena stranka ni z ničemer dokazala svojih trditev, da je jeseni 2011 dva izvoda (spremenjene) najemne pogodbe vrnila tožeči stranki skladno z zatrjevanim dogovarjanjem z županom tožeče stranke.

22. Tako pritožba glede na ugotovljeno dejansko stanje ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami, da je vendarle dosežen jeseni 2011 dogovor med pravdnima strankama, da tožena stranka podpiše pogodbo o najemu poslovnih prostorov in da se s tem vzpostavi veljavni pravni naslov za posest teh poslovnih prostorov, saj je dokazni postopek pokazal drugače in ga pritožbeno ponavljanje trditev iz postopka pred sodiščem prve stopnje ne more omajati in spremeniti.

23. Po navedenem so seveda neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi tožeča stranka morala najem poslovnih prostorov toženi stranki veljavno odpovedati po sodni poti, saj tožeča stranka ne more odpovedati tistega, kar ni bilo sklenjeno.

24. Četudi je tožena stranka za poslovne prostore, za katere je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da jih poseduje brez pravnega naslova in da je utemeljen vrnitveni zahtevek (rei vindicatio) po 92. členu SPZ, plačevala nadomestilo za uporabo poslovnih prostorov, plačevanje javnih dajatev še ne dokazuje veljavnega pravnega naslova za posest le-teh.

25. Pritožbene navedbe o tem, zakaj naj bi tožeča stranka vlagala obravnavano tožbo iz maščevanja zaradi tožbe toženčevega očeta zoper tožečo stranko) pa so za presojo v sporni zadevi neupoštevne in na izid tega spora ne morejo vplivati.

26. Pritožba izrecno ne uveljavlja drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339.člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. in 12. točki drugega odstavka 339.člena ZPP) skladno z drugim odstavkom 350.člena ZPP, vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

27. Tožena stranka ni konkretno izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

28. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v izpodbijanem delu glede izpodbijane I. in III. točke izreka zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

29. Tožena stranka, ki ni uspela s pritožbo, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa ni prispeval k razjasnitvi zadeve in k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora tudi tožeča stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155.člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 93/2013 z dne 2.4.2014, ki se sklicuje na druge podobne judikate.