Jedro

Upnik lahko z dejanjem zoper dolžnika, ki meri na ugotovitev, zavarovanje ali izterjavo terjatve, pretrga zastaranje le tedaj, če to dejanje opravi pri organu, ki je v skladu s predpisi pristojen avtoritativno odločiti o njunem sporu.

Z negatorno imisijsko tožbo je dopustno postaviti tako opustitveni zahtevek (prenehanje vznemirjanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja) kot tudi zahtevek, da se nekaj stori s ciljem preprečitve ali zmanjšanja imisij. V primeru slednjega (torej storitvenega zahtevka) postavlja sodna praksa dodaten pogoj: če narava imisij dopušča več načinov za njihovo preprečitev, mora tožnik v tožbenem zahtevku zahtevano obveznost oblikovati tako, da tožencu dopušča možnost izbire ustreznih ukrepov, sicer se zahtevek zavrne; povsem določen zahtevek je torej možen le, kadar je po naravi stvari mogoče čezmerne imisije preprečiti le na en način. Povedano smiselno velja tudi za varstvo pred imisijami na podlagi ZOR.

Izrek

1. Pritožbam se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. tč. izreka spremeni tako, da se znesek odškodnine zniža na 2.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.2002 dalje do prenehanja obveznosti, v 3. tč. izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna drugi toženki povrniti 3.075,55 EUR njenih pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka dalje do plačila.

2. Pritožbe se v ostalem delu zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

3. Tožeča stranka je dolžna drugi toženki povrniti 643,75 EUR njenih stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

(1) V obravnavani zadevi je tožeča stranka od prve in druge toženke nerazdelno zahtevala odškodnino zaradi manjvrednosti njenega objekta zaradi spremembe dostopa ter vzpostavitev prejšnjega stanja (utrditev, zatravitev, postavitev opornega zidu in protihrupne zaščite), sicer pa plačilo s tem povezane odškodnine. Od prve toženke posebej je zahtevala uporabnino za parkirišča na njenih parcelah ter opustitev nadaljnje rabe njenih parcel, od druge toženke pa uporabnino in odškodnino za odvzeti del parcele 553/2, k. o. X. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavezalo drugo toženko, da tožeči stranki plača 17.500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19.1.2001 do plačila (1. tč. izreka), v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. tč. izreka). Drugi toženki je naložilo še 327,25 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, slednji pa 3.941,52 EUR pravdnih stroškov prve toženke (3. in 4. tč. izreka).

(2) Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika in druga toženka. Tožnika izpodbijata zavrnilni del sodbe in pritožbenemu sodišču predlagata, naj ga spremeni v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, sicer pa naj ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem priglašata stroške. Uvodoma opozarjata na napako v izreku sodbe, kjer je sodišče vsoto prisojenih zneskov odškodnin iz obrazložitve (15.000,00 EUR + 2.550,00 EUR = 17.550,00 EUR) napačno zapisalo (17.000,00 EUR). Ponavljata, da je sporna gradnja (rekonstrukcija križišča, javne ceste in parkirišč) potekala leta 1991 in 1992 in da bi občina morala za pridobitev pravice uporabe izdati odločbo o izročitvi njunih zemljišč občini. Tega ni storila, pač pa je v zvezi s parkirišči vodila postopek pravno poslovne pridobitve pravice uporabe. Tako je bil med zapuščinskim postopkom po pravni prednici tožnikov glede spornih parcel dne 26.1.1990 sklenjen sporazum med prvo toženko in prvo tožnico kot eno izmed dedinj. Tožnika poudarjata, da je bila s tem sporazumom dovoljena le gradnja parkirišč, ni pa bilo morebitne odpovedi glede uporabnine, odškodnine ali posesti; stvarno pravnih določb sporazum ni vseboval in tudi ne nadomešča odločbe o izročitvi zemljišča občini (13. čl. Zakona o stavbnih zemljiščih, Ur. l. SRS, št. 18/84; od tu ZSZ). Sporazum prav tako ni bil sklenjen z vsemi dediči (prva tožnica ob sklenitvi ni imela nobenega pooblastila), zato je neobstoječ in ga naknadna odobritev ne more oživiti. Četudi bi obveljalo stališče o veljavnosti sporazuma, bi po mnenju tožnikov vložitev opustitvenega zahtevka učinkovala kot odpoved trajnega obligacijskega razmerja (358. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur l. SFRJ, št. 29/78, s spremembami; od tu ZOR). Tožnika poudarjata, da tožena stranka ni mogla pridobiti nobenih pravic na podlagi izvršene gradnje, saj določbe 24.-26. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, s spremembami, in Ur. l. RS, št. 50/2002, s spremembami; od tu ZTLR) za družbeno lastnino niso veljale. Dodajata, da izpodbijana sodba glede zavrnitve zahtevka za plačilo uporabnine nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni (14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP). Opozarjata še na pojem in ustavno varstvo lastninske pravice (37. čl. Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002; od tu SPZ in 22., 33. ter 69. čl. Ustave Republike Slovenije, Ur. I. RS/I, št. 33/1991, s spremembami; od tu URS). Nadalje se ne strinjata z zavrnitvijo odškodninskega zahtevka zaradi manjvrednosti nepremičnin in sodbi tudi v tem delu očitata nezadostno obrazložitev. Država in občina kot organa oblasti nista uredili premoženjskopravnih vprašanj, kar pa tožnikoma ne more preprečiti, da svoje pravice namesto v upravnem postopku uveljavljata v pravdi, nenazadnje na podlagi 26. čl. URS. Prisojeni odškodnini v zvezi z gradnjo ceste tožnika nasprotujeta po višini. Menita, da je sodišče arbitrarno odločilo, da cena zemljišča ne more biti 200,00 EUR/m2, kot jo je določil izvedenec, temveč zgolj 150,00 EUR/m2. Nasprotujeta tudi zavrnitvi odškodninskega zahtevka v zvezi s hrupom, saj le-ta predstavlja prepovedano imisijo (2. odst. 5. čl. ZTLR). Navajata, da jima ni treba posebej izkazati, v čem je njuno prikrajšanje, saj ga predstavlja vsaka omejitev lastninske pravice. Menita, da sta upravičena do koristi, ki jo ima tista toženka, ki njuno nepremičnino neupravičeno uporablja; toženkina korist je neplačevanje odmene za takšno uporabo (219. čl. ZOR oziroma 198. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ).

(3) Drugi tožnik je zoper sodbo sodišča prve stopnje v 1., 2. in 4. tč. izreka vložil tudi laično pritožbo. Pritožbenemu sodišču primarno predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj izpodbijani del razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem priglaša stroške. Tudi on opozarja na že omenjeno računsko napako sodišča (17.000,00 EUR namesto 17.550,00 EUR). Navaja, da sporazuma z dne 26.1.1990 ni odobril in v tej smeri ni mogoče razumeti njegovega pooblastila, ki ga je dne 29.6.1993 dal prvi tožnici. Pooblastilo, ki mu ga je slednja posredovala v podpis, je vsebovalo številko upravnega spisa in sporazuma, katerega pa ni prejel in se o njem ni mogel izjaviti. V pooblastilu ni izrecno navedeno, da velja za nazaj, zato je veljalo le za naprej, vse do njegovega preklica z dne 6. 4. 1998, ko je šele izvedel, kaj je podedoval. O preklicu je drugi tožnik obvestil prvo toženko, da bi ga neposredno obveščala o poteku postopkov, česar pa ni storila. Dodaja, da podpisi na pooblastilu in na sporazumu niso overjeni, zato listini nista veljavni. Ker je obravnavani sporazum po vsebini predpogodba, prva toženka zaradi poteka časa tudi ne bi mogla več zahtevati sklenitve glavne pogodbe (t. j. pogodbe o odkupu zemljišča, ki bo zemljiškoknjižno izvedljiva). Po naravi posla bi moralo do sklenitve te pogodbe priti že ob izgradnji parkirišč, ki je bila že zdavnaj dokončana.

(4) Druga toženka v svoji pritožbi izpodbija 1. tč. izreka v delu, ki presega znesek 2.240,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter celotno 3. tč. izreka. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje; priglaša tudi stroške. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo ugovor zastaranja glede odškodninskih zahtevkov, saj tožničine vloge z dne 12.11.1993, naslovljene na občino, ni mogoče šteti kot tožbe oziroma dejanja upnika, ki bi pretrgalo zastaranje (388. in 391. čl. ZOR). Tožbo sta tožnika vložila šele 19.1.2001, takrat pa se je (glede na leta 1991 izvedeno rekonstrukcijo ceste in v letu 1993 opravljene geodetske izmere ter popravljen zaris mejnih črt) iztekel tako subjektivni kot objektivni zastaralni rok. Opozarja še, da razlastitveni postopek po določbah takrat veljavnega Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 5/1980; od tu ZRPPN) nikoli ni bil uveden; tekel je zgolj postopek sporazumevanja med tožečo stranko in Občino Novo mesto. Opozarja, da je sodišče res napačno seštelo zneska odškodnin (15.000,00 EUR in 2.550,00 EUR). Odškodnini za del zemljišča parc. št. 553/2, odvzetega z gradnjo ceste (17 m2), nasprotuje le po višini. Po njenem mnenju bi jo moralo sodišče glede na tržne cene primerljivih nepremičnin določiti na največ 120,00 EUR/m2, torej skupno 2.240,00 EUR. Ker je odškodnina določena po cenah na dan izdaje sodbe, je sodišče zakonske zamudne obresti neutemeljeno prisodilo že od vložitve tožbe dalje. Opozarja tudi, da bi bil v tem primeru njen uspeh v pravdi večji od uspeha tožeče stranke, ki bi ji morala zato povrniti pretežni del pravdnih stroškov.

(5) Na nobeno pritožbo nasprotna stranka ni odgovorila.

(6) Pritožbe so delno utemeljene.

(7) Tožnika sta uspela le z zahtevkoma proti drugi toženki in to s podrejenim odškodninskim zahtevkom zaradi izgube funkcionalnosti 100 m2 zemljišča in z odškodninskim zahtevkom za odvzeti del parcele št. 553/2 k.o. X. Ostale zahtevke je sodišče prve stopnje zavrnilo; ocenilo je, da posegi na parcelah tožeče stranke v zvezi z gradnjo parkirišč niso protipravni, saj jih je prva tožnica dovolila s sporazumom, ki ga je drugi tožnik odobril. Enako stališče (da ni protipravnosti) je zavzelo glede spremembe dostopa do nepremičnin tožnikov, ki ji je botrovala varnost spremenjenega prometnega režima. Pojasnilo je, da hrup v konkretnem primeru ne predstavlja prepovedane imisije, glede zahtevane vzpostavitve prejšnjega stanja pa je ugotovilo, da ni mogoča. Končno je štelo, da tožnica v zvezi z odvzetim delom parcele št. 553/2 k.o. X. ni izkazala prikrajšanja, ki bi jo upravičevalo do uporabnine.

(8) Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so posegi prve toženke na nepremičninah tožnikov (parkirišča) dopustni, ker temeljijo na sporazumu št. 466-04/89 z dne 26.1.1990 (B 11). V njem je prva tožnica izrecno dovolila omenjeni gradbeni poseg, občina pa se je zavezala plačati odškodnino v višini takratnih 50,00 DEM/m2, in sicer po opravljeni geodetski odmeri zemljišča, ki bo uporabljeno za parkirišča; takrat naj bi stranki sklenili tudi posebno pogodbo o odkupu tega zemljišča, ki bo sposobna za zemljiškoknjižni prenos. Iz samega sporazuma, ugotovitev sodišča prve stopnje ter iz listin, ki so v spisu (priloga C) izhaja, da je bil sporazum sklenjen z namenom končnega odkupa zemljišča, ki ga je občina potrebovala za gradnjo parkirišč. Njegov končni cilj je bila torej sklenitev pogodbe namesto razlastitve (59. čl. tedaj veljavnega ZRPPN) po že dogovorjeni ceni (50,00 DEM/m2). Tako ni mogoče sprejeti pritožbenih izvajanj, češ da se tožeča stranka ni odpovedala uporabnini, odškodnini in posesti. Z enakimi razlogi je treba ovreči sklicevanje na (tožbeno) odpoved trajnega obligacijskega razmerja (358. čl. ZOR); kot rečeno, za takšno razmerje v konkretnem primeru ne gre, saj sta bili volji strank v svojem bistvu usmerjeni v enkratno (in ne trajajoče) izpolnitveno ravnanje – sklenitev prodajne pogodbe o spornem zemljišču. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, do izplačila odmene za zemljišče (še) ni prišlo zaradi ravnanja tožeče stranke, ki odreka soglasje za geodetsko odmero odvzetih zemljišč. S tem zgolj preprečuje nastop dogovorjenega pogoja zapadlosti svoje terjatve (plačila odmene), kar pa narave obligacije ne spreminja. Ker je na opravo geodetske izmere vezan tudi trenutek sklenitve (glavne) pogodbe o odkupu zemljišča, rok za tožbeno uveljavljanje njene sklenitve še ni začel teči (5. odst. 45. čl. ZOR). Drugi tožnik tudi nima prav, da sta sporazum in pooblastilo, ki ga je dal prvi tožnici, oblikovno pomanjkljiva. Gre zgolj za pravni posel obligacijskega prava (zavezovalni pravni posel) in nanj navezujoče se pooblastilo, ki overitve podpisov ne zahtevata; zadošča že pisna oblika (5. čl. tedaj veljavnega Zakona o prometu z nepremičninami, Ur. l. SRS, št. 19/1976, s spremembami).

(9) Dejstvo, da je sporazum glede zemljišč v času, ko je v zvezi z istimi zemljišči tekel zapuščinski postopek, sklenila zgolj prva tožnica (dedinja), ne da bi ob tem predložila pooblastilo sodediča (drugega tožnika), na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno ocenilo pomen pooblastila, ki ga je slednji dal prvi tožnici dne 29. 6. 1993 (B 12) in pravilno uporabilo določbo 88. čl. ZOR. Mnoge listine iz upravnih spisov (priloga C) potrjujejo ugotovitev sodišča, da je prva tožnica pred občino vselej nastopala v imenu dedičev, sporno pooblastilo pa je vsekakor šteti kot (konkludentno) odobritev sporazuma. Z njim je namreč drugi tožnik pooblastil prvo tožnico kot sodedinjo, da ga pred občino zastopa v zvezi z ureditvijo odvzetega zemljišča zaradi ureditve parkirišča (dokončanje opornega zidu, nivelacije terena, postavitev protihrupne zaščite, žične ograje in drugih potrebnih gradbenih del) po sporazumu št. 466-04/89 z dne 26.1.1990. Vsebina pooblastila res ne vsebuje izrecne odobritve sporazuma, pač pa takšno voljo drugega tožnika konkludentno izraža, saj je drugi tožnik s tem, ko je tožnico pooblastil za opravljanje poslov v zvezi z izvedbo sporazuma, potrdil, da se sklenjenim sporazumom strinja. Višje sodišče tako ugotavlja, da pritožbeni očitki v zvezi z zavrnilnim delom sodbe sodišča prve stopnje, ki zadeva prvo toženko, niso utemeljeni. Izpodbijani del je zato pritožbeno sodišče preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. čl. ZPP). Ker tudi tovrstnih pomanjkljivosti ni odkrilo, ga je potrdilo, pritožbi tožeče stranke in drugega toženca pa v tem delu zavrnilo (353. čl. ZPP). Enako je ravnalo z delom pritožbe drugega tožnika v zvezi s stroškovnim delom sodbe, ki se nanaša na prvo toženko (4. tč. izreka izpodbijane sodbe). Ta je ostal nespremenjen, saj se uspeh tožeče stranke zoper njo ni spremenil. (10) Druga toženka pa utemeljeno opozarja, da je stališče sodišča prve stopnje o pretrganju zastaranja (odškodninskih zahtevkov) materialno pravno zmotno. Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (388. čl. ZOR). Občina, na katero je prva tožnica dne 12. 11. 1993 kot zastopnica dedičev naslovila enake zahtevke kot v tej pravdi, namreč ni bila pristojna za odločitev o njeni zahtevi oziroma za rešitev njunega spora, kot napačno zaključuje sodišče prve stopnje. To potrjujejo tudi določbe ZRPPN, ki prejšnjega imetnika razlaščene nepremičnine, kolikor ne pride do sporazumne določitve odškodnine, napotujejo na postopek pred sodiščem (51. čl. ZRPPN; smiselno enako določbo je za primer neplačila odškodnine vseboval tudi 13. čl. ZSZ). Tožničino zahtevo je zato šteti le kot pisno zahtevo upnika za izpolnitev obveznosti, ki na tek zastaralnih rokov ne vpliva (391. čl. ZOR). Glede na dokončanje del v letu 1993 in nesporno identiteto izvajalca posegov je torej šteti, da so odškodninske terjatve tožeče stranke zastarale že leta 1996 (1. odst. 376. čl. ZOR). Izjema velja le za odškodnino v zvezi z zemljiščem, ki je bilo odvzeto pri gradnji ceste, saj jo je druga toženka priznavala in ugovora zastaranja v tem delu ni podala (glej spodaj, tč. 13). Ker so odškodninski zahtevki v tu opisanem obsegu zastarani, je sodišče prve stopnje drugo toženko neutemeljeno obsodilo na plačilo 15.000,00 EUR, zaradi česar je bilo treba izpodbijano odločitev spremeniti in tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti (5. alineja 358. čl. ZPP). Zavrnitev ostalih odškodninskih zahtevkov utemeljuje že pravilna uporaba določb o zastaranju, zato pritožbenemu sodišču ni bilo treba presojati dodatnih razlogov, ki potrjujejo odločitev sodišča prve stopnje. Ker v tem delu ni zasledilo niti uradoma upoštevnih kršitev, je opisani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

(11) Prva tožnica zmotno meni, da gre pri hrupu, ki prihaja z obnovljene javne ceste, za prepovedano imisijo v smislu 2. odst. 5. čl. ZTLR (direktna, neposredna imisija). Hrup s sosednje nepremičnine druge toženke prehaja brez njenega neposrednega vplivanja, zato šteje kot posredna imisija (1. odst. 5. čl. ZTLR). Ta je prepovedana le, če presega krajevno običajno mero ali povzroča znatnejšo škodo, česar tožnika nista pravočasno in opredeljeno zatrjevala. Sicer pa je gradnja ceste temeljila na pravnem naslovu, kakršen pomen ima tudi oblastno dovoljenje (lokacijsko in gradbeno dovoljenje, B 2-5). Tudi iz tega razloga ne gre za prepovedano vznemirjanje v smislu 2. odst. 5. čl. ZTLR. Nenazadnje je zahtevek za postavitev protihrupne ograje nesklepčen. Stališče slovenske pravne stroke in sodne prakse je, da je z negatorno imisijsko tožbo dopustno postaviti tako opustitveni zahtevek (prenehanje vznemirjanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja) kot tudi zahtevek, da se nekaj stori s ciljem preprečitve ali zmanjšanja imisij. V primeru slednjega (torej storitvenega zahtevka) postavlja sodna praksa dodaten pogoj: če narava imisij dopušča več načinov za njihovo preprečitev, mora tožnik v tožbenem zahtevku zahtevano obveznost oblikovati tako, da tožencu dopušča možnost izbire ustreznih ukrepov, sicer se zahtevek zavrne; povsem določen zahtevek je torej možen le, kadar je po naravi stvari mogoče čezmerne imisije preprečiti le na en način. Zaključki iz tega odstavka smiselno veljajo tudi za varstvo pred imisijami na podlagi ZOR. Postavitev protihrupne ograje, kot jo zahteva tožeča stranka, je le eden od več mogočih načinov odprave zatrjevanega hrupa, saj bi se v ta namen druga toženka lahko poslužila npr. tehničnih in konstrukcijskih ukrepov ter ukrepov, povezanih z načinom obratovanja ali uporabe vira hrupa; ukrepov usmerjanja, porazdelitve ali omejevanja prometa, povezanega z virom hrupa; ukrepov prostorskega in konstrukcijskega preprečevanja širjenja hrupa in nenazadnje še zvočne izolacije oken ob omogočenem zračenju ali pa zvočne izolacije fasadnih ali obodnih elementov varovanih prostorov (primerjaj 5. tč. 3. čl. v času vložitve tožbe veljavne Uredbe o hrupu v naravnem in življenjskem okolju, Ur. l. RS, št. 45/1995). Tu obravnavani tožbeni zahtevek je bil torej utemeljeno zavrnjen, kar je narekovalo potrditev izpodbijane sodbe tudi v tem delu (353. čl. ZPP). V zvezi s hrupom je tožeča stranka podrejeno zahtevala še plačilo odškodnine, a je njen tovrsten zahtevek zastaral (glej zgoraj, tč. 10).

(12) Tožnika sta v zvezi z delom njene parcele št. 553/2 k.o. X., na katerega se po izvedbi gradbenih (obnovitvenih) del razteza javna cesta, zoper drugo toženko sprva naperila le zahtevek za plačilo odškodnine, saj naj bi ji druga toženka ta del parcele 'odvzela'. Stranke niso nasprotovale izvedenčevim ugotovitvam, da je slednja z gradnjo res posegla v 17 m2 parcele, ki je v lasti tožnikov, zaris meje pa je bil popravljen ob katastrski meritvi leta 1993 in je razviden tudi v današnjih načrtih (kopija katastrskega načrta – stanje junij 2006; list. št. 89). Tožnika sta torej zatrjevala, da je lastninska pravica na obravnavanem delu prešla na drugo toženko, kar za slednjo ni bilo sporno (list. št. 169). Takšna trditvena podlaga utemeljuje le odškodninski zahtevek, ne pa tudi kasneje razširjenega zahtevka za plačilo uporabnine. Ta bi ji šla le, če bi na nepremičnini, ki jo je uporabljala druga toženka, izkazala lastništvo (219. čl. ZOR). K takšnemu sklepanju je sicer težila v svoji zadnji pripravljalni vlogi („to zemljišče ... je last tožnikov“; list. št. 152), a ji sodišče ni moglo slediti. Gre zgolj za pravno abstrakcijo, ki je dotedanje trditve in ugotovitve (predvsem izvedenca v zvezi s spremembo katastrske meje) ne utemeljujejo oziroma so z njo v nasprotju. Enako je mogoče reči za odškodninski tožbeni zahtevek zaradi odvzema istega zemljišča, pri katerem je (navkljub omenjeni razširitvi) tožeča stranka vztrajala (venire contra factum proprium). Tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine zoper drugo toženko je torej nesklepčen, zato je bil pravilno zavrnjen. Zavrnitev uporabnine v zvezi s parkirišči, ki jo tožnika zahtevata od prve toženke, utemeljujejo drugačni razlogi; le-te je sodišče (tako prve kot druge stopnje) v zadostni meri že pojasnilo (glej zgoraj, tč. 8 in 9).

(13) Odškodnini za odvzeti del (17 m2) parcele 553/2 k.o. X. druga toženka po temelju ni prerekala in zastaranja v tem delu ni uveljavljala. Ker je vrednost zemljišča sodišče prve stopnje ocenilo na 150,00 EUR/m2, je zahtevku ugodilo do višine 2.550,00 EUR. Na tem mestu pritožbeno sodišče poudarja, da je obsodilni del do zneska 2.240,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi že pravnomočen, saj druga toženka izpodbija le presežek, tožnika pa izpodbijata zavrnilni del. Pritožbi se opirata vsaka na svojo pavšalno oceno vrednosti odvzetega zemljišča; tožnika zagovarjata postavko 200,00 EUR/m2, druga toženka pa največ 120,00 EUR/m2. Pritrditi gre oceni sodišča prve stopnje, ki se je ustrezno oprlo na ugotovitev izvedenca, da cene stavbnih zemljišč na območju Novega mesta dosegajo 150,00 EUR/m2. To je izvedenec ponovil še v dopolnitvi mnenja. Pri tem je res opravil še izračun po ceni, za katero se je zavzemala tožeča stranka (list. št. 139-142), česar pa sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Druga toženka prav tako ni uspela izpodbiti izvedenčeve ugotovitve o vrednosti nepremičnine. Svoje ocene v pritožbi ni obrazložila. Kot izhaja iz spisa, je v zvezi s tem sodišču prve stopnje s svojo zadnjo pripravljalno vlogo predlagala izvedbo določenih dokazov. Ti sicer niso bili izvedeni, vendar druga toženka morebitnih procesnih kršitev s tem v zvezi (le-te niso več predmet preizkusa po uradni dolžnosti; 350. čl. ZPP) ne uveljavlja. Res pa je, kot opozarjajo pritožbe, da je se je sodišče prve stopnje zmotilo pri seštevanju in je v izreku pomotoma navedlo za 50,00 EUR manjši znesek, torej le 2.500,00 EUR namesto 2.550,00 EUR. Pritožbi tožnikov je bilo zato treba v tem delu ugoditi in opisano neskladje med izrekom in obrazložitvijo sodbe odpraviti (1. odst. 354. čl. ZPP).

(14) Končno gre pritrditi očitkom druge toženke, ki jih je navedla v zvezi z obrestnim delom prisojene odškodnine. Le-ta v konkretnem primeru predstavlja „nečisto“ premoženjsko škodo (2. odst. 168. čl. OZ oziroma 2. odst. 189. čl. ZOR) in je bila določena šele s sodbo. Od takšne terjatve pa v skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje VSS z dne 26.6.2002 (Pravna mnenja 1/02, str. 11) oškodovancu pripadajo zamudne obresti šele od uveljavitve OZ dalje (1.1.2002). Uradni preizkus obrestnega dela izpodbijane sodbe je razkril nadaljnjo zmotno uporabo materialnega prava. Ustavno sodišče je namreč z odločbo z dne 2.3.2006, št. U-I 300/04-25, razveljavilo določbo 1060 čl. OZ, kolikor se je na njeni podlagi za zamudne obresti (iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ), ki tečejo po 1.1.2002, uporabljal 277. čl. ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To pomeni, da v konkretnem pravnem razmerju, o katerem bo pravnomočno odločeno šele s sodbo tukajšnjega Višjega sodišča, za zamudne obresti velja prepoved ultra alterum tantum. Zamudne obresti so v času veljavnosti omenjene prepovedi (do 22.5.2007, ko je stopil v veljavo OZ-A) že presegle glavnico (2.550,00 EUR oziroma 611.082,00 SIT). Del izreka izpodbijane sodbe, ki omogoča nadaljnji tek omenjenih zamudnih obresti („do plačila“), je torej neutemeljen, zato ga je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo tako, da je v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo (5. tč. 358. čl. ZPP). Ker v zvezi s tu obravnavano odškodnino ni bilo drugih pripomb, niti uradoma zaznavnih pomanjkljivosti, je bilo treba pritožbe v tem delu zavrniti, nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje pa potrditi.

(15) Odločitev o stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje, in pritožbenih stroških, temelji na 2. odst. 165. čl. v zvezi z 2. in 3. odst. 154. čl. ZPP. Upoštevajoč spremenjeni uspeh druge toženke pred sodiščem prve stopnje, je bilo treba spremeniti tudi izpodbijano stroškovno odločitev, ki se nanaša nanjo (3. tč. izreka izpodbijane sodbe). Izkaže se, da je tožeča stranka zoper drugo toženko uspela le s približno 4 % (2.550,00 EUR od zahtevanih 61.115,12 EUR). Njeni priznani stroški (upoštevajoč odmero sodišča prve stopnje, ki jo je opravilo na podlagi stroškovnikov, Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah ter ji nobena stranka v pritožbi ne nasprotuje) znašajo skupno 9.992,67 EUR, skupni stroški druge toženke pa 3.620,06 EUR. Glede na uspeh strank znašajo stroški tožeče stranke 399,70 EUR, druge toženke pa 3.475,25 EUR, po medsebojnem pobotanju pa je prva dolžna drugi plačati 3.075,55 EUR njenih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje. Druga toženka je od teh stroškov zahtevala tudi zakonske zamudne obresti, ki ji gredo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka (15 dni). Povedano je že bilo, da je stroškovni del izreka, ki se nanaša na prvo toženko (4. tč. izreka izpodbijane sodbe), ostal nespremenjen (glej zgoraj, tč. 9).

(16) Druga toženka ni uspela le s sorazmerno majhnim delom pritožbe, zaradi tega pa niso nastali posebni stroški, zato ji mora tožeča stranka, ki je uspela le z zanemarljivim delom svoje pritožbe, povrniti pritožbene stroške (3. odst. 154. čl. ZPP). Ti znašajo 643,75 EUR (1375 točk za sestavo pritožbe, ki obsega tudi storitev prejema sodbe in poročila stranki, in 27.5 točk (2 %) za materialne stroške). Tudi od teh stroškov gredo drugi toženki zamudne obresti.