Jedro

Odločitev o stroških, nastalih, ker je tretji vložil ugovor in predlagal odlog izvršbe, je v izvršilnem postopku potrebno pridržati do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku na ugotovitev nedopustnosti izvršbe oz. do izteka zakonskega roka za vložitev takšne tožbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se predlog tretjega za odlog izvršbe zavrne. V ostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanem (3. točka izreka), a nespremenjenem, delu potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se odloži do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je prvo sodišče (1) ugovor tretjega zavrnilo, (2) predlogu tretjega za odlog izvršbe ugodilo in izvršbo na premičnine odložilo do pravnomočne odločitve o ugovoru tretjega ter (3) odločitev o stroških odložilo do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku.

Upnik s pravočasno pritožbo izpodbija drugo in tretjo točko gornjega sklepa, torej odločitvi glede odloga izvršbe in stroškov. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev z odločitvijo, da se upniku povrnejo stroški postopka oziroma z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Bistveni pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Tretji se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Sprva velja zaradi jasnosti izpostaviti, da je odločitev o ugovoru že pravnomočna, saj je tretji ni izpodbijal s pritožbo.

Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v izpodbijanje prvostopne odločitve glede odloga izvršbe, je v drugem odstavku 73. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki kot vsebinski pogoj za odlog izvršbe določa, da mora tretji izkazati za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo.

Nastanek nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode je pravni standard, o obstoju katerega odloči sodišče po presoji vseh okoliščin posameznega primera. Povedano še drugače to pomeni, da škoda, ki nastane zaradi uskladitve protipravnega dejanskega stanja z vsebino sodne odločbe, lahko predstavlja razlog za odlog le v primeru, če po opravljeni izvršbi škodljivih posledic sploh ne bi bilo več mogoče popraviti oziroma bi jih bilo mogoče težko popraviti. Nastanka kakšne takšne škode pa tretji v svojem predlogu konkretno ni niti zatrjeval. Zatrjeval je namreč le, da bi s prodajo zarubljenih nepremičnin (prav: premičnin) na javni dražbi, med katerimi so tudi umetniške slike, utrpel nenadomestljivo škodo oziroma nastanek hujših posledic. S takšno ohlapno navedbo, ki pravzaprav povzema le pravno abstrakcijo, tretji kakšnih dejstev, s katerimi bi utemeljeval nastanek škode, sploh ni navedel. Prvo sodišče je zato napačno presodilo, da je tretji s svojimi trditvami verjetnost nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode izkazal. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je bilo potrebno v tem delu, ki se nanaša na odločitev o odlogu, pritožbi ugoditi in sklep prvega sodišča spremeniti tako, da se predlog tretjega, da se izvršba odloži do konca postopka o vloženem ugovoru, zavrne (3. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena in peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v postopku izvršbe in zavarovanja uporablja na podlagi 15. člena ZIZ).

Pritožba prvostopne odločitve o stroških obrazloženo ne izpodbija. Je pa ta odločitev materialnopravno pravilna, saj je v zvezi s stroški, nastalimi, ker je tretji vložil ugovor in predlagal odlog izvršbe, potrebno upoštevati končni uspeh ugovora tretjega, ki pa bo znan šele, ko bo pravda, katero lahko tretji na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZIZ vloži v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora, pravnomočno končana. Ob pravilni uporabi četrtega odstavka 163. člena ZPP je zato potrebno odločitev o stroških pridržati do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku. O teh stroških postopka je namreč mogoče odločati šele potem, ko se v pravdi odloči o zahtevku za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Le v primeru, če tretji pravde ne začne, pa je potrebno odločati o stroških, ko izteče gornji zakonski rok za vložitev tožbe, saj je šele takrat mogoče presojati utemeljenost povzročitve stroškov oziroma uspeh v postopku (šesti odstavek 163. člena ZPP, šesti odstavek 38. člen ZIZ, 154. člen ZPP).

Ker se je tako izkazalo, da niso podani preostali pritožbeni razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo v preostalem delu, v katerem se je izkazala za neutemeljeno, zavrniti in sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrditi (2. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena in 353. člen ZPP).

Iz razlogov, s katerimi je bila zgoraj potrjena odločitev o stroških, bo tudi o stroških, ki so upniku in tretjemu nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, moč odločiti šele po pravnomočni odločitvi v pravdnem postopku. Zato je bilo potrebno odločitev o pritožbenih stroških odložiti.