Jedro

Pri tožniku je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti. Zaradi posledic bolezni ni več zmožen za delo kvalificiranega delavca. Še vedno pa je zmožen za drugo, fizično lažje delo z omejitvami v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, saj ni izkazanega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja. Pri tožniku tako ni prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da iz tega razloga več ne bi bil zmožen za nobeno organizirano pridobitno delo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 6. 10. 2014 ter iste št. z dne 20. 6. 2014, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2. Sodbo izpodbija tožnik zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Smiselno predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku. Ker ni sposoben za nobeno delo, se ne strinja z zaključkom sodišča, da je pri njem še nadalje podana III. kategorija invalidnosti. V njegovi državi mu nihče ne more zagotoviti dela 4 ure dnevno. Sodišču predlaga, da ga pokliče na pregled v Slovenijo in se prepriča, da je invalid I. kategorije.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Sodba je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje.

5. V konkretnem primeru gre za spor zaradi vtoževane nove pravice iz invalidskega zavarovanja na temelju I. kategorije invalidnosti. Pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve zato predstavlja 126. člen v zvezi s 63. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(2) (ZPIZ-2). Invalidnost I. kategorije po definiciji 1. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 pa je podana le, če zavarovanec zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, več ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali ni zmožen opravljati svojega poklica, ker več nima preostale delovne zmožnosti. Takšno dejansko stanje v obravnavani zadevi zagotovo ni podano, kot prepričljivo ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

6. V pisnem sodno izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. Univerze v B. z dne 14. 2. 2016 (list. 24 - 34), ki sta ga podala specialista medicine dela, prometa in športa ter interne medicine, je imelo sodišče strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da je pri tožniku od 16. 3. 2011 in še nadalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Zaradi toksične bolezni jeter, portalne hipertenzije, holelitiaze, hipertenzivne bolezni srca in sladkorne bolezni, sicer že od 16. 3. 2011 več ni zmožen za delo KV delavca. Še vedno pa je zmožen za drugo, fizično lažje delo, pretežno sede, brez izpostavljenosti neugodnim mikroklimatskim pogojem ter hepatotoksičnim snovem v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, saj ni izkazanega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja.

Sodno izvedensko mnenje temelji na razpoložljivi listinski medicinski dokumentaciji in izvidu osebnega pregleda o funkcijskem statusu tožnika. Utemeljeno je v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj. Z njim sta le še dodatno potrjeni oceni izvedenskih organov tožene stranke. Torej IK I in IK II. Na njuni podlagi izdana zavrnilna upravna akta sta tako tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita. Ni dokazano, da bi pri tožniku prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da iz tega razloga več ne bi bil zmožen za nobeno organizirano pridobitno delo. Prepričljivo je ugotovljen nadaljnji obstoj preostale delazmožnosti za drugo delo v polovičnem delovnem času in predhodno navedenimi stvarnimi omejitvami, indiciranimi iz zdravstvenih razlogov.

7. Povsem posplošeno pritožbeno zatrjevanje I. kategorije invalidnosti ne pogojuje drugačne razsodbe od izpodbijane. Pravno irelevantna je seveda tudi navedba pritožnika, da si v njegovi državi ne more zagotoviti drugega ustreznega dela v polovičnem delovnem času. V obravnavani zadevi ne gre za spor o uresničevanju pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju preostale delovne zmožnosti, zato morebitna nemožnost zaposlitve v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, za pritožbeno rešitev te zadeve sploh ni odločilna.

8. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 96/2012.