Začasni ekstradicijski pripor je namenjen zagotovitvi navzočnosti zahtevane osebe do prejema formalne prošnje in dokumentacije države prosilke ter do nadaljnjega odločanja v izročitvenem postopku. Zato je preizkus v tej fazi omejen na pogoje za obstoj in nadaljnje trajanje začasnega pripora, zlasti na obstoj ustrezne podlage v mednarodni tiralici oziroma zaprosilu, istovetnost zahtevane osebe, obstoj pripornega razloga, neogibnost in sorazmernost ukrepa ter vprašanje, ali rok za predložitev dokumentacije še teče.
Pritožba zagovornice obdolženegaA. A. se kot neutemeljena zavrne.
1.Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom IV Kpd 37968/2026 z dne 21. 6. 2026 zavrnilo predlog zagovornice zahtevane osebe A. A. za odpravo pripora oziroma za njegovo nadomestitev z ukrepom javljanja na policiji.
2.Zoper sklep se je pritožila zagovornica zahtevane osebe brez navedbe posebnih pritožbenih razlogov s predlogom, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zahtevani osebi pripor odpravi; podredno predlaga, da se pripor nadomesti z milejšim ukrepom, in sicer s sprejemom obljube zahtevane osebe, da ne bo zapustila prebivališča v Mariboru in z javljanjem na policijski postaji.
3.Pritožba ni utemeljena.
4.Zagovornica v pritožbi poudarja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni odgovorilo na očitke v predlogu za odpravo pripora oziroma za njegovo nadomestitev z milejšim ukrepom, v katerih je zagovornica med drugim izpostavila, da sodišče pri odločanju o odreditvi pripora ni upoštevalo določil Evropske konvencije o izročitvi (v nadaljevanju EKI) in določila tretjega odstavka 524. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), po katerem lahko preiskovalni sodnik izda nalog, da se tujec pripre oziroma stori druge ukrepe, da se zagotovi njegova navzočnost, razen če je iz same prošnje očitno, da izročitev ni dopustna. Zagovornica trdi, da mora sodišče ob odločanju o odpravi pripora vselej paziti na pravilno uporabo prava in da določenih procesnih določb, ki urejajo ekstradicijski pripor, ne more kar zanemariti. Tako ne soglaša z razlogi v izpodbijanem sklepu, da sklicevanje na stališča Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in Odbora za preprečevanje mučenja (CPT) v tej fazi postopka ni upoštevno. Meni namreč, da bi moralo sodišče že ob odločanju o priporu oziroma o njegovi odpravi ali nadomestitvi narediti preizkus, ali je izročitev zahtevane osebe sploh dopustna. To meni še zlasti zato, ker gre za državno prosilko Moldavijo.
5.S povzetimi pritožbenimi poudarki ni mogoče soglašati. Pritožnica namreč neutemeljeno izhaja iz stališča, da bi moralo sodišče prve stopnje že v tej fazi postopka, ko rok za predložitev formalne prošnje za izročitev in ekstradicijske dokumentacije še ni potekel, vsebinsko presojati utemeljenost razlogov za izročitev. Takšno stališče ni skladno z namenom začasnega ekstradicijskega pripora, nasprotuje pa tudi ustaljeni sodni praksi.<sup>1</sup> Začasni ekstradicijski pripor je namreč namenjen zagotovitvi navzočnosti zahtevane osebe do prejema formalne prošnje in dokumentacije države prosilke ter do nadaljnjega odločanja v izročitvenem postopku. Zato je preizkus v tej fazi omejen na pogoje za obstoj in nadaljnje trajanje začasnega pripora, zlasti na obstoj ustrezne podlage v mednarodni tiralici oziroma zaprosilu, istovetnost zahtevane osebe, obstoj pripornega razloga, neogibnost in sorazmernost ukrepa ter vprašanje, ali rok za predložitev dokumentacije še teče. Ker torej formalna prošnja za izročitev in ekstradicijska dokumentacija še nista bili predloženi (rok za predložitev je 6. 7. 2026), sodišče še ne more in tudi ne sme opraviti celovite presoje pogojev za izročitev.
6.V obravnavani zadevi je sklep o odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora tudi že pravnomočen, zato predmet tega pritožbenega postopka ni več presoja pravilnosti in zakonitosti njegove odreditve kot take, temveč presoja pravilnosti sklepa, s katerim je bil predlog zagovornice za odpravo pripora oziroma za njegovo nadomestitev z milejšim ukrepom zavrnjen. Zato je s tega vidika pravilno stališče v izpodbijanem sklepu, da je treba sedaj po pravnomočni odreditvi pripora presojati le še vprašanje, ali so nastopile nove okoliščine oziroma ali so prenehali razlogi, zaradi katerih je bil pripor odrejen. Takšne okoliščine pa v obravnavani zadevi niso nastopile, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.
7.Ne držijo pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na navedbe zagovornice v predlogu za odpravo pripora, saj se je izrecno opredelilo, da v tej fazi postopka njene navedbe ne morejo predstavljati utemeljene podlage za predlagano odločitev. Kot že izpostavljeno, sodišče pri začasnem priporu ne presoja pogojev za izročitev, pri čemer je lahko edina izjema, kadar že iz mednarodne tiralice izhaja, da izročitev osebe ne bo dovoljena, ker očitno niso podani pogoji za izročitev na podlagi Ustave, mednarodne pogodbe oziroma zakona, zaradi česar bi lahko bila v teh primerih odreditev začasnega pripora v nasprotju z njegovim namenom. Takšno izjemo na primer lahko predstavlja ocena, da očitno ne gre za ekstradibilno
kaznivo dejanje oziroma v primeru odsotnosti dvojne kaznivosti, vendar kaj takega zagovornica v pritožbi niti ne zatrjuje.
8.Kar zadeva pritožbe navedbe, da bi bilo mogoče pripor nadomestiti z milejšim ukrepom, saj da je zahtevana oseba v svojem predlogu ponudila, da si v Mariboru najame stanovanje, kjer bi skupaj z njim živela tudi njegova žena, se je sodišče prve stopnje ustrezno sklicevalo na stališče izvenobravnavnega senata v sklepu I Ks 37968/2026 z dne 4. 6. 2026, ko je zavrnilo pritožbo zagovornika zahtevane osebe zoper odreditev pripora. Tudi po presoji višjega sodišča možnost najema stanovanja v Mariboru ne odpravlja nevarnosti pobega ob dejstvu, da zahtevana oseba v Republiki Sloveniji nima ne stalnega ne začasnega prebivališča in tudi ne drugih naveznih okoliščin, kar njeno begosumnost utemeljuje do te mere, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Tudi preostale pritožbene navedbe, da se zahtevana oseba nima interesa izogibati sodiščem in da je pripravljena počakati na končno odločitev moldavijskih sodišč, kot tudi, da je bivši član parlamenta in sedaj poslovnež - lastnik podjetja s sedežem v Moldaviji, ki se ukvarja s proizvodnjo tekočih gnojil in je tudi v razgovorih s slovenskimi partnerji, ne morejo v ničemer vplivati na drugačne zaključke, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, saj te navedbe v ničemer ne omajejo pripornega razloga begosumnosti, zaradi katerega je pripor odrejen.
9.Zagovornica v pritožbi končno še poudarja, da je pripor v predmetni zadevi nesorazmeren ukrep, saj da zahtevani osebi dejansko ne grozi šest let zapora, temveč le tri leta, glede preostalih treh let pa da mu je bila izrečena pogojna obsodba. Vendar tudi v tem pogledu z zagovornico ni mogoče soglašati, saj bo tudi ta presoja v luči dopustnosti izročitve lahko opravljena šele kasneje, pri čemer je iz navedb v prevodu sodbe, s katero je bila zahtevana oseba obsojena v Moldaviji, razvidno, da bo izračun trajanja kazni opravljen od trenutka njegovega dejanskega prijetja s strani policije (v trajanje kazni pa se všteje zgolj čas odvzema prostosti od 2. 5. 2018 do 1. 7. 2018).
10.Izpodbijani sklep je tako pravilen in zakonit, ob tem pa v pritožbeni obrazložitvi ni bilo zaslediti tudi ničesar drugega, do česar bi se moralo višje sodišče posebej opredeliti, zato je o pritožbi zagovornice zahtevane osebe odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).
-------------------------------
1Sodbe Vrhovnega sodišča XI Ips 3539/2025 z dne 16. 4. 2025, XI Ips 44061/2019 z dne 10. 10. 2019 in XI Ips 56723/2019 z dne 5. 12. 2019.