Jedro

Oškodovanka svoje izpovedbe na glavni obravnavi ni podala tako, kot to zahteva prvi odstavek 241. člena ZKP, torej, da bi najprej povedala vse, kar je vedela o zadevi (prosta pripoved), čemur bi sledila vprašanja. Šele v primeru, če se priča posameznih dejstev ne bi spomnila ali če bi spremenila svojo izpovedbo, bi bila podana podlaga za branje prejšnje izpovedbe po 335. členu ZKP. Očitno pa v obravnavanem primeru tudi ni šlo za položaj, ko priča, opozorjena na posledice, brez zakonskega razloga sploh ne bi hotela pričati (drugi odstavek 244. člena ZKP in 2. točka prvega odstavka 340. člena ZKP), ali ko bi sodišče ugotovilo posebne potrebe po zaščiti oškodovanke (peti odstavek 331. člena ZKP).

Čeprav oškodovanka na glavni obravnavi ni (ponovno) prosto izpovedala, temveč je le pritrdila svoji prejšnji izpovedbi, je bila obrambi dana možnost, da oškodovanki neposredno postavlja vprašanja. Na ta način je obramba lahko preverjala njeno verodostojnost in je postopek še vedno mogoče oceniti kot poštenega.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj omogočanja uživanja ali uporabe prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi ali postopkov v športu po prvem odstavku 187. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), posilstva po tretjem odstavku 170. člena KZ-1 in tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Izreklo mu je enotno kazen šest let zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja in pripora, ter stransko kazen izgona tujca iz države v trajanju štirih let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojenca pa na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2.Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in spremeni pravnomočno sodbo, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

3.Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante. Ocenila je, da zatrjevane kršitve v zvezi z načinom zaslišanja oškodovanke niso podane, pritrdila je presoji sodišč glede zavrnitve dokaznih predlogov obrambe in opozorila, da vložnik v zahtevi podaja tudi lastno dokazno oceno ter s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

4.Z odgovorom sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, vendar se o njem nista izjavila.

B.

Glede zaslišanja oškodovanke

5.Vložnik uvodoma zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb o zaslišanju priče - oškodovanke, in sicer 241. in 334. člena ZKP. Pojasnjuje, da oškodovanka, zaslišana na glavni obravnavi, ni prosto izpovedala o obravnavanem dogodku, temveč ji je sodišče, kljub nestrinjanju obrambe, prebralo njeno predhodno izpovedbo. Obrambi je bilo tako onemogočeno iskanje morebitnih razlik v izpovedovanju oškodovanke in s tem preverjanje njene verodostojnosti.

6.Iz zapisnika o zaslišanju oškodovanke in prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 26. 7. 2023 izhaja, da je sodnica po danem pouku iz drugega odstavka 240. člena ZKP oškodovanko pozvala, naj pove o obravnavani zadevi, nakar je oškodovanka odgovorila, da bi se najraje sklicevala na svojo predhodno izpovedbo, v kateri so že navedene vse podrobnosti, in da ji je pretežko še enkrat govoriti. Sodnica je stranke vprašala, ali se strinjajo z branjem, pri čemer sta obsojenec in njegov zagovornik izrazila željo, da bi oškodovanka vendarle sama nekaj povedala o dogodku. Sodnica je oškodovanko nato ponovno pozvala, naj vsaj na kratko izpove o dogodku, na kar je oškodovanka odgovorila, da je že vse podrobno opisala, ter prosila, naj se je ne sili v ponovno pripovedovanje. Zatem je sodnica prebrala oškodovankino izpovedbo iz faze preiskave, ki ji je oškodovanka pritrdila. Sledila so vprašanja sodnice, tožilca, obsojenca in njegovega zagovornika, na katera je oškodovanka odgovarjala.

7.Iz takšnega zapisa je razvidno, da oškodovanka svoje izpovedbe na glavni obravnavi ni podala tako, kot to zahteva prvi odstavek 241. člena ZKP, torej, da bi najprej povedala vse, kar je vedela o zadevi (prosta pripoved), čemur bi sledila vprašanja. Šele v primeru, če se priča posameznih dejstev ne bi spomnila ali če bi spremenila svojo izpovedbo, bi bila podana podlaga za branje prejšnje izpovedbe po 335. členu ZKP. Očitno pa v obravnavanem primeru tudi ni šlo za položaj, ko priča, opozorjena na posledice, brez zakonskega razloga sploh ne bi hotela pričati (drugi odstavek 244. člena ZKP in 2. točka prvega odstavka 340. člena ZKP), ali ko bi sodišče ugotovilo posebne potrebe po zaščiti oškodovanke (peti odstavek 331. člena ZKP).

8.Vrhovno sodišče zato pritrjuje zagovorniku, da zaslišanje oškodovanke na glavni obravnavi ni bilo v skladu z določbo prvega odstavka 241. člena v zvezi s prvim odstavkom 331. člena ZKP. Vendar pa to ne pomeni, da obdolženec ne bi imel možnosti preizkusiti verodostojnosti obremenilne priče. Navedbe vložnika, da obrambi ni bilo omogočeno preverjanje oškodovankine izpovedbe, ne držijo. Čeprav oškodovanka na glavni obravnavi ni (ponovno) prosto izpovedala, temveč je le pritrdila svoji prejšnji izpovedbi, pa je bila obrambi dana možnost, da oškodovanki neposredno postavlja vprašanja - tako v fazi preiskave kot na glavni obravnavi. To je tudi izkoristila in je bila oškodovanka o obravnavanem dogodku izčrpno vprašana. Na ta način je obramba lahko preverjala njeno verodostojnost in je postopek še vedno mogoče oceniti kot poštenega.

Glede ocene oškodovankine verodostojnosti

9.Vložnik v zahtevi navaja, da je oškodovanka v svoji izpovedbi večkrat lagala in da je njene posamezne navedbe ovrgla priča B. B. S tem v zvezi vložnik, sicer povsem nekonkretizirano, zatrjuje "kršitev pravil postopka", ker da se sodišči prve in druge stopnje do teh razlik v izpovedovanju med oškodovanko in pričo nista opredelili ter nista pojasnili vpliva na oškodovankino verodostojnost.

10.Ob pregledu razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe se očitki zagovornika izkažejo za neutemeljene. Sodišče prve stopnje je svojo oceno o verodostojnosti oškodovanke zanesljivo obrazložilo ter ob tem ni spregledalo izpovedbe B. B., pojasnilo je celo, da priči in obsojencu sledi v določenih delih izpovedbe oziroma zagovora (glede predhodnega poljubljanja, dotikanja oškodovanke z nogami, želje oškodovanke po odhodu z obsojencem), hkrati pa je podalo jasne razloge o tem, zakaj oškodovanki glede odločilnih dejstev o poteku obravnavanega dogodka verjame (18. in 19. točka prvostopenjske sodbe). Tej oceni je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče in se do v pritožbi izpostavljenih delov izpovedb in njihovega vpliva na oškodovankino verodostojnost argumentirano opredelilo (6. točka drugostopenjske sodbe). Obrazložitev pravnomočne sodbe občutno presega zgolj pavšalno oceno, da je oškodovanka prepričljiva in da v njeni izpovedbi ni bilo razhajanj, ki jo zatrjuje vložnik.

11.Nadalje vložnik navaja, da se sodišče ni opredelilo do dejstev in dokazov, ki kažejo na razuzdan življenjski slog oškodovanke, saj se je izkazalo, da je oškodovanka jemala prepovedane droge, da ji ni bilo tuje pijančevanje in ponočevanje, da se je obravnavanega dne zapletla s kar dvema neznancema, da je imela številne spolne partnerje, kar izhaja tudi iz poročila NFL, da je šla kmalu po dogodku na potovanje v Indijo in da policistka pri oškodovanki ni opazila umazanih ali strganih oblačil. Trdi, da je treba natančno preveriti vsa dejstva in ne slepo verjeti oškodovanki. S takšnimi navedbami poskuša vložnik vplivati na drugačno dokazno oceno ter presojo oškodovankine verodostojnosti, s čimer ne utemelji nobene kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

12.Do vsebinsko enakih navedb zagovornika se je pritožbeno sodišče opredelilo v 7. točki svoje sodbe, navedbam o razuzdanem življenjskem slogu in (ne)resnicoljubnosti oškodovanke ni sledilo in je tudi pojasnilo, zakaj zagovornik z njimi ne more uspeti. Kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP, ki jo smiselno uveljavlja vložnik, zato ni mogoče prepoznati, medtem ko nestrinjanje z razlogi pomeni zgolj uveljavljanje nedovoljenega razloga iz drugega odstavka 420. člena ZKP.

Glede zavrnitve dokaznih predlogov

13.Vložnik uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker naj bi sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga za postavitev sodnega izvedenca psihološke stroke za oškodovanko in zaslišanje ginekologa C. C.

14.Izhodišča za presojo teh očitkov so v (ustavno)sodni praksi že utrjena. Vložnik bo z zahtevo za varstvo zakonitosti uspel le, če sodišča pri odločanju ne bodo spoštovala ustaljenih meril za odločanje o dokaznih predlogih obrambe. Sprejeto stališče je, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni (upoštevni), stranka pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti.

15.Pri presoji kršitev 29. člena Ustave RS zaradi zavrnitve dokaznega predloga je odločilna vsebina dokaznega predloga, kakršnega je imelo sodišče pred seboj. Obramba je predlog za postavitev sodnega izvedenca psihologa pred sodiščem prve stopnje utemeljila s tem, da bi izvedenec po pregledu oškodovanke in zdravstvene dokumentacije lahko podal mnenje o tem, ali je oškodovanka doživela negativno spolno izkušnjo, posttravmatsko stresno motnjo in ali je dogodek pri njej pustil posledice.

16.Prvostopenjsko sodišče je zavrnitev predloga obrazložilo v 19. in 20. točki sodbe, čemur je pritrdilo pritožbeno sodišče v 13. točki drugostopenjske sodbe. Iz razlogov izhaja, da se je sodišče že na podlagi drugih dokazov prepričalo, da je oškodovanka zaradi očitanega dogodka, torej posilstva, utrpela posledice. Pri tem se je oprlo na njeno izpovedbo o obravnavanem dogodku in psihičnih težavah, ki jih je ta dogodek povzročil, ter nadalje na zdravstveno dokumentacijo, ki izkazuje, da je bila oškodovanka še istega dne po obravnavanem dogodku pregledana s strani dežurnega ginekologa in napotena na psihološko obravnavo ter v nadaljevanju tudi obravnavana in zdravljena. Pri oškodovanki je bilo ugotovljeno depresivno stanje po posilstvu, akutna stresna reakcija in razvoj potravmatske motnje. Sodišče ni spregledalo niti izpovedbe policistke D. D., ki je opisala oškodovankino stanje neposredno po dogodku. Dejstva, ki jih je zagovornik s predlaganim dokazom želel dokazovati (tj. ali je oškodovanka doživela negativno spolno izkušnjo in zaradi obravnavanega dogodka utrpela posledice), je sodišče zanesljivo ugotovilo že na podlagi preostalih izvedenih dokazov, zlasti oškodovankine izpovedbe, ki jo je presodilo celovito in jo vpelo v širšo dokazno oceno. Zavrnitev dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca se tako pokaže kot razumna in skladna z merili odločanja o dokaznih predlogih.

17.Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer trdi, da oškodovanka ni verodostojna in da bi njene težave lahko izvirale iz drugih življenjskih dogodkov, morda celo drugega posilstva, vendar s temi navedbami ne preseže podajanja lastne dokazne ocene in nepodprtih špekulacij, ki glede na razloge pravnomočne sodbe ne morejo utemeljiti potrebe po postavitvi sodnega izvedenca. Vložnik poskuša izpodbiti razloge sodbe in utemeljiti upravičenost dokaznega predloga še z navedbami, da se zdravstveni delavci, ki so obravnavali oškodovanko, niso (zanesljivo) ukvarjali z njenim psihičnim stanjem in da je oškodovanka zdravstvena dokazila izbrala selektivno, vendar pa teh navedb v pritožbi zoper sodbo ni podal, čeprav bi to lahko storil, zato so v tem delu materialno neizčrpane (peti odstavek 420. člena ZKP).

18.Dokazni predlog za zaslišanje ginekologa C. C. je obramba pred sodiščem prve stopnje podala z obrazložitvijo, naj se predlagano pričo zasliši glede opažanj in zaznav ob pregledu oškodovanke, saj v spisu ni dokazov o uporabi sile ali upiranju oškodovanke. V pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo je dodala še, da bi neformalna opažanja ginekologa, ki je prvi imel stik z oškodovanko, lahko razbremenila obsojenca.

19.Prvostopenjsko sodišče je zavrnitev tega dokaznega predloga utemeljilo v 19. točki obrazložitve sodbe. Pojasnilo je, da so vse relevantne okoliščine pregleda oškodovanke razvidne že iz Protokola v primeru posilstva, ki ga je podpisal za zaslišanje predlagani zdravnik C. C. Višje sodišče se je razlogom pridružilo v 12. točki obrazložitve svoje sodbe s pojasnilom, da je navedeni ginekolog po obravnavanem dogodku pregledal oškodovanko, in sicer je opravil pregled celega telesa, in pri tem ni ugotovil vidnih poškodb. Dodalo je še, da zagovornik z dokaznim predlogom ni izkazal materialnopravne relevantnosti, saj ni konkretiziral, katera dodatna opažanja zdravnika bi lahko razbremenila obsojenca, od tistih, ki jih je zdravnik že ugotovil v navedenem Protokolu. Zagovorniku je pojasnilo še, da izhaja iz napačnega pričakovanja, da bi se oškodovanka morala aktivno upirati tako, da bi dobila vidne telesne poškodbe.

20.Vložnik se v zahtevi za varstvo zakonitosti nikjer ne opira na okoliščino, da sta sodišči prebrali zdravnikovo izjavo, zabeleženo v Protokolu, niti se ne opira na dokazno oceno Protokola v pravnomočni sodbi, ki bi razkrivala razbremenilno ali obremenilno naravo zdravnikove izjave. Zato vložnikovih navedb ni mogoče razumeti kot zatrjevanja kršitve pravice do neposrednega zaslišanja obremenilne priče. Vrhovno sodišče je torej njegove navedbe, kot pojasnjeno, presojalo skozi merila pravice do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist (29. člen Ustave).

21.Vrhovno sodišče tako sprejema razloge sodišč in kot ključno izpostavlja, da ugotovitve ginekologa C. C. ob pregledu oškodovanke, na katere meri obrambni predlog, izhajajo že iz Protokola v primeru posilstva in zagovornik ni izkazal dodatne spoznavne vrednosti predlaganega zaslišanja. Bremenu ni zadostil z navedbami, da bi ginekolog lahko izpovedal, ali je pri oškodovanki zaznal karkoli, kar bi lahko razbremenilo obsojenca. Takšno utemeljevanje dokaznega predloga meri na t. i. "fishing expedition", ko niti obramba ni prepričana v obstoj zanjo relevantnega dokaza, temveč ga predlaga v upanju, da bi se z njim razkrilo kaj za obsojenca koristnega, s čimer pa ne more uspeti. Tudi v zavrnitvi tega dokaznega predloga, upoštevaje merila odločanja o dokaznih predlogih, ni mogoče prepoznati kršitve 29. člena Ustave RS.

Glede trditev o neobstoju zakonskih znakov kaznivega dejanja

22.Vložnik v sklepnem delu zahteve, ki jo naslovi "neobstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja posilstva" zatrjuje kršitev kazenskega zakona. Pri tem obširno pojasnjuje, da iz dokaznega postopka ni razvidna uporaba sile.

23.Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, na katero vložnik nakazuje z navedbo o izostanku zakonskih znakov, je podana tedaj, če kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja manjka v opisu obsojencu očitanega dejanja. Tega pa vložnik ne zatrjuje in opisu kaznivega dejanja, tudi glede zakonskega znaka uporabe sile, ne očita pomanjkljivosti. Nasprotno, navaja, da se obsojencu v danem primeru očita uporaba sile, vendar zavzema stališče, da ta v postopku ni bila dokazana. Njegove navedbe so v celoti usmerjene v dokazni postopek in nasprotovanje razlogom sodišč, ko zatrjuje: da ni dokazov o uporabi sile; da sile ni zaznal niti ginekolog; da bi se v primeru uporabljene sile pričakovale poškodbe pri oškodovanki; da je slednja v zvezi z upiranjem obsojencu izpovedovala različno; da glede na različna izpovedovanja ni razjasnjeno trajanje spolnih odnosov; da ni verjetno, da bi bila oškodovanka toliko časa v šoku; da je sodišče spregledalo podrobnosti iz njene izpovedbe; da je bila oškodovanka sposobna upiranja, vendar se obsojencu ni uprla; da niti iz oškodovankine izpovedbe ne izhaja uporaba sile zoper njo oziroma njeno upiranje; in da ne zadošča samo pričakovanje odpora, temveč bi se oškodovanka kot žrtev posilstva morala upreti. Po vsebini s tem vložnik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, v smislu pomanjkljivega opisa kaznivega dejanja iz pravnomočne sodbe, temveč razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ne more biti predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

24.Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

25.Obsojenca je glede na njegove premoženjske razmere, ugotovljene v sodbah sodišč prve in druge stopnje, na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

26.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 41879/2011 z dne 25. 5. 2017, I Ips 329/2000 z dne 22. 5. 2003, I Ips 79/2005 z dne 30. 3. 2006.

2Odločba Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in številne nadaljnje, kjer so povzeta merila za odločanje o dokaznih predlogih, recimo U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011 (16. točka obrazložitve), Up-88/05 z dne 14. 6. 2007 (14. točka obrazložitve) ali sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021 in I Ips 26906/2014 z dne 22. 7. 2021.