Jedro

Prvi odstavek 100. člena Uredbe o izvajanju ukrepa v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 jasno določa, da mora vlagatelj v njem naštete splošne pogoje izpolnjevati ob oddaji vloge na javni razpis. To pa pomeni, da mora imeti gradbeno dovoljenje, iz katerega izhaja, da je investitor, na dan, ko odda vlogo. Iz 89. člena Uredbe pa izhaja, da se splošni stroški v zvezi z naložbo priznajo, če so vlagatelju nastali po 1. januarju 2014.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33141-3/2019/21 z dne 23. 12. 2020 se odpravi v delu, v katerem je zahtevek za odobritev sredstev v višini 5.625,00 EUR zavrnjen, in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožnikova vloga št. 33141-3/2019 v delu, o katerem se ponovno odloča, delno odobri, in sicer se odobrijo sredstva v višini do 600,00 EUR, sredstva v višini 5.625,00 EUR pa se zavrnejo.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik med splošnimi stroški uveljavljal tudi "predčasno datirane" stroške izdelave kopij PGD dokumentacije, in sicer po računih ... št. 100/17, št. 17/18, št. 53/19 ter stroške po računu ... št. 144/2018 za geodetski načrt in računu ... št. 22/2018 za hidrološke študije. Ti stroški skupaj znašajo 11.250,00 EUR, tožnik pa v svoji vlogi prosi za 50% financiranje, tj. za 5.625,00 EUR. Po 12. točki prvega odstavka Uredbe o izvajanju ukrepa v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (v nadaljevanju Uredba) se mora gradbeno dovoljenje glasiti na vlagatelja, vlagatelj pa je tisti, ki po 98. členu Uredbe uveljavlja splošne stroške. To pomeni, da lahko tožnik uveljavlja samo tiste splošne stroške, ki so nastali njemu kot investitorju in kot vlagatelju. Ugotavlja, da se tožnik šteje za investitorja od 3. 6. 2019, ko je vložil zahtevo za spremembo investitorja po gradbenem dovoljenju št. 351-329/2019-29, ki je bilo izdano A. A. Ker pred tem datumom tožnik ni bil investitor, ni mogoče, da bi mu nastali splošni stroški za pripravo projekta, ampak so nastali prejšnji investitorki A. A. Zato "predčasno datiranih" stroškov iz navedenih računov ne šteje za upravičene. Poudarja še, da je s tem sledil odločitvi in navodilom drugostopenjskega organa iz odločbe z dne 31. 3. 2021. 3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Navaja, da iz obrazložitve njegove odločbe z dne 31. 3. 2021 izhaja, da je potrdil ugotovitev prvostopenjskega organa, da stroškov po navedenih računih ni mogoče priznati kot upravičenih stroškov, tako da je ta odločitev pravnomočna in prvostopenjski organ v ponovljenem postopku o tem ne bi smel več odločati. Ker pa se je prvostopenjski organ do tega opredelil, ponovno pojasnjuje, da se mora gradbeno dovoljenje po 20. točki prvega odstavka 100. člena Uredbe glasiti na vlagatelja, ki lahko uveljavlja splošne stroške. Res je, da lahko stroški nastanejo tudi pred vložitvijo vloge na javni razpis, vendar tožnik ni bil vlagatelj in investitor objekta, saj je do spremembe prišlo kasneje. Prvostopenjski organ sicer ni navedel, da splošni stroški niso nastali tožniku, vendar je bistveno, da jih tožnik ne more uveljavljati, ker v času, ko so nastali, ni bil investitor oziroma se gradbeno dovoljenje ni glasilo na njega. Tožnik je uveljavljal splošne stroške, ki so bili povezani s projektom, katerega investitor je bila druga oseba, tj. A. A. 4. Tožnik se z zavrnilnim delom odločbe ne strinja. Trdi, da je stališče toženke, da je mogoče uveljavljati samo splošne stroške, nastale po tem, ko je bil določen kot investitor, očitno neutemeljeno. Iz drugega odstavka 99. člena Uredbe namreč izhaja, da so upravičeni tisti stroški, ki so nastali po 1. januarju 2014. Splošnih stroškov po nastanku ni dovoljeno omejevati na čas, ko je vlagatelj določen kot investitor v gradbenem dovoljenju, torej na čas po izdaji gradbenega dovoljenja. Relevantno pravo je v tem primeru 19. točka 100. člena Uredbe, ki določa, da se mora gradbeno dovoljenje ob oddaji vloge glasiti na vlagatelja, in 98. člen, ki povzema definicijo splošnih stroškov. Drži, da se mora gradbeno dovoljenje glasiti na vlagatelja, ta splošni pogoj pa je bil ob oddaji vloge izpolnjen. Vendar ta pogoj ni v nobeni povezavi z obstojem upravičenih stroškov, ki lahko vlagatelju nastanejo, še preden je vložil vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja, tj. še preden je postal investitor oziroma je bil investitor nekdo drug. Splošni stroški so upravičeni, če vlagatelju nastanejo, preden je bila vložena vloga na javni razpis in preden je bilo izdano gradbeno dovoljenje, saj gradbenega dovoljenja brez dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja sploh ni mogoče pridobiti. Tožniku so stroški nastali, kar bi toženka, če bi vpogledala v račune, ki so verodostojna listina, tudi ugotovila. Vendar tega, na koga se glasijo in kdo jih je plačal, ni ugotavljala, kar pomeni, da je relevantno dejansko stanje ostalo neugotovljeno. Toženka bi se morala do teh računov opredeliti in opraviti dokazno oceno, kar je neupravičeno opustila in s tem bistveno kršila postopek.

5. Ugovarja tudi trditvi drugostopenjskega organa, da naj bi prvostopenjska odločba z dne 30. 1. 2020 v delu, ki se nanaša na zavrnjena sredstva, postala pravnomočna. To ne drži, saj je drugostopenjski organ s svojo odločbo prvostopenjsko odločbo v delu, ki se je nanašala na zavrnitev upravičenih stroškov v višini 10.875,00 EUR, odpravil, pri čemer je kljub drugačni obrazložitvi izpodbijani izrek odpravil v celoti. Zato pravnomočnost ni nastopila. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

6. Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje in sodišču predlaga, naj jo zavrne.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je toženka odločala v ponovljenem postopku po odločbi drugostopenjskega organa št. 33141-3/2020/2 z dne 31. 3. 2020, s katero je delno ugodil pritožbi in odpravil 1. točko izreka odločbe prvostopenjskega organa št. 33141-3/2019/9 z dne 30. 1. 2019, s katero je ta zavrnil zahtevek tožnika za sofinanciranje sredstev v višini 10.875,00 EUR in v tem obsegu vrnil zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V tem znesku so zajeti stroški po računih ... št. 100/17, št. 17/18, št. 53/19, ... št. 144/2018, ... št. 22/2018 in po ponudbi ... št. 55/19, ki se nanašajo na projektantski nadzor. Strinjal se je s prvostopenjskim organom, da stroški po navedenih računih, razen po ponudbi št. 55/19, niso upravičeni splošni stroški. Ugotovil pa je, da je prvostopenjski organ napačno štel, da je cena projektantskega nadzora 10.500,00 EUR, saj pravilna vrednost te storitve po ponudbi št. 55/19 znaša 1.200,00 EUR. Posledično je bila zaradi tega napačno določena višina upravičenih stroškov.

9. Glede na navedeno odločitev drugostopenjskega organa se sodišče strinja s tožnikom, da ne drži stališče, da je odločitev o upravičenosti stroškov po spornih računih postala pravnomočna in da prvostopenjski organ v ponovljenem postopku o njih ne bi smel več odločati. V skladu z 213. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se namreč o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank odloči v izreku in ne v obrazložitvi. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 31. 3. 2020 odpravil 1. točko izreka odločbe prvostopenjskega organa št. 33141-3/2019/9 z dne 30. 1. 2019, v kateri je ta zavrnil zahtevek tožnika za sofinanciranje sredstev v višini 10.875,00 EUR, torej odločitev, ki se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za sofinanciranje teh stroškov. Če se odločba odpravi ali izreče za nično, pa se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (prvi odstavek 281. člena ZUP). Zato je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku pravilno odločal o zahtevku tožnika za sofinanciranje vseh stroškov, ki so nastali po navedenih računih.

10. V obravnavanem primeru ni sporno, da je toženka tožniku zavrnila sofinanciranje t.i. splošnih stroškov, ki so po 98. členu Uredbe stroški, ki so neposredno povezani s pripravo in izvedbo naložbe, med katere spadajo plačila storitev arhitektov, inženirjev in svetovalcev, stroški pridobitve gradbene, projektne ali tehnične dokumentacije, stroški izdelave poslovnega načrta, plačila storitev svetovanja v zvezi z okoljsko in ekonomsko trajnostjo, vključno s stroški študij izvedljivosti, stroški geodetskih in agronomskih del, stroški nadzora nad izvedbo gradbenih in obrtniških del, stroški arheoloških izkopavanj in arheološkega nadzora ter stroški priprave občinskih podrobnih prostorskih načrtov v skladu s predpisi, ki urejajo prostorsko načrtovanje. […] Višina upravičenih splošnih stroškov znaša do vključno 10 odstotkov upravičenih stroškov naložbe, razen če ni pri posameznih podukrepih in operacijah iz te uredbe drugače določeno.

11. Med strankama je sporno, ali je upravičeno sofinanciranje tistih splošnih stroškov, ki so nastali v času, ko tožnik še ni vložil vloge za spremembo investitorja oziroma se gradbeno dovoljenje še ni glasilo nanj.

12. Po 99. členu Uredbe so stroški iz te uredbe1 upravičeni do podpore, če so v skladu z drugim pododstavkom drugega odstavka člena 60. Uredbe 1305/2013/EU nastali po oddaji vloge na javni razpis (prvi odstavek). Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena je datum začetka upravičenosti splošnih stroškov iz točke c) drugega odstavka člena 45. Uredbe 1305/2013/EU2 ter stroškov nakupa zemljišč iz točke 25. pod (35) Smernic za kmetijstvo, gozdarstvo in podeželje in točke 25. člena 2. Uredbe 702/2014/EU, 1. januar 2014 (drugi odstavek). Splošni stroški iz točke c) drugega odstavka člena 45. Uredbe 1305/2013/EU pa so tudi splošni stroški v zvezi z izdatki za gradnjo, pridobitev ali izboljšanje nepremičnin kot so plačila za storitve arhitektov, inženirjev in svetovalcev, plačila za storitve svetovanja v zvezi z okoljsko in ekonomsko trajnostjo, vključno s stroški izvedljivosti.

13. Nadalje prvi odstavek 100. člena Uredbe določa, da so splošni pogoji, ki jih mora vlagatelj izpolnjevati ob oddaji vloge na javni razpis: [...] če gre za ureditev zahtevnih, manj zahtevnih ali nezahtevnih objektov oziroma vzdrževanje, ki je povezano s spremembo namembnosti zahtevnih, manj zahtevnih ali nezahtevnih objektov v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, mora imeti veljavno pravnomočno gradbeno dovoljenje. Če gre za ureditev zahtevnih ali manj zahtevnih objektov, se vlogi na javni razpis priložijo projektna dokumentacija za izvedbo gradnje, popis del in projektantski predračun v skladu s predpisom, ki ureja podrobnejšo vsebino dokumentacije in obrazce, povezane z graditvijo objektov, razen za naložbe iz druge alineje 98.a člena te uredbe (točka 18.) [...], gradbeno dovoljenje iz 18. točke tega odstavka se glasi na vlagatelja (točka 20).

14. Toženka je to pravilo razlagala tako, da ni mogoče priznati stroškov, ki vlagatelju nastanejo, preden je pridobil pravnomočno gradbeno dovoljenje oziroma je vložil vlogo za spremembo investitorja, kar pa pomeni zmotno uporabo predpisa. Prvi odstavek 100. člena Uredbe namreč jasno določa, da mora vlagatelj v njem naštete splošne pogoje izpolnjevati ob oddaji vloge na javni razpis. To pa pomeni, da mora imeti gradbeno dovoljenje, iz katerega izhaja, da je investitor, na dan, ko odda vlogo. Iz 89. člena Uredbe pa izhaja, da se splošni stroški v zvezi z naložbo priznajo, če so vlagatelju nastali po 1. januarju 2014. 15. Iz citiranih in niti iz drugih določb Uredbe ne izhaja, da se vlagatelju - investitorju splošni stroški ne priznajo, če so mu nastali pred izdajo gradbenega dovoljenja na njegovo ime oziroma pred vložitvijo zahtevka za spremembo investitorja. Tožnik pravilno opozarja, da bi taka razlaga pomenila, da se stroški v zvezi z izdelavo dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja sploh ne bi priznali, saj vedno nastanejo pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja, kar pa iz 100. člena Uredbe ne izhaja. Tega ne spremeni niti okoliščina, da je bil kot investitor v gradbenem dovoljenju določen kdo drug. Po 23. točki prvega odstavka 100. člena Uredbe je namreč v zvezi z računi predpisan pogoj, da se morajo računi in predračuni glasiti na vlagatelja. Če gre za vlagatelja iz 3. točke sedmega odstavka 6. člena te uredbe, druge alineje drugega odstavka 76. člena te uredbe ali druge alineje drugega odstavka 84. člena te uredbe, se račun in predračun glasi na člana skupine kmetov, člana skupine lastnikov gozdov oziroma člana skupine nosilcev dopolnilne dejavnosti. Relevantno je torej, ali so bili računi izdani vlagatelju in ali so navedeni splošni stroški nastali po 1. januarju 2014. 16. Tožnik pravilno opozarja, da toženka zaradi zmotne uporabe predpisa relevantnega dejanskega stanja, tj. na koga se glasijo računi, ni ugotavljala. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo v delu, v katerem je bil zahtevek tožnika zavrnjen, odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek.

17. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

18. O stroških postopka sodišče ni odločalo, ker jih tožnik ni priglasil. 1 Torej tudi splošni stroški. 2 Uredba (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005.