Jedro

Če se delodajalec v primeru odpovedi pogodb o zaposlitvi posameznim delavcem (katerih število ne doseže večjega števila delavcev po zakonski opredelitvi) odloči za uporabo kriterijev, je te kriterije dolžan uporabiti zakonito in na enak način za vse delavce. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, kdaj in na kakšen način je tožena stranka sprejela svoje kriterije, sodišče pa zakonitost uporabe kriterijev lahko preizkusi samo v primeru, če ugotovi, kateri so ti kriteriji in ali so bili pri posameznih delavcih pravilno uporabljeni. Poleg tega je sodišče zaslišalo le zakonitega zastopnika tožene stranke in pričo, ki ju je predlagala tožena stranka, ni pa zaslišalo predlaganih sindikalnih zaupnikov, ki ju je predlagala za zaslišanje tožnica, kar bi lahko prispevalo k razjasnitvi spornih okoliščin glede določitve kriterijev in njihove uporabe. S tem je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, saj tožnici ni dalo možnosti, da dokaže svoje trditve. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek: da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 11. 4. 2012, ki jo je tožeča stranka prejela dne 18. 4. 2012, nezakonita in se razveljavi (I/1. točka); da se ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki traja od vključno 3. 6. 2012 do vključno 25. 12. 2012 za polni delovni čas, od vključno 27. 3. 2013 do vključno 23. 2. 2014 za polni delovni čas in od vključno 24. 2. 2014 do odločitve sodišča prve stopnje za polovični delovni čas 4 ur (I/2. točka); da se pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 14. 6. 2007 razveže z dnem odločitve sodišča prve stopnje (I/3. točka); da je tožena stranka dolžna tožečo stranko prijaviti v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za obdobje od vključno 3. 6. 2012 do vključno 25. 12. 2012 za polni delovni čas, od vključno 27. 3. 2014 do vključno 23. 2. 2014 za polni delovni čas in od vključno 24. 2. 2014 do odločitve sodišča prve stopnje za polovični delovni čas 4 ur, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I/4. točka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati bruto plače od vključno 3. 6. 2012 do vključno 25. 12. 2012 za polni delovni čas, od vključno 27. 3. 2013 do vključno 23. 2. 2014 za polni delovni čas in od vključno 24. 2. 2014 do odločitve sodišča prve stopnje za polovični delovni čas 4 ur v višini, kot jo določa zadnja sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 14. 6. 2007, od teh zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska v plačilo dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I/5. točka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v višini 381,51 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke ter tožeči stranki izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2012 dalje do plačila, za leto 2013 v višini 587,75 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke ter tožeči stranki izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti od 1. 6. 2012 dalje do plačila ter za leto 2014 v višini 65,76 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke ter tožeči stranki izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2012 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I/6. točka), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati denarno odškodnino oziroma povračilo v višini 6.330,72 EUR, v roku 8 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (I/7. točka). Odločilo je, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka).

2. Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke (pravilno: tožnice) ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnice ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je v ponovljenem postopku sodišče zavzelo stališče, da če se delodajalec odloči za uporabo kriterijev pri individualnih odpovedih, je te kriterije dolžan uporabiti zakonito in na enak način za vse delavce. Vrhovno sodišče RS je v svojem sklepu opozorilo na pomanjkljivosti in nejasnosti v zvezi z uporabo kriterijev, ki jih je potrebno razčistiti, pri čemer je Vrhovno sodišče RS opozorilo tudi na dokazno breme o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je na toženi stranki kot delodajalcu. Tožena stranka ni vložila listinskih dokazov, iz katerih bi bili razvidni drugačni kriteriji in način njihove uporabe kot so tisti iz PKP, zato je mogoče zaključiti, da le-te dejansko niti ni bilo (kar potrjuje priča A.A.) ter, da se je tožena stranka pri ugotavljanju konkretnih individualnih presežnih delavcev odločila za uporabo kriterijev in načina le-teh v skladu s PKP (razen prvega kriterija - delovne uspešnosti, ki se ni merila). Navedeno potrjuje tako zapisnik s sestanka z dne 22. 3. 2012, kakor tudi pričevanje prič g. B.B. na prvem zaslišanju, ko je jasno in nedvomno izpovedal, da so uporabili kriterije iz PKP. Torej ni bilo govora o drugih kriterijih ali drugačnemu načinu uporabe kriterijev iz PKP. Če bi šlo dejansko za uporabo drugačnih kriterijev ali načina, bi to moralo biti zapisano v tak zapisnik kolegija ali kakšen drug dokument (še zlasti upoštevaje, da je tožena stranka pripravila zelo obsežen in natančen načrt reorganizacije, ki ga je vložila v spis), pa tožena stranka tega niti ni zatrjevala, še manj pa predložila dokaz, ki bi to izkazoval. Tako je moč zaključiti, da je na kolegiju bil sprejet sklep, da se uporabijo kriteriji na način iz PKP. Na pomanjkanje listinskih dokazov je opozorila tožnica (poleg Vrhovnega sodišča RS) tudi v ponovljenem postopku, vendar je sodišče prve stopnje to pri svoji odločitvi popolnoma spregledalo in se do tega dejstva v svoji obrazložitvi sodbe ni izreklo niti z eno besedo. Pomanjkanje pisne dokumentacije v tem postopku ne more nadomestiti niti zaslišanje prič, še zlasti glede na to, da sta izpovedi obeh zaslišanih prič (ki jo je predlagala tožena stranka) sami s seboj in medsebojno v nasprotju. Glede neverodostojnih in nasprotij pričevanj zaslišanih prič tožnica izpostavlja, da je priča B.B. na prvem zaslišanju izrecno navedel, da so pri določanju presežnih delavcev uporabili kriterije iz PKP, razen kriterija delovne uspešnosti, ker je niso merili. Kaj več o tem ni znal izpovedati, povedal je, da je ostalo urejala ga. A.A.. Na ponovnem zaslišanju pa je ista priča izpovedala, da naj bi „upoštevali predvsem tiste kriterije, ki kažejo na socialno ranljivost zaposlenih“ ter, da naj bi se „na PKP oprli samo na tiste kriterije, ki upoštevajo socialno ranljivost zaposlenih“. Priča B.B. na zaslišanju ni niti enkrat izpostavil česarkoli o socialni ranljivosti zaposlenih in poudarek na socialnih kriterijih. Tudi v zapisniku sestanka z dne 22. 3. 2012 ni nič navedeno, da naj bi se upoštevali zlasti socialni kriteriji ali da naj bi bili zaposleni pozvani k predložitvi dokazil, da bi jih lahko upoštevali pri socialnih kriterijih. Da ni šlo za druge kriterije in način njihove uporabe kot tiste iz PKP govori tudi dejstvo, da je že po štirih dneh (dejansko pa po dveh delovnih dneh), to je dne 26. 3. 2012 (ponedeljek) tožena stranka že vročila namero odpovedi, in sicer le tistim delavcem, ki so kasneje dejansko tudi prejeli odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dva delovna dneva sta bistveno prekratka, še zlasti glede na to, da je njej na sestanku pred tem bilo sporočeno, da se bodo uporabljali kriteriji iz PKP. Priča A.A. se je na prvem zaslišanju prav tako sklicevala na kriterije iz PKP ter jih tudi navedla v istem vrstnem redu kot so navedeni v PKP. V ponovljenem zaslišanju pa je izpovedala, da so izbrali le pet ali šest kriterijev, da so upoštevali del kriterijev iz PKP, ne vseh, pri ponovnem naštevanju pa je spustila kriterij izobrazbe. Priča je tudi govorila o izločitvenem sistemu uporabe kriterijev. Sama priča A.A. je tudi izpovedala, da o uporabljenih kriterijih ne obstaja nikakršen dokument. Sicer pa je tudi sodišče zaslišalo le priči, ki jih je predlagala tožena stranka, predlagani priči tožnice pa je zavrnilo kot nepotrebni. Tožnica je predlagala zaslišanje sindikalnega zaupnika C.C. in D.D., ki sta bila oba navzoča na sestanku z dne 22. 3. 2012 in bi lahko prispevala k razjasnitvi spornih okoliščin, še zlasti glede kriterijev, načina njihove uporabe ter poziva za predložitev dokazov glede socialnega statusa. Z zavrnitvijo zaslišanja predlaganih prič je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti in s tem šibkejšo stranko postavilo v še bolj neenakopraven položaj. Tožnica meni, da tožena stranka ni uspela izkazati in dokazati, da je uporabila drugačne kriterije in na drugačen način od tistih, ki so navedeni v PKP (razen prvega kriterija - delovne uspešnosti, ki se ni merila), temveč je uporabila prav te kriterije in na način kot so določeni v PKP. Podani sta bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno in nepopolno je bilo ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabljeno materialno pravo, zato tožnica predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V ponovljenem postopku sta priči v skladu z napotkom Vrhovnega sodišča RS le dodatno pojasnili okoliščine uporabe kriterijev za določitev delavcev, katerih delo bo postalo nepotrebno. Ob uporabi kriterijev je namesto tožnice zaposlitev ohranila delavka samohranilka z dvema mladoletnima otrokoma, kar je predstavljalo prednost pred daljšo dobo zaposlitve pri delodajalcu. Tožena stranka soglaša z ugotovitvami sodišča, da v navedenem primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo treba uporabiti kriterijev, ki so navedeni v PKP, pritožba pa napačno zaključuje, da je tožena stranka pri uporabi presežnih delavcev kriterijev uporabila v enakem vrstnem redu kot so navedeni v PKP.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter dodatno zaslišalo tožnico in zakonitega zastopnika tožene stranke B.B. ter pričo A.A. in prečitalo zapisnike o opravljenih zaslišanjih v prvotnem postopku. Zavrnilo pa je dokaze za zaslišanje prič D.D. in C.C., saj je ocenilo, da njuno zaslišanje za razjasnitev spornih okoliščin ni bilo potrebno.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku dodatno zaslišalo tožnico in zakonitega zastopnika tožene stranke B.B. ter priče A.A. in ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 11. 4. 2012 ter posledično reintegracije do odločitve sodišča prve stopnje in denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja ter plačila odškodnine zaradi sodne razveze v višini 6.330,72 EUR. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 6. 4. 2005 dalje, nazadnje na delovnem mestu nadzornik avtorizator II. Tožena stranka je tožnici 26. 3. 2012 vročila obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nato pa dne 18. 4. 2012 še redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pogodba o zaposlitvi je bila tožnici odpovedana na podlagi prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR), ki določa, da delodajalec lahko delavcu poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Odpoved lahko poda le v primeru, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, kot to določa drugi odstavek 88. člena ZDR.

8. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zaslišalo tako zakonitega zastopnika tožene stranke B.B. ter tudi A.A., ki sta izpovedala o določanju presežnih delavcev. Sodišče v svoji obrazložitvi navede, da so na sestanku dne 22. 3. 2012 delavce seznanili s postopki v zvezi z odpovedjo, niso pa še bili znani konkretni presežni delavci ter da so kasneje sprejeli kriterije za določanje presežnih delavcev, pri čemer so si pomagali s podjetniško kolektivno pogodbo - PKP, tako da so izbrali le tiste kriterije, ki so jih lahko upoštevali, zlasti tiste, ki se nanašajo na socialno ranljivost zaposlenih, niso pa upoštevali delovne uspešnosti, ker je sploh niso spremljali. Sodišče svojo odločitev obrazloži, da se je prepričalo, da je tožena stranka pri odločanju o kriterijih, ki jih je uporabila za delavce, ki jim bo prenehalo delovno razmerje, oblikovala svoje kriterije, tako da je za pomoč sicer uporabila nekatere kriterije, določene v podjetniški kolektivni pogodbi, in sicer delovno dobo, zdravstveno stanje, socialno stanje zaposlenega in njegove družine, število mladoletnih otrok, vendar ne po izločevalni metodi, ampak tako, da je vsakemu zaposlenemu za izpolnjevanje vsakega od teh kriterijev pripadla točka, delavcem z najmanjšim številom točk pa so odpovedali pogodbo o zaposlitvi, med njimi je bila tudi tožnica. Sodišče tudi navede, da se je tožena stranka odločila, da bo oblikovala svoje kriterije na način, ki je bil enak za vse in kot ga je potrdil kolegij direktorjev. Vendar navedeno ne izhaja iz dosedaj izvedenih dokazov. Sodišče pri tem ne navede, kateri listinski dokazi dokazujejo, katere kriterije je tožena stranka sprejela, niti kako jih je konkretno uporabila. Zgolj ustna izpovedba zakonitega zastopnika ali priče ne morejo nadomestiti formalno sprejete odločitve tožene stranke o sprejetih kriterijih in o njihovi uporabi. O tem sodba ne vsebuje razlogov.

9. Pritožbeno sodišče se ob tem v celoti sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS, ki je v zadevi opr. št. VIII Ips 27/2014 izrecno navedlo, da ker je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da se je ne glede na navedeni pravni okvir tožena stranka odločila za uporabo kriterijev za določitev delavcev, ki jim bo prenehalo delovno razmerje, je za odločitev v tej zadevi pomembno, katere kriterije je pri tem upoštevala (ali se je pri tem odločila za uporabo kriterijev po njeni PKP in na kakšen način), kako jih je uporabila in ali jih je uporabila pravilno. Če se namreč delodajalec tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi posameznim delavcem (katerih število ne doseže večjega števila delavcev po zakonski opredelitvi) odloči za uporabo kriterijev, je te kriterije dolžan uporabiti zakonito in na enak način za vse delavce. Navedenega napotila sodišče prve stopnje ni upoštevalo v celoti, pri čemer sodišče zgolj navede, da je tožena stranka „oblikovala svoje kriterije, tako da je za pomoč sicer uporabila nekatere kriterije, določene v PKP...“ iz obrazložitve niti ne izhaja, kdaj in na kakšen način je tožena stranka sprejela „svoje“ kriterije, sodišče pa zakonitost uporabe kriterijev lahko preizkusi samo v primeru, če ugotovi, kateri so ti kriteriji in ali so bili pri posameznih delavcih pravilno uporabljeni. Tožena stranka se je glede odločitve o tem, kako bo izvedla postopke odpovedi delavcem, sklicevala na zapisnik sestanka tožene stranke z dne 22. 3. 2012, iz katerega pa celo izhaja, da je tožnica spraševala po kriterijih za izbiro presežnih delavcev, pri čemer je zakoniti zastopnik tožene stranke odgovoril: „Kriteriji še niso izbrani, se bodo pa okvirno, oziroma če je možno upoštevali tudi tisti iz kolektivne pogodbe“. Kot utemeljeno navaja tožnica v pritožbi, iz zapisnika s sestanka z dne 22. 3. 2012 ne izhaja, da naj bi se upoštevali zlasti socialni kriteriji, niti da naj zaposleni predložijo dokazila, da bi se lahko upoštevali socialni kriteriji. Dejstvo tudi je, da je že po štirih dneh, dejansko po dveh delovnih dneh, 26. 3. 2012 tožena stranka tožnici že vročila namero o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče tudi navede, da je A.A. izrecno zanikala uporabo kriterijev iz 43. člena PKP, vendar tožena stranka vse do konca glavne obravnave ni predložila nikakršnega listinskega dokaza, ki bi izkazoval, katere kriterije je tožena stranka oblikovala in na kakšen način. Ob navedenem pa sodišče navede, da je imela tožnica najmanjše število točk, ne pojasni pa, na kakšni osnovi je to ugotovilo, niti konkretno s katerimi sodelavci je bila tožnica primerjana.

10. Sodišče tudi ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni ugovor tožnice, da je sodišče zaslišalo le zakonitega zastopnika tožene stranke in pričo A.A., ki ju je predlagala tožena stranka, ni pa zaslišalo predlaganega sindikalnega zaupnika C.C. in D.D., ki ju je predlagala za zaslišanje tožnica in ki sta bila navzoča na sestanku dne 22. 3. 2012, kar bi tudi lahko prispevalo k razjasnitvi spornih okoliščin glede določitve kriterijev in glede njihove uporabe. Z navedenim je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, saj tožnici ni dalo možnosti, da dokaže svoje trditve.

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče upoštevati navedeno in ponovno odločiti o tem, ali je tožnici tožena stranka zakonito z uporabo kriterijev in katerih podala tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ob navedenem bo moralo sodišče tudi upoštevati, da ZDR v 82. členu ureja dokazno breme in izrecno določa, da če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dokazno breme na njegovi strani.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, za kar je imelo pravno podlago v določbah 354. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.