Jedro

Od delodajalca je neupravičeno pričakovati, da delavcu pred redno odpovedjo PZ iz krivdnega razloga omogoči zagovor po 2. odstavku

83. člena ZDR, če je delavca pred tem že večkrat neuspešno opozarjal na ponavljajoče istovrstne kršitve, a delavec ni ravnal skladno z delodajalčevimi navodili. Ker pravica do zagovora, za katero se smiselno uporabljajo določbe 1. in 2. odstavka 177. člena ZDR vsebuje pravico do vročitve pisne obdolžitve ter določitve kraja in časa za zagovor, delodajalec delavcu v primerih, v katerih mu ni dolžan omogočiti zagovora, tudi ni dolžan vročiti pisno obdolžitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v K. razsodilo, da se zavrne zahtevek tožeče stranke za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 5.2.2004 izdala tožena stranka in zahtevek po ugotovitvi, da tožniku delovno razmerje s toženo stranko ni prenehalo ter po ponovnem pozivu nazaj na delo in po priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja od prenehanja dalje.

Sodišče je tudi odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni storilo bistvene kršitve določb postopka, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je podana bistvena kršitev določbe 1. in 2. odst. 83. čl. ZDR, saj je tožena stranka opustila svojo obveznost oz. je ni izpolnila, ker bi morala izvesti takoimenovani predhodni postopek. Tožeča stranka bi morala prejeti pisno obdolžitev, zlasti pa bi moral biti opravljen zagovor. Sodišče je ravnalo v nasprotju z zakonsko določbo, ko je ugotovilo, da takšen zagovor ni bil potreben, zlasti zato, ker naj bi tožeča stranka bila večkrat opozorjena, da krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Obveznost delodajalca glede pravice tožeče stranke do zagovora je urejena tudi v 177. čl. ZDR, ki izrecno določa, da mora delodajalec vročiti pisno obdolžitev z določitvjo časa in kraja za zagovor. Pisna obdolžitev je obvezna. Brez pisne obdolžitve ni zakonitega disciplinskega oziroma predhodnega postopka pri delodajalcu.

Pritožba nadalje navaja, da naj bi tožena stranka v mesecu novembru 2003 sicer opravila razgovor s tožečo stranko in ga opozorila na domnevne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti. To naj bi se nanašalo na obdobje do novembra 2003, vendar kot ugotavlja sodišče, je večina teh kršitev zastarala. Za kršitve, ki se tožeči stranki očitajo za mesec januar 2004, pa zagovora ni bilo. Tožeča stranka tudi ni bila obveščena o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v kolikor se bodo kršitve še ponavljale.

Tožeča stranka opozarja na zadevo Pdp 1256/2003, ko je sodišče zavzelo stališče, da mora delodajalec v postopku redne odpovedi iz krivdnega razloga vročiti pisno obdolžitev na podlagi smiselne uporabe 1. in 2. odstavka 177. čl. ZDR. Pisna obdolžitev mora biti delavcu po 2. odstavku 80. člena ZDR osebno vročena po pravilih pravdnega postopka.

Pritožba nadalje očita, da kršitve pogodbenih in drugih obveznosti tožeči stranki niso dokazane. Za večkratno kajenje tožnika v vratarnici oz. recepciji tovarne ni nobenega dokaza.

Dokaz je samo za enkrat, ko naj bi to videl direktor D. B..

Sodišče ni izvedlo nobenega dokaza, da bi tožeča stranka puščala vratarnico prazno. Če je že bila prazna, je bila zaradi tega, ker je tožnik moral opraviti obhod. Vratarnico je zaklenil, ko ga ni bilo. Kdo je obračal kamero v strop oz. zid, sodišče ni ugotovilo. V vratarnici ni delo opravljal samo tožnik, temveč še trije delavci. Telefon je bil dostopen tudi drugim, zato ne more breme uporabe telefona v privatne namene nositi samo tožeča stranka. Očitane kršitve tožeča stranka ni dalj časa ponavljala; pomembno je, da so že zdavnaj zastarale. Tožnik tudi ni ravnal v nasprotju z zahtevami in navodili delodajalca v smislu 32. čl. ZDR.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da pritožbene navedbe ne morejo biti odločilne. Sodišče prve stopnje je pravilno in utemeljeno obrazložilo, da je tožena stranka tožnika 19.11.2003 povabila na razgovor in ga opozorila, da mu bo v primerih ponovne kršitve odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, saj je bila izpolnjena obveznost iz 1. odst. 83. čl. ZDR. Prav tako se sodišče druge stopnje strinja s stališčem sodišča prve stopnje in je upoštevalo trditev tožene stranke, da je bilo od nje neupravičeno pričakovati, da bi tožena stranka tožniku omogočila zagovor, ker je po izvedenem postopku ugotovilo, da je tožnika večkrat neuspešno opozarjala na istovrstne ponavljajoče se kršitve in da se je tožnik upiral, da bi ravnal v skladu z navodili tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo 2. odst. 83. čl. ZDR, da omogočanje zagovora ni absolutna pravica delavca v primerih, ko jih ta določba 83. čl. ZDR predvideva. Po 2. odst. 83. čl. ZDR se smiselno uporabi 1. in

2. odst. 177. čl. ZDR, ki določa tudi vročitev pisne obdolžitve.

Vendar pritožbeno sodišče pripominja, da je ta pravica oz.

dolžnost delodajalca smiselna le v primeru, če je zagovor obvezen. Če zagovora delodajalec ni dolžan omogočiti, tudi ni dolžan delavcu vročiti pisno obdolžitev.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo 2. odst. 88. čl. ZDR, saj je utemeljeno zaključilo, da gre za resen in utemeljen odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja.

Pravilno je obrazložilo, da je tožnik z vztrajanjem ponavljanja dveh kršitev, to je kajenja na nedovoljenem mestu in obračanjem kamere v zid in tudi z uporabo telefona naročnika v zasebne namene, kršil svojo osnovno zadolžitev. Zato pritožbene navedbe ne morejo biti upoštevne, saj je odgovornost tožnika na delu, da ne dopušča uporabe telefona drugim in je zato zaključiti, da je poročilo o pregledu telefonskih izpisov v prilogi B/9 zadosten dokaz, da je tožnik uporabljal telefon v zasebne namene.

Tudi glede hujše kršitve delovne obveznosti, da se kamera za nadzor ni pravilno uporabljala in da je to delal tožnik, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ta kršitev zastarala, vendar je pravilno upoštevalo le kot dokaz o tem, da je tožena stranka tožnika večkrat brezuspešno opozarjala na kršitve. Iz sporočila dne 6.1.2004 je razvidno, da je tožnik že dva dni kasneje kamero ponovno obrnil v zid. Dne 14.1.2004 pa, ko je direktor tožene stranke, ko je spet opravil kontrolo tožnikovega dela, je ugotovil, da ponovno kadi v vratarnici in da je kamera spet obrnjena v steno. Od tožnika je zahteval, da naj jo obrne v steno, tega pa tožnik ni hotel storiti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ti dve kršitvi nista zastarali, prav tako pa ni zastarala kršitev glede očitka nepravilne uporabe telefona v zasebne namene.

Pritožbeno sodišče pripominja, da se razlog za odpoved ne more nanašati na kršitve, katerih pregon je zastaral, vendar pa le-te imajo pomen, da se obnašanje kot osebna lastnost delavca lahko upošteva glede krivde za obstoj očitane kršitve.

Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika ni utemeljena, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.