Jedro

Ker je sodišče kot nesporno med strankama ugotovilo, da je tožnik kot vodja kupcev pridobil posebna tehnična, proizvodna in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki bi jih utegnil izkoristiti z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu, ki opravlja primerljivo dejavnost kot toženka, in ker sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas že ob sklepanju smiselno predstavlja tudi že sporazum o datumu prenehanja, je bil dogovor o konkurenčni klavzuli sklenjen v okvirih iz prvega in drugega odstavka 40. člena ZDR-1. Tak dogovor ni bil ničen oziroma nezakonit (VIII Ips 7/2020), kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje in s tem napačno utemeljilo odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka.

Nadomestilo je delodajalčeva protidajatev za to, da bo delavec po prenehanju delovnega razmerja za pogodbeno dogovorjen čas največ dveh let opustil konkurenčno dejavnost. Po 41. členu ZDR-1 pripada tožniku denarno nadomestilo kot pogodbi zvesti stranki. Ker se je tožnik po prenehanju pogodbe o zaposlitvi vzdržal opravljanja konkurenčne dejavnosti v korist toženke, mu mora ta plačati ustrezno nadomestilo. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas torej nima vpliva na dogovorjeno pravico do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Zato ni utemeljeno sklicevanje sodišča na zadevo Pdp 897/2015, v kateri je bil predmet spora plačilo pogodbene kazni.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „Toženka je dolžna v roku 15 dni plačati tožniku znesek 13.612,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - 567,20 EUR od 6. 6. 2019 dalje do plačila, - 567,20 EUR od 6. 7. 2019 dalje do plačila, - 567,20 EUR od 6. 8. 2019 dalje do plačila, - 567,20 EUR od 6. 9. 2019 dalje do plačila, - 567,20 EUR od 6. 10. 2019 dalje do plačila, - 567,20 EUR od 6. 11. 2019 dalje do plačila, - 567,20 EUR od 6. 12. 2019 dalje do plačila, - 567,20 EUR od 6. 1. 2020 dalje do plačila, - 567,20 EUR od 6. 2. 2020 dalje do plačila, - 567,20 EUR od 6. 3. 2020 dalje do plačila, - 567,20 EUR od 6. 4. 2020 dalje do plačila, - 567,20 EUR od 6. 5. 2020 dalje do plačila, - 567,20 EUR od 6. 6. 2020 dalje do plačila, - 567,20 EUR od 6. 7. 2020 dalje do plačila, - 567,20 EUR od 6. 8. 2020 dalje do plačila, - 567,20 EUR od 6. 9. 2020 dalje do plačila, - 567,20 EUR od 6. 10. 2020 dalje do plačila, - 567,20 EUR od 6. 11. 2020 dalje do plačila, - 567,20 EUR od 6. 12. 2020 dalje do plačila, - 567,20 EUR od 6. 1. 2021 dalje do plačila, - 567,20 EUR od 6. 2. 2021 dalje do plačila, - 567,20 EUR od 6. 3. 2021 dalje do plačila, - 567,20 EUR od 6. 4. 2021 dalje do plačila in - 567,20 EUR od 6. 5. 2021 dalje do plačila.

Toženka krije sama svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 2.020,95 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.“

II. Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 382,50 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 13.612,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 20.778,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na odvod dajatev. Odločilo je še, da tožnik krije sam svoje stroške postopke, toženki pa je dolžan povrniti 1.946,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče prezrlo med strankama nesporno ugotovitev, da je tožnik pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobival tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze. Zaključek sodišča, da je imel ustno zagotovilo direktorja o ničnosti konkurenčne klavzule, ne zadostuje za razbremenitev pogodbene zaveze toženke za plačilo nadomestila. Svojo obveznost iz naslova konkurenčne klavzule je vestno izpolnil. Sodišče je brez utemeljenih razlogov odstopilo od stališč sodne prakse (VIII Ips 41/2019 in VIII Ips 7/2020) glede izpolnitve dogovorjene obveznosti plačila nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Toženka višini izračuna ni nasprotovala.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, pri čemer je bistvo spora pravno vprašanje.

6. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu vodja kupcev. Pravice in obveznosti sta stranki uredili v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za določen čas od 14. 5. 2018 do 13. 5. 2019. V tej pogodbi sta se stranki v 26. členu dogovorili o konkurenčni klavzuli. Po prvem odstavku tega člena delavec ne sme v času 24 mesecev po prenehanju delovnega razmerja za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, pri katerih bi izkoriščal tehnična, proizvodna in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu. V drugem odstavku navedenega člena sta stranki določili, da mora delodajalec delavcu za čas izvajanja konkurenčne klavzule izplačevati denarno nadomestilo v višini 1/3 povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu, če izvajanje konkurenčne klavzule delavcu onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega njegovi plači pri delodajalcu.

7. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) v prvem odstavku 40. člena določa, da se konkurenčna klavzula lahko nanaša samo na posebna z delom pri delodajalcu pridobljena tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze. Po drugem odstavku 40. člena ZDR-1 se konkurenčna klavzula lahko dogovori le za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, zaradi redne odpovedi s strani delavca, redne odpovedi delavcu iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi delavcu s strani delodajalca, razen v primeru izredne odpovedi iz šeste alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V tretjem odstavku 40. člena ZDR-1 je še določeno, da se konkurenčna klavzula lahko pod pogoji iz prvega odstavka tega člena in najdlje za obdobje dveh let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pisno dogovori tudi v pogodbi o zaposlitvi za določen čas za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas v skladu s prvim odstavkom 79. člena tega zakona, kadar se pogodba o zaposlitvi za določen čas sklepa z vodilnim delavcem iz prvega odstavka 74. člena tega zakona, poslovodno osebo ali prokuristom ali za opravljanje projektnega dela.

8. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas v določbi drugega odstavka 40. člena ZDR-1 izrecno ni zajeto. Za tožnika tretji odstavek 40. člena ZDR-1 ne velja. Kljub temu sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi za določen čas dogovorili za konkurenčno klavzulo. To je poseben dogovor z učinki po prenehanju delovnega razmerja, ki je vključen v pogodbo o zaposlitvi kot pogodbo delovnega prava. Pogodbeni temelj dogovora je varstvo gospodarskega interesa delodajalca, da mu delavec po prenehanju pogodbe o zaposlitvi z zaposlitvijo pri drugem poslovnem subjektu ne povzroča ekonomske škode z opravljanjem konkurenčnega dela ali dejavnosti, ki je vezana na njegovo preteklo delo pri delodajalcu.

9. Ker je sodišče kot nesporno med strankama ugotovilo, da je tožnik kot vodja kupcev pridobil posebna tehnična, proizvodna in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki bi jih utegnil izkoristiti z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu, ki opravlja primerljivo dejavnost kot toženka, in ker sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas že ob sklepanju smiselno predstavlja tudi že sporazum o datumu prenehanja, je bil dogovor o konkurenčni klavzuli sklenjen v okvirih iz prvega in drugega odstavka 40. člena ZDR-1. Tak dogovor ni bil ničen oziroma nezakonit (VIII Ips 7/2020), kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje in s tem napačno utemeljilo odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka.

10. Nadomestilo je delodajalčeva protidajatev za to, da bo delavec po prenehanju delovnega razmerja za pogodbeno dogovorjen čas največ dveh let opustil konkurenčno dejavnost. Po 41. členu ZDR-1 pripada tožniku denarno nadomestilo kot pogodbi zvesti stranki. Ker se je tožnik po prenehanju pogodbe o zaposlitvi vzdržal opravljanja konkurenčne dejavnosti v korist toženke, mu mora ta plačati ustrezno nadomestilo. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas torej nima vpliva na dogovorjeno pravico do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Zato ni utemeljeno sklicevanje sodišča na zadevo Pdp 897/2015, v kateri je bil predmet spora plačilo pogodbene kazni.

11. Zmotno je tudi stališče sodišča, da v kolikor se sporna določba 26. člena pogodbe o zaposlitvi šteje za nično, potem stranki nimata medsebojnih pravic in obveznosti. Tožnik bi bil po tem stališču prost obveznosti spoštovanja prepovedi iz konkurenčne klavzule, toženka pa bi bila prosta obveznosti plačila denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Vendar pa bi bila takšna razlaga v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, temeljnim načelom obligacijskih razmerij, ki ga je treba uporabiti tudi pri presoji uporabe določb pogodbe o zaposlitvi. Toženka bi bila z naknadnim uveljavljanjem ničnosti konkurenčne klavzule (četudi je tožniku dogovor sama predložila v podpis) neutemeljeno razbremenjena obveznosti plačila nadomestila. Ker je tožnik svojo obveznost izpolnil s tem, da se po prenehanju delovnega razmerja pri toženki ni zaposlil pri konkurenci, torej ni opravljal konkurenčne dejavnosti, je upravičen do nadomestila zaradi pogodbeno dogovorjene opustitve.

12. Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je primarnemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Ko sodišče ugodi primarnemu zahtevku, odpade odločitev o podrednem zahtevku.

13. Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Toženka, ki v sporu ni uspela, krije sama svoje stroške, tožniku pa je dolžna v skladu z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) povrniti 500 točk za sestavo tožbe, po 375 točk za pet pripravljalnih vlog, 500 točk za zastopanje na prvem naroku, 250 točk za zastopanje na drugem naroku, 200 točk urnine, 43,25 točk materialnih stroškov (2 % do 1.000 točk, 1 % nad 1000), kar znaša 3.368,25 točk oziroma 2.020,95 EUR (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP).

14. Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je toženka dolžna povrniti še stroške pritožbe - 625 točk, kar z materialnimi stroški znaša 382,50 EUR (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP, drugi odstavek 165. člena ZPP).