Jedro

Ugotavljanje nedopustnosti izvršbe v pravdi je namenjeno bodisi končanju izvršbe bodisi temu, da si dolžnik zagotovi možnost nasprotne izvršbe. Iz tožbenih trditev in listin, ki jih je tožnik priložil tožbi, je razvidno, da sta bila rubež denarnih sredstev s tožnikovega transakcijskega računa in njihov prenos na toženčev račun opravljena januarja 2015. Ob vložitvi tožbe (julija 2016) je bila izvršba očitno že končana, obenem pa je že potekel tudi objektivni rok za vložitev predloga za nasprotno izvršbo. V tem primeru zato tožnikov zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe in razveljavitev sklepa o izvršbi nima opore v materialnem pravu.

Tožnik je dvakrat izpolnil isto obveznost, prvič prostovoljno in drugič na podlagi sklepa o izvršbi, s čimer je bil toženec neupravičeno obogaten. Ker je obveznost s prostovoljno izpolnitvijo prenehala (prvi odstavek 270. člena OZ), ob drugi, prisilni izpolnitvi, ni več obstajala. Tožniku zato v skladu s 190. členom OZ pripada povračilni zahtevek.

Zamudne sodbe ni dovoljeno izdati, kadar so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju s predloženimi dokazi ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). V takem primeru lahko sodišče o utemeljenosti tožbenega zahtevka odloči šele po opravljeni glavni obravnavi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: a) spremeni v 1. in 2. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je izvršba, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I 59/2015 zaradi izterjave upnika R. B. zoper dolžnika D. d. o. o., nedopustna.

2. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 59/2015 z dne 22. 1. 2015 se razveljavi.“; b) razveljavi v 3. točki izreka v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 2.886,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2015 dalje in v 4. točki izreka glede plačila stroškov postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem delu (glede plačila zneska 1.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2015 dalje – v 3. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev nedopustnosti izvršbe in razveljavitev sklepa o izvršbi, od toženca pa plačilo 4.636,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2015 dalje. Ker toženec ni odgovoril na tožbo, je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, tožencu pa je naložilo še plačilo tožnikovih stroškov postopka z obrestmi.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bilo vročanje tožbe in sodbe nezakonito. Obakrat je bil naveden napačen toženčev priimek (Br...k namesto B...k). S tem je bila kršena toženčeva pravica do izjave in do sodelovanja v postopku. Napačen toženčev priimek je naveden tudi v uvodu sodbe, ne pa v izreku, zato je sodba nezakonita. Ker tožnik ni predlagal nasprotne izvršbe, tožba ni dovoljena. Poleg tega je tožbo vložil prepozno. Tožbeni zahtevek je neutemeljen. Ni sporno, da tožnik ni poravnal toženčeve terjatve. Tožnik bi moral svoje ugovore uveljavljati v predhodnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. V resnici ne gre za spor o dejstvih, ampak za nepravilno interpretacijo izvršilnega naslova. Tožnik s tem posega v pravnomočno razsojeno stvar. Toženec ni neupravičeno obogaten, saj izvršena terjatev izvira iz pravnomočne in izvršljive sodne odločbe. Iz te ni razvidno, ali je tožencu prisojena glavnica 7.000,00 EUR v bruto ali v neto znesku, tožniku pa tudi ni bilo naloženo, da mora od navedenega zneska obračunati davke oziroma plačati akontacijo dohodnine v imenu in za račun toženca. Tožnik ni dokazal zatrjevane cesije v zvezi s prisojenimi pravdnimi stroški. Toženec tudi ni solidarni dolžnik za njihovo plačilo.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeni očitki, ki se nanašajo na vročitev izpodbijane sodbe, niso upravičeni. Kot je razvidno iz spisa, je bila zamudna sodba vročena tožencu osebno. Toženec je pošiljko brez pripomb sprejel in se nato zoper sodbo tudi pravočasno pritožil. Po izrecni določbi šestega odstavka 139. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 se zato ne more sklicevati na kršitev pravil o vročanju, češ da je bila pošiljka napačno naslovljena.

6. Sodišče prve stopnje je v uvodu izpodbijane sodbe napačno zapisalo toženčev priimek (Br...k namesto B...k), vendar gre zgolj za oblikovno in ne za vsebinsko pomanjkljivost. V skladu s 328. členom ZPP jo je mogoče kadarkoli odpraviti z ustreznim popravnim sklepom. Ob nesporni identiteti tožene stranke zato navedena napaka ni mogla kvarno vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe, niti ne predstavlja ovire za njen pritožbeni preizkus.

7. Kadar toženec ne odgovori pravočasno na tožbo, sodišče izda zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če so (kumulativno) izpolnjeni pogoji, ki jih predpisuje prvi odstavek 318. člena ZPP. Prvi med njimi je, da je bila tožba tožencu pravilno vročena v odgovor.

8. Toženec neutemeljeno izpostavlja dejstvo, da je prejel sodbo prej kot tožbo. Sodišče prve stopnje mu je tožbo s pozivom k odgovoru nanjo poslalo na naslov njegovega bivališča. Vročevalec je po neuspešnem poskusu vročitve tožencu na vratih njegovega stanovanja pustil obvestilo o prispeli sodni pošiljki, s poukom o tem, kje in kdaj jo lahko prevzame. Ker toženec pošiljke ni dvignil v naslednjih petnajstih dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom navedenega roka, pošiljko pa je pošta vrnila sodišču (142. člen ZPP).2 Toženec niti ne trdi, da obvestila o prispeli pošiljki ni prejel. Tudi ne trdi, da na istem naslovu morebiti prebiva kdo s priimkom Br...k. Potemtakem bi se toženec kljub temu, da je bil na pošiljki napačno zapisan njegov priimek (Br...k namesto B...k ), lahko seznanil z njeno vsebino in s pravočasnim odgovorom na tožbo preprečil izdajo zamudne sodbe. Nastop zakonske domneve, da mu je bila tožba vročena, je toženec povzročil z lastno neskrbnostjo. Neupoštevno je zato pritožbeno vztrajanje, da toženec tožbe ni prejel. Hkrati pa je brez podlage tudi pritožbeni očitek o kršitvi toženčeve pravice do izjave in do sodelovanja v postopku.

9. Nadaljnji pogoj za izdajo zamudne sodbe je, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi. V delu, kjer tožnik zahteva ugotovitev nedopustnosti izvršbe in razveljavitev izdanega sklepa o izvršbi, ta pogoj ni izpolnjen.

10. Po prvem odstavku 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) lahko dolžnik začne pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, kadar je izvršilno sodišče zavrnilo njegov ugovor zoper sklep o izvršbi.3 Če sodišče s pravnomočno odločbo ugotovi, da izvršba, ki še ni končana, ni dopustna, sodišče izvršbo ustavi in sklep o izvršbi razveljavi (peti odstavek 58. člena ZIZ). Za izdajo takšnega sklepa je pristojno izvršilno in ne pravdno sodišče. Če pa je bila izvršba že opravljena, lahko dolžnik predlaga nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil (4. točka prvega odstavka 67. člena ZIZ). Predlog za nasprotno izvršbo mora vložiti v treh mesecih od dneva, ko je zvedel za razlog zanjo, najkasneje pa v enem letu od dneva, ko je bil končan izvršilni postopek (drugi odstavek 67. člena ZIZ). Pred iztekom tega roka svoje terjatve tudi ne more uveljavljati v pravdi (četrti odstavek 67. člena ZIZ).

11. Ugotavljanje nedopustnosti izvršbe v pravdi je torej namenjeno bodisi končanju izvršbe bodisi temu, da si dolžnik zagotovi možnost nasprotne izvršbe. Iz tožbenih trditev in listin, ki jih je tožnik priložil tožbi, je razvidno, da sta bila rubež denarnih sredstev s tožnikovega transakcijskega računa in njihov prenos na toženčev račun opravljena januarja 2015. Ob vložitvi tožbe (julija 2016) je bila izvršba očitno že končana, obenem pa je že potekel tudi objektivni rok za vložitev predloga za nasprotno izvršbo. V tem primeru zato tožnikov zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe in razveljavitev sklepa o izvršbi nima opore v materialnem pravu. Zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe pa tudi ni predjudicialne narave, saj ima tožnik na voljo ustrezen zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve.

12. V navedenem delu je tožba neodpravljivo nesklepčna in bi jo sodišče prve stopnje moralo brez nadaljnjega zavrniti (četrti odstavek 318. člena ZPP). Ker tega ni storilo, je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je sodišče druge stopnje odpravilo tako, da je prvo sodbo v navedenem obsegu ustrezno spremenilo (šesta alineja 358. člena ZPP). Ostale pritožbene trditve, ki načenjajo vprašanje pravočasnosti in dovoljenosti tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, po navedenem ne potrebujejo obrazloženega odgovora.

13. Neutemeljeno pa se toženec upira zahtevanemu in prisojenemu povračilu zneska 1.750,00 EUR, ki predstavlja plačano akontacijo dohodnine. Tožencu je bila v pravdi, iz katere izvira izvršilni naslov,4 prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena, ki glede na določilo 5. točke 27. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) ni oproščena plačila dohodnine. Tožnik, ki je v skladu s tretjim odstavkom 125. člena navedenega zakona plačnik davka, je ob nakazilu odškodnine tožencu, ki je davčni zavezanec, moral obračunati in odvesti akontacijo dohodnine v višini 25 % odškodnine. Navedeni znesek je bil na podlagi zakona plačan državi v imenu in za račun toženca. Po prvem odstavku 280. člena Obligacijskega zakonika (OZ) mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. Čeprav je tožnik neposredno tožencu nakazal le prisojeno odškodnino, zmanjšano za plačano akontacijo dohodnine, je s tem izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova.5 Ker je plačilo dohodnine zakonska obveznost, ni bistveno, da v izvršilnem naslovu ni bilo navedeno, ali je prisojena odškodnina v bruto ali v neto znesku. Iz istega razloga sodišče tožniku ni bilo dolžno s sodbo naložiti, naj obračuna in plača akontacijo dohodnine.

14. Tožnik je torej v navedenem obsegu dvakrat izpolnil isto obveznost, prvič prostovoljno in drugič na podlagi sklepa o izvršbi, s čimer je bil toženec neupravičeno obogaten. Ker je obveznost s prostovoljno izpolnitvijo prenehala (prvi odstavek 270. člena OZ), ob drugi, prisilni izpolnitvi, ni več obstajala. Tožniku zato v skladu s 190. členom OZ pripada povračilni zahtevek. Zamudna sodba glede vračila zneska, ki ustreza plačani akontaciji dohodnine, je bila torej utemeljeno izdana, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in glede plačila 1.750,00 EUR s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP).

15. Razliko do prisojenih 4.636,98 EUR, upoštevaje tožbene trditve, predstavljajo pravdni stroški, ki naj bi jih po zatrjevani cesiji in enostranskem pobotu stroškovnih terjatev iz izvršilnega naslova tožniku dolgoval toženec. Ta v pritožbi utemeljeno nasprotuje tožnikovemu stališču, da je solidarni zavezanec za plačilo pravdnih stroškov, do katerih so bili upravičeni prvi trije toženci v odškodninski pravdi. Pritožbeno sodišče je namreč razsodilo, da jim morajo stroške prvostopenjskega postopka (vsakemu 752,46 EUR z obrestmi) in pritožbenega postopka (vsakemu 156,46 EUR z obrestmi) povrniti „tožniki“.6 Sosporniki krijejo stroške po enakih delih (prvi odstavek 161. člena ZPP). Ker sta poleg toženca v odškodninski pravdi na strani tožeče stranke nastopala še dva tožnika, toženec dolguje le tretjino zneska pravdnih stroškov, ki so bili naloženi v breme vsem trem tožnikom. Posledično za enostranski pobot, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi, ni bil izpolnjen pogoj vzajemnosti terjatev. Za pritožbeni preizkus pa je bistveno še, da tožnikova trditev v tožbi o tem, da je toženčeva stroškovna obveznost iz izvršilnega naslova solidarna,7 nasprotuje izvršilnemu naslovu,8 ki ga je kot dokaz v tej pravdi predložil sam tožnik.

16. Zamudne sodbe ni dovoljeno izdati, kadar so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju s predloženimi dokazi ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). V takem primeru lahko sodišče o utemeljenosti tožbenega zahtevka odloči šele po opravljeni glavni obravnavi. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je glede na njeno naravo v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi v tem delu ugodilo. Izpodbijano sodbo glede plačila zneska 2.886,98 EUR z obrestmi je razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP), ki bo šele po opravljeni glavni obravnavi lahko odločilo o tem, ali in v kakšnem obsegu je utemeljen še preostali del tožbenega zahtevka.

17. Delna razveljavitev sodbe vključuje tudi razveljavitev odločitve o pravdnih stroških. Pravica do njihovega povračila je namreč odvisna od končnega izida pravde. Enako velja za odločitev o pritožbenih stroških, zato bo o njih odločalo sodišče prve stopnje (četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 Glede na datum izdaje izpodbijane sodbe se pritožbeni postopek nadaljuje po zakonu, ki je veljal pred njegovo zadnjo novelo (125. člen ZPP-E). 2 V spisu je pojasnilo Pošte Slovenije z dne 15. 12. 2016 (list. št. 33), iz katerega izhaja, da je pismonoša obvestilo o prispeli pošiljki pustil v toženčevem hišnem predalčniku. Pritožba se na to pojasnilo sicer ne sklicuje, je pa njegova vsebina očitno napačna. Iz obvestila, pripetega k vrnjeni sodni pošiljki (red. št. 8), je namreč jasno razvidno, da je vročevalec obvestilo za toženca pustil na vratih njegovega stanovanja. Pritožba pravilnosti takega postopanja ne problematizira in obvestila sploh ne omenja. 3 Povedano velja za primere, ko je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev. 4 Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1550/2008-III z dne 22. 1. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2301/2014 z dne 26. 11. 2014. 5 Takšno je tudi ustaljeno stališče sodne prakse (sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017 in sodba istega sodišča II Ips 264/2017 z dne 24. 5. 2018). 6 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2301/2014 z dne 26. 11. 2014; I.(2) in III. točka izreka. 7 Prvi odstavek na peti strani tožbe. 8 Priloga spisa A3.