Jedro

Teka prekrškovnega postopka ni mogoče enačiti z uradnim dejanjem. Prekrškovni postopek namreč teče vse od zaznave prekrška do pravnomočne odločbe o prekršku. Uradno dejanje pa je dejanje, ki ga izvrši uradna oseba (subjektivni kriterij) in se nanaša na opravljanje njenih nalog (objektivni kriterij).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika proračun. Na podlagi prvega in drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 4.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila državna tožilka iz razlogov po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZKP in 355. člena ZKP – zaradi kršitve načela neposrednosti in po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP – zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 ter mu izreče pogojno obsodbo, v kateri mu določi kazen zapora 10 mesecev s preizkusno dobo treh let, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Na pritožbo so odgovorili zagovorniki obtoženca in predlagali, da se zavrne kot neutemeljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica očita sodišču prve stopnje kršitev načela neposrednosti z zatrjevanjem, da sodnika porotnika nista bila seznanjena z vsebino spisa. Pritožnica uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pri tem pa ni obrazložila, kako naj bi slednja vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. S pavšalnim zatrjevanjem, da je izkazan vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe, ni utemeljila vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in (morebitnim) vplivom zatrjevane kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe. Zgolj kritika postopanja sodišča prve stopnje pa ne zadostuje za utemeljitev vzročne zveze.

6. Tudi sicer zatrjevana kršitev ni podana. Predsednica senata je na glavni obravnavi 5. 9. 2022 na zapisnik povedala, da so bile sodnikoma porotnikoma dostavljene vse do sedaj izdane sodbe sodišča prve in druge stopnje ter da sta bila pozvana, da se seznanita z dokumentacijo v spisu. Na naroku sta bila nato neposredno zaslišana obtoženec in oškodovanec. Drugo dokazno gradivo, konkretno navedeno na zapisniku, pa se je štelo za prebrano na podlagi četrtega (pravilno: drugega) odstavka 340. člena ZKP in drugega odstavka 339. člena ZKP. Pri tem je sodišče prve stopnje svojo odločitev pojasnilo z navedbo, da se je sodišče seznanilo z vsebino pisanj, drugi pa so z razpoložljivostjo pisanj v spisu imeli možnost, da to storijo. Ker ZKP s tem ureja odstop od načela neposrednosti, je strankama dana možnost ugovora, o čemer ju je sodišče prve stopnje tudi poučilo, a nista ugovarjali. Ker je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo na zapisnik, da se je sodišče, kar pomeni tako predsednico senata kot tudi člane senata, seznanilo z vsebino pisanj, ni mogoče pritrditi pritožnici, da sodnika porotnika z dokaznim gradivom v spisu nista bila seznanjena. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožnici, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 355. člena ZKP, saj je dokaze, na katere je oprlo sodbo, izrecno navedlo na zapisniku o glavni obravnavi s 5. 9. 2022, kar pomeni, da so bili na slednji pretreseni.

7. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe pritožnice, s katerimi očita sodišču prve stopnje zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Jedro presoje sodišča prve stopnje, s katerim se strinja tudi pritožbeno sodišče, je, da obtoženec s svojim ravnanjem ni preprečil ali poskusil preprečiti uradnega dejanja.

8. Glede na izvedene dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta se kritičnega dne na kraju kaznivega dejanja oblikovali dve skupini. V eni naravovarstveni nadzorniki in v drugi prostovoljci skupaj z obtožencem. Skupina ljudi, v kateri je bil obtoženec, je opravljala dela na območju Triglavskega narodnega parka. Naravovarstveni nadzorniki so bili z „delovno akcijo“ seznanjeni in so na kraj prišli z namenom izvajanja neposrednega nadzora v narodnem parku po 57. členu Zakona o triglavskem narodnem parku (ZTNP-1). Ko so ugotovili, da ta skupina ljudi opravlja posege v parku, so jih opozorili, da za to potrebujejo dovoljenja, in jih pozvali na predložitev slednjih. Ker jih niso imeli, so jih opozorili, da morajo z deli prenehati. Ker se opozorilu niso podredili, so jim želeli izdati plačilne naloge, za kar pa so jih morali predhodno identificirati (59. člen ZTNP-1). Ker se nihče iz te skupine oseb ni želel oziroma mogel identificirati, je B. B. po navodilu C. C. poklical na pomoč policijo, saj naravovarstveni nadzorniki v skladu z določbami ZTNP-1 nimajo pooblastila za uporabo fizične sile. Po tem ko je bila policija že poklicana in so vsi udeleženci čakali na njen prihod, je obtoženec sunil oškodovanca, da je padel po strmi brežini.

9. Tako ugotovljenemu dejanskemu stanju pritožnica v pritožbi ne nasprotuje. Zatrjuje le, da je uradno dejanje, to je prekrškovni postopek, potekal tudi v času, ko je obtoženec sunil oškodovanca, torej vse do prihoda policije, saj je C. C. še vedno pozival udeležence, naj se identificirajo. Da je prekrškovni postopek tekel tudi po tem, ko je B. B. poklical policijo, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v točki 27 obrazložitve izpodbijane sodbe. Vendar teka prekrškovnega postopka ni mogoče enačiti z uradnim dejanjem. Prekrškovni postopek namreč teče vse od zaznave prekrška do pravnomočne odločbe o prekršku. Uradno dejanje pa je dejanje, ki ga izvrši uradna oseba (subjektivni kriterij) in se nanaša na opravljanje njenih nalog (objektivni kriterij) (VSRS sodba I Ips 16905/2011 z 11. 6. 2015, tč. 13). Opravljanje nalog uradne osebe pomeni opravljanje nalog, za katera ima pooblastila v zakonu. Oškodovanec je skupaj z drugimi naravovarstvenimi nadzorniki opravil naslednja uradna dejanja: neposredni nadzor, ugotovitev kršitev in opozorila udeležencem. Ker se slednji niso pokorili opozorilu, so naravovarstveni nadzorniki želeli opraviti uradno dejanje izdaje plačilnega naloga, zato so zahtevali identifikacijo oseb. Ker se osebe niso hotele oziroma mogle identificirati in so jim s tem preprečile izvedbo uradnega dejanja, so zaprosili za asistenco policije. S takim postopanjem so naravovarstveni nadzorniki izčrpali svoja zakonska pooblastila in opravili vse aktivnosti oziroma uradna dejanja, ki so jih na mestu dogodka lahko opravili. Res je prekrškovni postopek tekel še po klicu na policijo, vendar naravovarstveni nadzorniki do njenega prihoda in pridobitve podatkov o udeležencih niso mogli opraviti nadaljnjega uradnega dejanja. Zato se ni mogoče strinjati s pritožnico, da je obtoženec sunil oškodovanca z namenom (poskusa) preprečitve uradnega dejanja, saj je bila aktivnost naravovarstvenih nadzornikov usmerjena v pridobitev osebnih podatkov oseb, potrebnih za izdajo plačilnih nalogov, končana s klicem na policijo. Ker je obtoženec sunil oškodovanca po klicu na policijo, torej v fazi čakanja na njen prihod, ni mogel več (poskusiti) preprečiti uradnega dejanja. Niti ni mogel (poskusiti) preprečiti izdaje plačilnih nalogov, saj je bila kršitev že ugotovljena in je bil že v teku postopek za pridobitev osebnih podatkov. Pooblastila, ki so jih v zvezi z dogodkom imeli naravovarstveni nadzorniki, so bila izčrpana, preden je obtoženec sunil oškodovanca. Očitano kaznivo dejanje bi bilo lahko podano le, če bi obtoženec na primer sunil naravovarstvenega nadzornika takoj ob prihodu, zato da si slednji ne bi mogel ogledati stanja poti in opraviti nadzora, ali po opravljenem neposrednem nadzoru in ugotovljeni kršitvi, zato da ne bi mogel poklicati policije, ali pri pisanju plačilnega naloga, zato da slednjega ne bi mogel izpolniti, ne pa v primeru kot je obravnavani, ko so naravovarstveni nadzorniki opravili nadzor, ugotovili kršitev, z njo seznanili navzoče osebe in za potrebe identifikacije udeležencev zahtevali asistenco policije ter je po vseh opravljenih aktivnostih obtoženec sunil oškodovanca. Pri tem pa ne vzdrži resne presoje pritožbena navedba pritožnice, da je obtoženec de facto preprečil izdajo plačilnih nalogov, ker je s sunjenjem oškodovanca povzročil, da so policisti na kraju pričeli s preiskavo kaznivega dejanja, zaradi česar se ni mogel nadaljevati prekrškovni postopek.

10. Ker razlogi in kršitve, ki jih navaja pritožnica niso podani, prav tako tudi ne kršitve, ki jih pritožbeno sodišče presoja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.