Jedro

Protispisnost pomeni, da sodišče v obrazložitvi sodbe povzema vsebino izvedenih dokazov v nasprotju z njihovo dejansko ter jo uporabi kot podlago za ugotavljanje in presojo obstoja odločilnih dejstev.

Obsojenec in zagovornik v besedi strank nista odgovorila na ponovljeno izvajanje državne tožilke in tudi ni zapisano, ali jima je sodišče dalo to možnost, zato so bile kršene določbe 3. in 4. odstavka 349. člena ZKP. Vendar pa ni izkazano, da je ta kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Sodišče namreč ni vezano na predlog, s katerim tožilec predlaga izrek kazenske sankcije določene vrste, niti ni v zahtevi določno navedeno, na katere okoliščine, ki bi odločilno vplivale na presojo sodišča, obramba zaradi navedene opustitve ni mogla odgovoriti. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. D.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 130.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 7.6.2000 je bil obs. D.Č. spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ in obsojen na 4 mesece zapora. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je bila naložena povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo povprečnine v znesku 60.000 SIT. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 6.12.2001 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 70.000 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik B.K. iz M., je dne 28.12.2001 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena in 2. odstavka 371. člena v zvezi z 2. in 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP ter zaradi kršitve kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni pravnomočno odločbo in obsojenca oprosti, podrejeno pa, da v celoti razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da obe sodbi vsebujeta razloge o tem, da je obsojenec ravnal protipravno, da je vedel, da hiša ni njegova, saj zanjo ni imel dokumentacije, jo je pa razstavil in odpeljal in jo uporabljal za svoje potrebe. Zato niso utemeljeni pomisleki vložnika zahteve, da so razlogi o protipravnosti obsojenčevega ravnanja v nasprotju z zbranimi dokazi. V delu, ki se nanaša na ugotovitev vrednosti odpeljane hiše in vprašanja lastništva hiše, obsojenčev zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ta pa ne more biti uveljavljena v postopku o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti. Pritrditi je zagovorniku, da je na koncu zaključne besede na glavni obravnavi najprej okrožna državna tožilka predlagala izrek pogojne obsodbe, da je nato svoj predlog spremenila in menila, da ne bo nasprotovala, v kolikor bo izrečena zaporna kazen. Res ni bila dana obsojencu še enkrat zadnja beseda, kar je kršitev 4. odstavka 349. člena ZKP, vendar ni mogoče zatrjevati, da bi ta kršitev vplivala na zakonitost sodbe. Sodišče na predlog državnega tožilca glede kazenske sankcije ni vezano in zaradi takega vrstnega reda pri besedi strank obsojenec ni bil prizadet v svojih pravicah. Prav tako ni podana kršitev iz 1. odstavka 378. člena ZKP v zvezi z udeležbo obsojenčevega zagovornika na seji pritožbenega senata.

Zadeva se obravnava v sumarnem postopku. V tem primeru pa sodišče druge stopnje ravna po 1. odstavku 445. člena ZKP in obvesti stranke samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ocenjuje, da so razlogi pravnomočne sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi, sodba tudi nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, predvsem o vprašanju lastništva hiše, poleg tega so si razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju.

Na protispisnost je mogoče sklepati glede na določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP le takrat, kadar je v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami in zapisniki. To pomeni, da sodišče v obrazložitvi sodbe povzema vsebino izvedenih dokazov v nasprotju z njihovo dejansko ter jo uporabi kot podlago za ugotavljanje in presojo obstoja odločilnih dejstev.

Odločilno dejstvo, da je obsojenec vedel, da ni lastnik montažne hiše, pravnomočna sodba opira med drugim tudi na izpovedbo priče I.S. Res je, da slednji v svoji izpovedbi ni govoril o oškodovanki kot lastnici montažne hiše, temveč le o E. in L.V. ter o tem, da je obsojenca seznanil, da je L.V. postavil montažni objekt (l. št. 95). Sodba sodišča druge stopnje se ob zavračanju pritožbenih navedb sklicuje na njegovo izpovedbo, pri čemer jo povzema v navedeni vsebini, saj ne navaja, da je I.S. obsojenca seznanil, da je lastnica montažne hiše ošk. S.S. Za presojo dejstva, povezanega z obsojenčevim naklepnim ravnanjem, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba, ni odločilno, ali je obsojenec, ko si je montažno hišo prilastil, vedel, kdo je njen pravi lastnik. Zato zatrjevana protispisnost ni podana in prav tako ne nasprotje med izrekom in razlogi pravnomočne sodbe, kot ga nakazuje zahteva.

Sodišče prve stopnje se je pri presoji obsojenčevega zagovora, v katerem je zatrjeval, da je sam lastnik hiše, ker jo je pridobil z nakupom zemljišča, oprlo tudi na okoliščino, da je hiša bila postavljena šele po uvedbi stečajnega postopka. Nakazalo je, da zaradi tega ni bila predmet prodaje, ker ni šlo za nepremičnino, ki je bila del stečajne mase. Sodišče druge stopnje je s takšno presojo soglašalo. Navedeni razlogi na povsem razumljiv način prikazujejo, v čem se kaže ta okoliščina kot pomembna za presojo obsojenčevega ravnanja. Očitek zahteve, da gre za pomanjkanje razlogov v tej smeri, glede na navedeno ni utemeljen.

V nadaljevanju sicer obširnih izvajanj zahteva trdi, da so razlogi sodbe o protipravnosti obsojenčevega ravnanja v nasprotju s tem, kar je izpovedal I.S., da je opis dejanja v izreku sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi ter da sodba nima razlogov glede lastništva hiše. Meni, da je tudi v tem pogledu sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP. Toda iz same vsebine obrazložitve, v kateri opozarja, da na podlagi izpovedbe I.S. ni mogoče zaključiti, da je obsojenec vedel, da montažna hiša ni bila kupljena po načelu videno - kupljeno, da ne drži trditev, da je slednji obsojenca že pred prodajo zemljišča opozoril, da montažni objekt ni last družbe v stečaju, ter z opozarjanjem, da okoliščina, da je obsojenec sam povpraševal po postavitelju montažne hiše, ne dokazuje, da je ni kupil skupaj z zemljiščem in ostalimi objekti, da je z odstranitvijo hiše storil le to, kar bi moral stečajni upravitelj, da je ravnal le z namenom, da stvar, za katero je mislil, da sme z njo razpolagati, odstrani z zemljišča, družba L. d.o.o., da je vedel le za družbo E. kot postavitelja hiše, ne pa tudi za njeno prodajo zakoncema S., ter da ni vedel, da gre za tujo hišo in zato njegov naklep ni bil v prilastitvi hiše, še manj hiše, last zakoncev S., sledi, da s temi navedbami izpodbija oceno obsojenčevega zagovora ter vseh ostalih izvedenih dokazov. Okoliščinam, s katerimi utemeljuje te trditve in jih povezuje z lastno presojo dokazov, daje drugačen pomen kot pravnomočna sodba. To velja tudi za nadaljnja izvajanja zahteve, ki vsebujejo trditev, da pravnomočna sodba nima razlogov o lastništvu hiše ter navedbo, s katero nakazuje, da ugotovitev vrednosti hiše ne temelji na objektivnih dokazih. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, s katerimi je soglašalo tudi pritožbeno sodišče, je razviden zaključek o tem, da sta bila lastnika hiše zakonca S., s katerima je L.V. sklenil kupoprodajno pogodbo dne 17.10.1995. V tem pogledu zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Ocena ravnanja L.V. ter zakoncev S. in ponavljajoča se trditev, da je hiša bila prodana skupaj z zemljiščem na dražbi in je postala last družbe L. d.o.o. ter da je najbližje dejanskemu pravnemu stanju ugotovitev, da je bila hiša zapuščena, pomeni izpodbijanje dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe. Drugače kot pravnomočna sodba zahteva presoja tudi izpovedbi I.S. in L.V. v zvezi z ugotovljeno vrednostjo hiše. Z vsemi temi navedbami zahteva uveljavlja v bistvu zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva očita sodišču kršitev določb 346. člena do 349. člena v zvezi z 2. odstavkom 271. člena ZKP. Sodišče zagovorniku in obsojencu ni dalo besede, potem ko je okrožna državna tožilka po zagovornikovi zaključni besedi ponovila oceno dokazov in spremenila predlog glede kaznovanja obsojenca. Predlagala je, naj sodišče samo oceni vse okoliščine in izreče primerno kazen ter da ne bo nasprotovala morebitni zaporni kazni. Po naziranju zahteve je kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP podana, ker bi zagovornik in obsojenec lahko karkoli pojasnila in bi to moglo vplivati tudi na zakonitost sodbe. Lahko bi v zvezi s predlogom navedla še kaj v obsojenčevo korist ter dala pojasnila glede njegovega naklepa in vrednosti hiše. Res je, kot je razvidno tudi iz zapisnika o glavni obravnavi (l. št. 107), da obsojenec in zagovornik nista odgovorila na ponovljeno izvajanje državne tožilke in tudi ni zapisano, ali jima je sodišče dalo to možnost. Glede na to je treba pritrditi zahtevi, da so bile kršene določbe 3. in 4. odstavka 349. člena ZKP. Vendar pa ni izkazano, da je ta kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Sodišče namreč ni vezano na predlog, s katerim tožilec predlaga izrek kazenske sankcije določene vrste. Poleg tega zahteva v zvezi s spremenjenim predlogom državne tožilke glede kazni in tudi glede ostalih izvajanj, ki zadevajo njeno oceno dokazov, ne navaja določno, na katere okoliščine, ki bi odločilno vplivale na presojo sodišča, obramba zaradi navedene opustitve ni mogla odgovoriti. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Navedena kršitev tudi ni podana, ker sodišče druge stopnje o seji senata ni obvestilo obsojenca in zagovornika. Zahteva se neutemeljeno sklicuje na določbe 1. odstavka 378. člena ZKP. V obravnavani zadevi gre za skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem. V tem postopku sodišče druge stopnje postopa po 1. odstavku 445. člena ZKP. Po tej določbi obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Zagovornik je v pritožbi, ki jo je vložil zoper prvostopno sodbo, med drugim tudi predlagal, da se vabi njega in obsojenca na sejo senata. Sodišče glede na določbe 1. odstavka 445. člena ZKP ob presoji, da njuna navzočnost ni nujna za razjasnitev stvari, ni bilo dolžno o seji senata obvestiti obsojenca in zagovornika. Ta dolžnost je predpisana le v 1. odstavku 378. člena ZKP, ki se uporablja takrat, kadar je prvostopna sodba izdana v rednem postopku. Že zaradi tega te določbe senat pritožbenega sodišča ni mogel kršiti in v posledici tega tudi ne določbe 2. odstavka 271. člena ZKP. Tudi sicer na podlagi splošne navedbe, da bi obramba lahko predočila pritožbenemu senatu določene okoliščine, ki bi vplivale na njegovo drugačno odločitev, ni mogoče sklepati, da bi zatrjevana kršitev, tudi če bila podana, vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

Sodišče krši kazenski zakon, če dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, ni kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP), ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost (2. točka 372. člena ZKP). Ker ima dejanje, ki je opisano v izreku pravnomočne sodbe, vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, ni pa bilo ugotovljeno, da je bilo storjeno v okoliščinah, ki izključjejo protipravnost, kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana. Sodišče je ugotovilo, da je obsojenec ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa. Tak zaključek je oprlo na dejstva in okoliščine, ki jih je ugotovilo v dokaznem postopku in jih nato tudi presodilo. Dejansko stanje, kot ga ugotavlja pravnomočna sodba, ne daje podlage za zaključek, da so podane okoliščine, ki izključujejo obsojenčevo kazensko odgovornost. Glede na to tudi kršitev določbe 2. točke 372. člena ZKP ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. D.Č. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavku 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).