Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zaradi nezakonitega postopanja pri izdaji prepovedi vstopa in opravljanju dela na veleposlaništvu spornega dne utrpel 20 % vtoževane nepremoženjske škode. To ne pomeni, da je sodišče ugotovilo tožnikov prispevek k nastali škodi, ki znaša 80 %, temveč da ni vsa zatrjevana nepremoženjska škoda, ki jo tožnik v tem sporu zahteva, v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem tožene stranke z spornega dne.

Institut enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v sodni praksi uveljavljen v primerih, ko so posamezne oblike nepremoženjske škode medsebojno prepletene in pogojene, predvsem v primerih, ko se posledice protipravnega ravnanja kažejo v porušenem duševnem ravnovesju posameznika. Le v posebnih, izjemnih primerih se lahko ločeno prisodi še odškodnina za posamezno drugo obliko škode.

Zgolj trajnejše zmanjšanje sposobnosti tožnika na celotnem področju njegovega udejstvovanja (npr. delovno zmožnost, zmožnost umetniškega ustvarjanja, športnega udejstvovanja, napredovanja, gibanja itd.), torej kadar bo škodni dogodek trajnejše vplival na kakovost življenja, bi lahko sodišče izjemoma prisodilo dodatno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točki II izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 700,00 EUR za čas od 9. 2. 2015 do 31. 12. 2015. II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 700,00 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2016 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 8.800,00 EUR z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in zakonskih zamudnih obresti od zneska 700,00 EUR za čas od 9. 2. 2015 do 31. 12. 2015 (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 508,97 EUR z zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje zaključku sodišča, da tožniku ni nastala vsa zatrjevana nepremoženjska škoda. Navaja, da bi moralo sodišče prisoditi odškodnino za prestani strah, ki se je zaradi ukrepa (prepovedi vstopa v veleposlaništvo) pri tožniku samo še intenziviral in podaljšal. Tožnik se je prestrašil za svojo prihodnost, duševno in čustveno se je povsem zlomil. Sodišče bi moralo priznati odškodnino za nepremoženjsko škodo tudi za primer, ko gre za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti oziroma v tožnikovem primeru za obdobje od maja 2013 do leta 2016. Trdi, da so duševne bolečine trajale dalj časa, zaradi česar je opustil športno aktivnost in druženje, in jih je uspel kompenzirati šele po treh letih od škodnega dogodka. Ne sprejema dokaznega zaključka, da tožena stranka ni okrnila tožnikovega ugleda pred znanci, sodelavci in javnostjo. Sodišče ni pojasnilo, v čem se kaže 80 % prispevek tožnika pri nastanku škode. Zmotno je stališče, da je bilo le enkratno protipravno ravnanje tožene stranke z dne 10. 6. 2013 temelj za priznanje odškodnine. Že dolgotrajen proces zdravljenja (skoraj tri leta), kaže na dejstvo, da odmere odškodnine ni mogoče omejiti na enkraten škodni dogodek in bi moralo sodišče upoštevati vsa očitana ravnanja tožene stranke. Vztraja, da zamudne obresti tečejo od vložitve tožbe dalje. Zdravljenje tožnika do leta 2016 na čas obrestovanja ne vpliva. Z nadaljnjim zdravljenjem po vložitvi tožbe je tožnik zgolj zmanjšal škodo, ki je nastala že 10. 6. 2013. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede datuma začetka teka zamudnih obresti.

5. V obravnavani zadevi je o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče prve stopnje odločalo tretjič, potem ko je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 416/2018 z dne 12. 7. 2018 pritožbi tožnika ponovno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču v novo sojenje zaradi zmotne materialnopravne presoje, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je tožniku 10. 6. 2013 ustno in brez obrazložitve prepovedala vstop v službene prostore veleposlaništva, z napotkom, da ugotovi ostale elemente odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku dopolnilo dokazni postopek s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke in tožniku dosodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 700,00 EUR.

6. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik zaradi nezakonitega postopanja pri izdaji prepovedi vstopa in opravljanju dela na veleposlaništvu dne 10. 6. 2013 utrpel 20 % vtoževane nepremoženjske škode. To ne pomeni, da je sodišče ugotovilo tožnikov prispevek k nastali škodi, ki znaša 80 %, kot to zmotno očita pritožba, temveč da ni vsa zatrjevana nepremoženjska škoda, ki jo tožnik v tem sporu zahteva, v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem tožene stranke z dne 10. 6. 2013. Relevantne so namreč lahko le škodljive posledice zaradi ravnanja tožene stranke dne 10. 6. 2013 in ne zaradi predhodnih ravnanj, za katera je pritožbeno sodišče že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 416/2018 z dne 12. 7. 2018 presodilo, da ne utemeljujejo odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tudi, če je sodni izvedenec ugotovil, da so pri tožniku neugodne posledice nastajale že pred 10. 6. 2013 oziroma en mesec pred tem, je za presojo ključno, da neugodnosti, ki naj bi jih tožnik trpel pred navedenim datumom, ni mogoče upoštevati pri odmeri škode, saj predhodna ravnanja niso bila protipravna oziroma takšna, da bi jih bilo mogoče vsako zase in kot celoto opredeliti za trpinčenje, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Pravilno se je zato sodišče osredotočilo izključno na sporni škodni dogodek in ugotavljalo obseg nepremoženjske škode, ki je v vzročni zvezi z njim.

7. Tožnik je od tožene stranke zahteval plačilo nepremoženjske škode v skupni višini 9.500,00 EUR, in sicer 3.500,00 EUR za nevšečnosti med zdravljenjem, 2.000,00 EUR za strah, 2.500,00 EUR zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 1.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic. Sodišče prve stopnje je sicer dosodilo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo za dve postavki posebej tako, da je tožniku prisodilo 200,00 EUR odškodnine za nevšečnosti med zdravljenjem in 500,00 EUR za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic, čeprav se v primeru posega v osebnostno pravico delavca praviloma prisodi enotna odškodnina, ki zajema vse posledice, vezane na oškodovančevo osebnost. Institut enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v sodni praksi uveljavljen v primerih, ko so posamezne oblike nepremoženjske škode medsebojno prepletene in pogojene, predvsem v primerih, ko se posledice protipravnega ravnanja kažejo v porušenem duševnem ravnovesju posameznika (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 127/2018 in tam predstavljeno sodno prakso). Le v posebnih, izjemnih primerih se lahko ločeno prisodi še odškodnina za posamezno drugo obliko škode.

8. Obravnavani primer ni takšen. Strogo razmejevanje in ločeno ocenjevanje posameznih oblik nepremoženjske škode v obravnavanem primeru v veliki meri otežuje podobnost, medsebojna prepletenost in pogojenost negativnih posledic škodnega dogodka z dne 10. 6. 2013, ki so po ugotovitvah izvedenca nastajale pri tožniku in so v pretežni meri že izzvenele do začetka leta 2016. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik nima trajnih posledic. Zgolj trajnejše zmanjšanje sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja (npr. delovno zmožnost, zmožnost umetniškega ustvarjanja, športnega udejstvovanja, napredovanja, gibanja itd.), torej kadar bo škodni dogodek trajnejše vplival na kakovost življenja, bi lahko sodišče izjemoma prisodilo dodatno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ne drži niti pritožbena navedba, da bi moralo sodišče priznati odškodnino za to obliko nepremoženjske škode, ker je tožena stranka okrnila tožnikov ugled pred znanci, sodelavci in javnostjo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik ni dokazal, da naj bi tožena stranka kogarkoli seznanila z depešo o prepovedi vstopa v službene prostore. Tožnik ni navedel niti vsebine člankov, ki naj bi jih v medije posredovala tožena stranka.

9. V izjemnih primerih lahko oškodovanec uveljavlja tudi odškodnino za strah, če bi stopnja intenzivnosti in trajanja to utemeljevala. Strah je pravno priznana škoda le, če je dovolj intenziven in/ali dolgotrajen. Strah, ki ni posebej intenziven, bojazen, nelagodnost, zaskrbljenost, negotovost za prihodnost itd. ni strah, ki bi običajno upravičeval prisojo odškodnine za strah kot samostojne oblike nepremoženjske škode, ampak prej sodi med simptome, ki odražajo duševno stisko, kot v obravnavanem primeru. V zvezi z ugotovljenim nedovoljenim posegom v osebnost in dostojanstvo tožnika ter priznavanjem posebne odškodnine za strah ali takšne odškodnine v enotni odškodnini je treba dodatno upoštevati, da so pojavne oblike strahu pri takšnem posegu v primerjavi s strahom zaradi poškodb običajno drugačne in se tudi kažejo drugače. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče v zvezi z dogodkom 10. 6. 2013 odmeriti še posebej denarno zadoščenje za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strah.

10. Tožnik pa utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo. V tožbenem zahtevku je konkretiziral obseg škode, ki ga je že utrpel zaradi nedopustnega posega v duševno integriteto, torej mu je škoda zaradi dogodka 10. 6. 2013 takrat že nastala. Datuma začetka teka zamudnih obresti od zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo tožena stranka ni prerekala. Ob upoštevanju navedenega je tožnik v skladu z drugim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska od dneva vložitve tožbe, tj. od 9. 2. 2015 dalje.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo v II. točki izreka tako, da je tožniku priznalo zamudne obresti od prisojene odškodnine 700,00 EUR tudi za čas od 9. 2. 2015 do 31. 12. 2015. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

12. Tožnik je s pritožbo uspel v neznatnem delu (glede datuma teka zamudnih obresti kot stranske terjatve), tako da mu ni mogoče prisoditi pritožbenih stroškov (154. in 165. člen ZPP).