Up-172/00

21. 5. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Ž., na seji senata dne 21. maja 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 368/99 z dne 23. 2. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 10011/98 z dne 10. 3. 1999 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I P 15/97 z dne 10. 3. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku delno ugodilo tožbenemu zahtevku pritožnice in toženi stranki Republiki Sloveniji naložilo, da mora s pritožnico skleniti kupoprodajno pogodbo za stanovanje. Glede garaže pa je ugotovilo, da ni sestavni del stanovanja in je zato v tem delu zahtevek za prodajo zavrnilo. Pritožnica se je zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje pritožila. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da garaža nujno ne sledi usodi konkretnega stanovanja in je tako ni mogoče šteti kot njegov sestavni del oziroma kot njegovo pritiklino.

Zato je pritožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je pritrdilo stališčem sodišč prve in druge stopnje ter zavrnilo revizijo.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje, da ji je bila z izpodbijanimi sodbami kršena pravica iz 14. člena Ustave. Navaja, da so vse tri sodbe nepravilne, ker slonijo na napačnem pravnem mnenju ter na kršitvi ustavnega načela o enakosti pred zakonom.

Ta naj bi se kazala v različnem, diskriminatornem obravnavanju pritožnice s strani tožene stranke in vseh treh sodišč glede na druge upravičence do odkupa stanovanj v istem stanovanjskem bloku, katerim naj bi bile skupaj s stanovanjem prodane tudi garaže. Tožena stranka naj bi namreč v vseh drugih primerih dejansko in pravno obravnavala garaže kot pomožni prostor stanovanja, v primeru pritožnice pa naj bi prvič ugovarjala, da garaža ni sestavni del stanovanja. Pritožnica meni, da stališče sodišč druge in tretje stopnje, da gre za ugovor, o katerem se razpravlja le tedaj, kadar je postavljen, ni pravilno. Šlo naj bi za ugovor pravne narave oziroma pravno vprašanje, glede katerega bi morala pritožbeno in revizijsko sodišče preizkusiti vsako izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti. Ker sodišči tega nista storili, naj bi bilo v njeno škodo kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom.

3.Pravica do enakosti pred zakonom ( drugi odstavek 14. člena Ustave) se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. členu Ustave, ki posamezniku zagotavlja pravico do poštenega sojenja. To pa ne pomeni, da se mora Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali je bila z izpodbijano sodno odločbo kršena kakšna človekova pravica. Pritožničinih navedb iz ustavne pritožbe, ki zahtevajo zgolj presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih sodb, zato Ustavno sodišče ne more presojati.

Za presojo utemeljenosti te ustavne pritožbe tudi ni relevantno, kako je pri sklepanju prodajnih pogodb za stanovanja ravnala tožena stranka v ostalih primerih, ki jih navaja pritožnica. Pogodbe, ki jih je tožena stranka sklepala z drugimi, namreč nimajo narave posamičnega akta (prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču - Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS). Z vidika enakega obravnavanja kot sestavnega dela ustavne pravice do enakosti pred zakonom so v tej zadevi pomembne le odločitve sodišč v primerih, ki so v za odločitev bistvenih dejanskih in pravnih okoliščinah enaki pritožničinemu.

5.Tako je v zvezi z zatrjevano kršitvijo drugega odstavka 14. člena Ustave (ki se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. členu Ustave) relevanten samo pritožničin ugovor o neenaki praksi sodišč.

Pravica do enakega varstva pravic je namreč lahko kršena, kadar odločitev sodišča brez utemeljenega razloga odstopa od ustaljene sodne prakse in je v nasprotju z odločitvami sodišč v enakih ter bistveno podobnih primerih ter napačna. Pritožnica v dokaz svojih trditev o neenaki praksi sodišč ustavni pritožbi prilaga sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 763/95 z dne 22. 6. 1995, s katero je bila toženi stranki Republiki Sloveniji naložena sklenitev prodajne pogodbe s tožečo stranko za stanovanje, ki je obsegalo tudi garažo. Vendar pa ni mogoče pritrditi trditvam pritožnice, da gre za neutemeljen odstop od sodne prakse in s tem za kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Iz priložene sodbe Okrožnega sodišča namreč ni mogoče ugotoviti, da gre za bistveno enaka ali vsaj podobna primera, saj sodišče tistih dejanskih in pravnih okoliščin, ki so bile bistvena podlaga za odločitev v pritožničini zadevi (način in čas dodelitve stanovanja in garaže, obseg pravic tožeče stranke na stanovanju in garaži, pravni naslov), v zadevi, na katero se sklicuje pritožnica, sploh ni ugotavljalo. Tudi če bi šlo za enak dejanski stan, pa je Ustavno sodišče že večkrat povedalo, da samo en drugačen primer nujno še ne pomeni ustaljene sodne prakse.

6.Ker z izpodbijanimi sodbami pritožnici očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam- Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije sodniki, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Lojze Ude