Jedro

Upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po tujih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopno odločbo je Upravna enota Ptuj zavrnila tožničino zahtevo za vrnitev podržavljenega premoženja upravičenca A.A. ml., roj. ... (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je odločila, da se s to odločbo nadomesti odločba Upravne enote Ptuj, šifra D 321-103/01-6 (05078) z dne 30. 7. 2007 v delu, ki se nanaša na navedenega upravičenca. Iz obrazložitve izhaja, da je premoženje A.A., ki je navedeno v obrazložitvi te odločbe, prešlo v državno last z odločbama Okrajne zaplembene komisije na Ptuju, št. 478/45 z dne 27. 7. 1945 in št. 216/45 z dne 27. 8. 1945, temelječima na Odloku AVNOJA-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino. Predlagateljica zahteve za denacionalizacijo je le-to vložila po 12. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Prvostopni organ s sklicevanjem na stališče Ustavnega sodišča RS ugotavlja, da v primeru, ko so podane okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen, ne pride v poštev institut nadomestnega upravičenja po 12. členu ZDen. Če je imel prejšnji lastnik podržavljenega premoženja za premoženje podržavljeno v Sloveniji pravico dobiti odškodnino od tuje države ni upravičenec po ZDen, v tem primeru pa niso upravičenci po 12. členu ZDen niti njegovi pravni nasledniki.

Organ je v postopku ugotavljal, ali je bil bivši lastnik podržavljenega premoženja zaradi odvzema premoženja upravičen do odškodnine po določbah Finančne izravnalne pogodbe (FIP) ter predpisov, sprejetih za izvedbo te pogodbe, torej Zakona o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem in Zakona o prijavi škod. FIP z dne 27. 11. 1961 širi krog upravičencev, ki so dobili ali imeli pravico dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od tuje države. Po tej pogodbi in na podlagi zakonov, ki so bili na podlagi te pogodbe sprejeti v Avstriji, so imele pravico do odškodnine tudi nekatere osebe, ki po določbi drugega odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe te pravice niso imele. FIP med drugim predvideva izplačilo odškodnin pregnancem z avstrijskim ali nemškim državljanstvom ali pregnancem nemške narodnosti z določenih območjih izven Avstrije ali Nemčije, med drugim tudi z območja tedanje FLRJ, in ne veže izplačila odškodnine na državljanstvo v letih med 1938 in 1945. Pogodba je v 2. členu predvidela, da jim bodo pravice priznane z razširitvijo vsebine avstrijskega Zakona o vojnih in pregnanskih škodah, takšna dopolnitev zakona pa je bila sprejeta leta 1962. Po prilogi 1 k FIP so do pravic določenih v 2. členu pogodbe upravičeni pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti z nerazjasnjenim državljanstvom, pod pogojem, da so 1. 1. 1960 imeli stalno prebivališče v Republiki Avstriji. Za izvedbo pogodbe je bil sprejet tudi Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem, ki je začel veljati skupaj s pogodbo, in se je nanašal na povračilo škode, ki je v zvezi z dogodki druge svetovne vojne nastala pregnancem in preseljencem iz območij izven ozemlja Republike Avstrije.

V krog upravičencev do izplačil odškodnine od tuje države za podržavljeno premoženje po FIP, Zakonu o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem in Zakonu o vojnih in pregnanskih škodah tako sodijo tudi osebe oziroma pregnanci iz območja nekdanje FLRJ, ki so imele na dan 27. 11. 1961 avstrijsko ali nemško državljanstvo ali so bile brez državljanstva ali z nerazjasnjeno državno pripadnostjo in so imele na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Republiki Avstriji.

Prvostopni organ je ugotovil, da je A.A. ml., rojen ..., po koncu druge svetovne vojne zapustil Slovenijo in do svoje smrti 22. 2. 1977 živel v Avstriji. Bil je nemške narodnosti, član Kulturbunda, ob nemški okupaciji pa je prejel rdečo legitimacijo štajerske domovinske zveze in stalno nemško državljanstvo. Dne 9. 5. 1946 se je prijavil v Mestni občini Kapsenberg. Dne 2. 6. 1947 se je prijavil v Judenburgu in tam živel do svoje smrti. Njegova žena B.B. in njena hči C.C. sta pridobili avstrijsko državljanstvo dne 13. 10. 1947. Na osnovi tega prvostopni organ ugotavlja, da je A.A. izpolnjeval oba pogoja po FIP (bil je oseba nemške narodnosti, ki je imela na dan 1. 1. 1960 stalno bivališče v Avstriji) in je imel pravico dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od tuje države.

Tožeča stranka je v postopku predložila potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 12. 5. 2012, ki ga je tožeča stranka vložila v spis in iz katerega izhaja, da Republika Avstrija za premoženjske izgube lastnika A.A., roj. ... in njunega očeta roj. ... ni plačala odškodnin niti direktno imenovanima niti pravnim naslednikom po njuni smrti. V potrdilu je še navedeno, da predmetna premoženjska zadeva ne zapade pod 27. člen Državne pogodbe z dne 15. maja 1955 in ne pod Zakon o izvajanju državne pogodbe iz 1962, prav tako tudi plačila niso bila mogoča po Zveznem zakonu iz 2. julija 1980 o odškodninah za določene izgube premoženja v Jugoslaviji, saj D.D. st. in A.A. ml. glede na razpoložljive informacije v času razlastitve nista bila avstrijska državljana. Nadalje navajajo, da zahtevek ali subjektivna pravica za plačilo odškodnine na podlagi pogodbe med Republiko Avstrijo in Zvezno Republiko Nemčijo o regulaciji odškodnin izgnanim, preseljenim in zasledovanim osebam in o urejanju finančnih vprašanj ter vprašanj iz socialnega področja pri Zveznem ministrstvu za finance Republike Avstrije ni bil vložen.

Glede tega prvostopni organ navaja, da je ugotavljal obstoj pravice do odškodnine od tuje države po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen, kar po stališču Ustavnega sodišča RS iz odločbe Up 574/02 predstavlja reševanje predhodnega vprašanja v konkretnem primeru, ki ga organi, pristojni za denacionalizacijo rešujejo sami, neposredno z razlago mednarodne pogodbe ter brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb. Upravni organ je pri odločanju avtonomen in ni vezan na pojasnila tujih organov glede tega predhodnega vprašanja, lahko pa ta pojasnila po prosti presoji upošteva. Upravni organ zato pri izdaji predmetne odločbe potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 12. 5. 2012 ni upošteval. Prvostopni organ zaključuje, da je upravičenec imel pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, je pa bilo od njega odvisno ali je to pravico uveljavljal ali ne. Odgovor Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije kaže na to, da A.A. te pravice ni izkoristil. Tudi glede s strani tožeče stranke predložene listine naslovljene Aide Memoire prvostopni organ ugotavlja, da je ta listina dopis z navedenim naslovom, ni pa opremljena ne z glavo izdajatelja, niti ni podpisana in tako iz nje sploh ni razvidno, kdo jo je izdal, zato tudi te listine pri izdaji odločbe ni upošteval. Prvostopni organ zaključuje, da A.A. ml. nima statusa upravičenca v postopku denacionalizacije premoženja v smislu ZDen, saj je imel pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države – Republike Avstrije, zato je zahtevek tožeče stranke za vrnitev podržavljanega premoženja zavrnil. Tožeča stranka se je zoper to odločbo pritožila, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje pa je s svojo odločbo odpravilo 2. točko izreka izpodbijane prvostopne odločbe, v ostalem pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo o zahtevi tožeče stranke enkrat že odločeno z odločbo prvostopnega organa št. D321-130/01-6 (05078) z dne 30. 7. 2007, ko je prvostopni organ ta zahtevek zavrnil, pritožbeni organ pa je z odločbo št. 490-74/2007/2 z dne 25. 9. 2007 to odločbo odpravil v delu, ki se je nanašala na A.A., roj. ..., ter v tem delu zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Glede na to, da je bila torej odločba organa prve stopnje z dne 30. 7. 2007 že odpravljena v delu, ki se nanaša na upravičenca A.A. ml., je 2. točka izreka prvostopnega organa nepotrebna, zato jo je pritožbeni organ odpravil. Razen tega drugostopni organ ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno zavrnil zahtevek za vračilo premoženja podržavljenega A.A. ml., ker je ugotovil, da je ta imel možnost dobiti odškodnino zaradi podržavljenja premoženja na podlagi določb FIP. Ker torej lastnik podržavljenega premoženja ni upravičenec po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen, tudi ne more biti nadomestna upravičenka po 12. členu ZDen njegova hči – tožnica. Glede pritožbenih navedb pa drugostopni organ ugotavlja, da je odločitev organa prve stopnje skladna s sodno prakso (sodbe Upravnega sodišča RS št. I U 278/2012, I U 632/2012, I U 2204/2011 in I U 666/2012 vse z dne 22. 1. 2012).

Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in na tej podlagi napačne uporabe materialnega prava. Po njenem mnenju je obrazložitev sama s seboj v nasprotju in z listinskimi dokazi v spisu. Tožeča stranka navaja, da A.A. ni bil upravičen do odškodnine po mednarodnih pogodbah in na tej podlagi sprejetih predpisih, kar izhaja tudi iz potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 12. 5. 2005. Tožeča stranka meni, da je dokazovanje tujega prava dovoljeno. Po mnenju tožeče stranke upravna organa FIP ne tolmačita pravilno. Vse navedbe tožeče stranke sta upravna organa prezrla, zato je tožnica priložila listino naslovljeno Aide Memoire, po kateri ni pravne podlage za uveljavljanje odškodnine, za katero upravni organ trdi, da jo je upravičenec imel možnost pridobiti. Po mnenju tožeče stranke je tako ravnanje tudi kršitev ustave glede enakega obravnavanja po zakonu, saj so se v teh dolgotrajnih postopkih neštetokrat spremenila stališča in sodna praksa in tako v neenakopravni položaj spravila tiste upravičence, katerih zahtevki še niso rešeni. Tožeča stranka predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo in nato odloči tako, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla le, da vztraja pri izpodbijanih odločbah iz razlogov, ki so v njih navedeni in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Enako sta izjavili tudi stranki z interesom Republika Slovenija in SOD d.d. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno stališče upravnih organov, da bi prejšnji lastnik podržavljenega premoženja izpolnjeval pogoje za pridobitev odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, določene v FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov, ki urejajo odškodovanje za na jugoslovanskem ozemlju podržavljeno premoženje. Ugotovljeno dejansko stanje je bilo podlaga za uporabo določbe drugega odstavka 10. člena ZDen, ki izključuje denacionalizacijo za osebe, ki bi sicer po drugih določbah ZDen bile upravičene do denacionalizacije, ker so za podržavljeno premoženje dobile ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume. Mednarodne sporazume je tedanja Jugoslavija sklepala z državami, katerih premoženje oziroma premoženje katerih državljanov je podržavila kot posledico spremenjene družbenopolitične ureditve; Jugoslavija je drugim državam plačala globalno odškodnino, te pa so prevzele obveznost odškodovanja za podržavljeno premoženje za svoje državljane, npr. pogodba z Republiko Avstrijo o ureditvi določenih premoženjskopravnih vprašanj, z ZDA o denarnih terjatvah ZDA in njihovih državljanov, s Švicarsko konfederacijo o odškodovanju švicarskih interesov v Jugoslaviji. Druga vrsta pravnih aktov iz drugega odstavka 10. člena ZDen so mirovne pogodbe in izvedbeni predpisi tovrstnih pogodb, ki so bili pravna podlaga za podržavljenje premoženja tistih držav in njihovih državljanov, ki so nastopale na strani agresorjev v II. svetovani vojni, tako Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki je dala FLR Jugoslaviji pravico podržaviti avstrijsko premoženje, obveznost plačila odškodnine pa naložila Republiki Avstriji, Mirovni pogodbi z Republiko Italijo in Madžarsko sta bili temelj za prisilne posege v premoženje italijanskih oziroma madžarskih fizičnih in pravnih oseb, za katere sta bili zavezani plačati odškodnino Italija oziroma Madžarska, Potsdamski sporazum (in Sporazum o reparacijah od Nemčije, o vzpostavitvi medzavezniških reparacijskih oblasti in o vrnitvi zlate valute, katerega podpisnica je bila tudi Jugoslavija) je vzpostavil podlago za reparacijske zahtevke posameznih držav z odvzemom nemškega premoženja. V zvezi z reparacijskimi pravili velja po mednarodnem javnem pravu načelo, da mora škodo povrniti tista država, ki jo je povzročila.

Po upravnosodni praksi uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države (v sodbah opr. št. I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 in U 2964/2006 z dne 5. 6. 2007 je Vrhovno sodišče RS upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen nemški Zakon o izravnavi bremen, v sodbi opr. št. U 1846/96 z dne 10. 3. 1999 pa avstrijski Zakon o izgnanskih in preseljenskih odškodninah).

Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je že presojalo Ustavno sodišče RS (odločbe št. U-I- 23/93, U-I-326/98, Up 547/02, sklep št. Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). V sklepu št. Up-142/00 je pojasnilo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (5. točka obrazložitve). V odločbi št. Up 547/02 je poudarilo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

Odlok AVNOJ, podlaga podržavljenja prejšnjemu lastniku, je v 1. in 2. točki 1. člena določal, da z dnem, ko stopi v veljavo, preide v državno svojino vse imetje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije in vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo tistih Nemcev, ki so se borili v vrstah NOV in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno. Navedena opredelitev predmeta podržavljanja v Odloku (sovražnikovo premoženje, tj. premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti) kaže na reparacijski značaj tega predpisa.

Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945 (preambula FIP). Iz 1. člena te pogodbe izhaja, da le-ta predstavlja pravno podlago za finančno participiranje Zvezne republike Nemčije v korist oseb nemške pripadnosti, ki so se naselile v Republiki Avstriji, ter da Republika Avstrija pogodbo izvršuje s svojimi predpisi, s katerimi ureja odškodovanje za premoženjsko škodo, nastalo v zvezi z dogodki v II. svetovni vojni in sicer, kot je navedeno v 2. členu pogodbe, z razširitvijo uporabe Zakona o vojnih in pregnanskih škodah, KVSG, glede na vsakokratno veljavno verzijo. S FIP se je Zvezna republika Nemčija zavezala, da bo za oškodovance - pregnance in preseljence plačala Republiki Avstriji denarni znesek, izplačila pa bo izvršila Republika Avstrija. Za izvedbo pogodbe je Republika Avstrija sprejela Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona (Anmeldegesetz), po katerem so morali oškodovanci – preseljenci in pregnanci za uveljavitev zahtevka za materialno škodo le-to prijaviti. Z Zveznim zakonom o odškodovanju razseljencev in izgnancev (Umsiedler und Vertriebenenentschadigungsgesetz, UVEG) pa je Republika Avstrija uredila odškodovanje preseljencev in pregnancev.

Med strankami je sporno, ali je mogoče FIP upoštevati v okviru drugega odstavka 10. člena ZDen oziroma kako jo je mogoče upoštevati. Glede na pravno naravo Odloka AVNOJ, kot je pojasnjena zgoraj (podržavljenje sovražnikovega premoženja) in pravno naravo FIP (plačilo odškodnine za škodo, povzročeno od anschlussa do konca II. svetovne vojne, v kateri je tedanja Nemčija nastopala kot agresor) se sodišče strinja z upravnim organom, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ) in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP).

V obravnavanem primeru uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen glede prejšnjega lastnika pomeni, da je tudi tožnica, ki sicer uveljavlja svoj zahtevek na podlagi 12. člena ZDen, izključena iz denacionalizacije. Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu ZDen tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ta določba velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9., 11. ali 12. členu ZDen (npr. I Up 503/2003 z dne 1. 6. 2005). V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, ki jo je potrdilo tudi Ustavno sodišče, je v zvezi z razlago 12. člena ZDen ustaljeno stališče, da pravica dobiti odškodnino od tuje države po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen izključuje upravičenost do denacionalizacije, kar pomeni, da tudi pravni nasledniki te osebe niso upravičenci po 12. členu ZDen (npr. sodba I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005).

Tožnica konkretnih dejstev v zvezi z ugovorom, da se prejšnji lastnik ne bi mogel šteti za upravičenca po FIP, ne navaja, sodišče pa meni, da je tožena stranka navedla okoliščine, ki kažejo na to, da bi ta status izpolnjeval. To pa so pogoji iz FIP, po katerih je organ presojal izpolnjevanje pogojev za prejšnjega lastnika. Namreč v zvezi z vprašanjem, kaj mora organ, ki ugotavlja, ali je prejšnji lastnik za podržavljeno premoženje imel pravico dobiti odškodnino od tuje države v zvezi s FIP in izvedbenimi predpisi preiskusiti, sodišče meni, da okvir tega preiskusa predstavlja vsebina FIP; z njo sta se pogodbenici dogovorili, da bodo v prilogi 1 opredeljenim skupinam oseb odobreni zneski odškodovanja in druge dajatve (2. člen FIP). Po točki A priloge 1 so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebno z nerazjasnjenim državljanstvom in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev ali po se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki II. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C priloge 1 je razvidno, da so bile med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ. Glede časa, relevantnega glede državljanstva oziroma narodne pripadnosti je Republika Avstrija postavila kot presečni datum 27. 11. 1961, ko je bila podpisana FIP (par. 9 Zakona o prijavi). Navedeni kriteriji, torej pripadnosti določeni skupini oškodovancev - pregnancem in preseljencem, državljanstvo (avstrijsko, nemško ali pripadnost nemški narodnosti na dan 27. 11. 1961 oziroma na dan smrti, če je oseba umrla pred tem datumom, drugi odstavek 9. člena Zakona o prijavi) in stalno prebivališče v Avstriji 1. 1. 1960, so zamejevali odškodninsko zavezo Zvezne republike Nemčije po FIP, in zavezujejo tudi organ, ki odloča o denacionalizaciji in po drugem odstavku 10. člena ZDen ugotavlja, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pravico dobiti odškodnino od tuje države. V okviru navedenih kriterijev je Republika Avstrija izvedla odškodovanje v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo). Po presoji sodišča upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo. (Smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanim po internem pravu tuje države, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002).

Sodišče se ne strinja s tožbenimi trditvami, da je dejansko stanje v predmetni zadevi napačno ugotovljeno, da je materialno pravo nepravilno uporabljeno in da je obrazložitev sama s seboj in z listinskimi dokazi v spisu v nasprotju. Zgoraj in v obrazložitvi izpodbijane prvostopne odločbe navedena dejstva so tista, ki po presoji sodišča v celoti sestavljajo dejansko stanje, ki daje podlago za pravno sklepanje, da gre za primer, za kakršnega je po FIP predvideno odškodovanje.

Po presoji sodišča tožnik tudi zmotno meni, da bi upravni organ moral upoštevati potrdilo avstrijskega Zveznega ministrstva za finance. Sporno potrdilo je potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Kolikor se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, sodišče ugotavlja, da je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstojala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Kolikor pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po njem pravica do odškodnine ni obstajala, sodišče meni, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan. To pa zato, ker, kot je sodišče že navedlo, pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku ni bil vezan na odločitev avstrijskega organa o določitvi odškodnine (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 547/02), pa tudi zato, ker je ministrstvo svoje mnenje utemeljevalo na avstrijski izvedbeni zakonodaji. O tem, da pravica dobiti odškodnino od tuje države ni bila vezana na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja, za katerega je tuja država priznavala odškodnino, je upravnosodna praksa ustaljena (sklep Ustavnega sodišča RS št. Up 142/00, št. Up 7/01, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1846/99, opr. št. II Up 35/99). Po zgoraj obrazloženem tudi v postopku predložena listina Aide Memoire v ničemer ne vpliva na odločitev. Glede očitka neustavnosti izpodbijane odločitve pa je sodišče že zgoraj pojasnilo, da je bila določba 10. člen ZDen že predmet ustavne presoje.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke za opravo glavne obravnave, saj njena oprava glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve v ničemer ne bi vplivala na odločitev (drugi odstavek

59.

člena ZUS-1