Jedro

Logična in sistematična razlaga kazenskih določb CZ pripeljeta do zaključka, da je zakonodajalec pri predpisovanju kazni v CZ uporabil pooblastilo iz 3. odstavka 25. člena ZP.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Carinarnica NG je z odločbo z dne..., spoznala M.A. za odgovornega prekrška po 5. točki 170. člena CZ in mu na podlagi določbe 3. odstavka 25. člena Zakona o prekrških (ZP) izrekla 500.000,00 SIT denarne kazni. Z uvodoma navedeno odločbo organa druge stopnje je bilo pritožbi kaznovanega ugodeno tako, da mu je bila denarna kazen znižana na 250.000,00 SIT, sicer pa je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena in potrjena odločba izdana na prvi stopnji.

Zoper to pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec dr. Z.F. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev 170. člena CZ. Meni, da je za carinske prekrške, ki jih stori posameznik, mogoče izreči kazen le do splošnega maksimuma predpisanega v 1. točki 2. odstavka 25. člena ZP, saj zakonodajalec pri predpisovanju kazni v 170. členu CZ ni uporabil pooblastila iz 3. odstavka 25. člena ZP. Predlaga, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se kaznovanemu M.A. izreče kazen v okvirih, ki jih določa 170. člen CZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Za carinske prekrške iz 170. člena CZ ni predpisan (posebni) maksimum denarne kazni, temveč le minimum, in sicer najmanj 30.000,00 SIT. Kazni za te prekrške se torej izrekajo v mejah splošnega maksimuma, določenega v 25. členu ZP. Ker pa ZP pozna več splošnih maksimumov, je v obravnavanem primeru sporno, ali je treba za ta carinski prekršek uporabiti splošni maksimum iz 1. točke 2. odstavka 25. člena ZP, ki je v času storitve prekrška znašal do 120.000,00 SIT, ali pa splošni maksimum iz 3. odstavka 25. člena ZP, ki je znašal do 6.000.000,00 SIT.

Po določbi 3. odstavka 25. člena ZP se sme kazen do 6.000.000,00 SIT predpisati z zakonom za prekrške, ki pomenijo hujšo kršitev predpisov s posameznih področij, med katerimi so navedeni tudi predpisi s področja "financ". V zahtevi za varstvo zakonitosti se pravilno ugotavlja, da ni dvoma, da spada CZ med tiste zakone, ki jih je imel v mislih zakonodajalec, ko je sprejemal določbo 3. odstavka 25. člena ZP. Pritrditi je tudi tožilčevemu stališču, da bi bilo za pričakovati, da bo zakonodajalec to storil s konkretno prepisanimi kazni tako, da bi bilo "vsakomur zunaj vsakršnega dvoma jasno, kakšna kazen mu grozi za storjeni prekršek". Toda če zakonodajalec ne ravna tako, je treba po mnenju vrhovnega sodišča z vsemi dopustnimi načini razlage zakona ugotavljati, ali je zakonodajalec s tem, ko je določil le posebni minimum denarne kazni, predpisal to kazen v okviru splošnega maksimum iz 2. odstavka ali pa iz 3. odstavka 25. člena ZP. Zato ni sprejemljivo stališče v zahtevi za varstvo zakonitosti, da če je zakonodajalec v posebnem predpisu predvidel kazni, ki ne presegajo splošnega maksimuma iz 2. odstavka 25. člena ZP, "smemo sklepati, da takšne kazni v nobenem delu ne segajo v 3. odstavek 25. člena ZP, kar pomeni, da v tem primeru ni uporabil pooblastila iz te določbe".

Že logična in sistematična razlaga kazenskih določb CZ pripeljeta do zaključka, da je zakonodajalec pri predpisovanju kazni v CZ uporabil pooblastilo iz 3. odstavka 25. člena ZP. Vsi carinski prekrški so namreč glede na (abstraktno) težo in subjekt storilca razdeljeni v tri kategorije, za katere so predpisani različni posebni minimumi kazni (168., 169. in 170. člen CZ). Tako je za prekrške iz 168. člena CZ za odgovorno osebo pravne osebe v 2. odstavku tega člena predpisana denarna kazen najmanj 150.000,00 SIT. Ker je torej zagroženi posebni minimum kazni višji od splošnega maksimuma kazni po 3. točki 2. odstavka 25. člena ZP (120.000,00 SIT), je logično, da je bilo uporabljeno pooblastilo iz 3. odstavka 25. člena ZP. Če je bilo to poblastilo uporabljeno za odgovorno osebo, pa je nadalje logično, da je bilo uporabljeno tudi za pravno osebo. Drugačna razlaga, da za pravno osebo velja splošni maksimum iz 2. točke 2. odstavka 25. člena ZP, bi namreč pripeljala do absurda, da je za isti prekršek za pravno osebo določen nižji splošni maksimum kazni (1.200.000,00 SIT) kot za odgovorno osebo po 3. odstavku 25. člena ZP (6.000.000,00 SIT). Za prekrške iz 169. člena CZ je za odgovorno osebo pravne osebe predpisana v 2. odstavku tega člena denarna kazen najmanj 100.000,00 SIT. Če zakonodajalec tudi v tej določbi ne bi uporabil pooblastila iz 3. odstavka 25. člena ZP, bi to pomenilo, da se odgovorni osebi lahko izreče le denarna kazen od 100.000,00 do 120.000,000,00 SIT. Takšna denarna kazen torej ne bi bila predpisana v razponu, kot to zahteva določba 1. odstavka 25. člena ZP. Zato je logičen sklep, da velja tudi za prekrške iz 169. člena CZ za pravno in odgovorno osebo splošni maksimum iz 3. odstavka 25. člena ZP. V 170. členu CZ pa so kot prekrški predpisani tisti prekrški iz 168. in 169. člena CZ, ki jih lahko stori fizična oseba kot posameznik. Tako pomeni kršitev 32. člena CZ, ki se očita kaznovanemu M.A., za pravno in odgovorno osebo prekršek iz 3. točke 1. odstavka 168. člena, za fizično osebo pa prekršek iz 5. točke 170. člena CZ. Če je torej zakonodajalec za vse carinske prekrške za odgovorno osebo pravne osebe uporabil pooblastilo iz 3. odstavka 25. člena ZP je logično sklepati, da je to storil tudi za fizične osebe. Da je zakonodajalec vse prekrške po CZ štel kot hujše kršitve predpisov s področja financ v smislu 3. odstavka 25. člena ZP, pa izhaja tudi iz določbe 177. člena CZ. Po tej določbi je namreč za vse carinske prekrške - torej tudi za prekrške iz 170. člena - predpisan daljši (dvoletni) rok za zastaranje postopka o prekršku, kot pa je sicer predpisan v 55. členu ZP.

Po mnenju vrhovnega sodišča kaže na takšno razlago kazenskih določb CZ tudi obrazložitev, ki jo je dal zakonodajalec oziroma predlagatelj zakona (Vlada RS) v postopku sprejemanja tega zakona. V Predlogu carinskega zakona za prvo obravnavo so bili namreč prekrški iz sedanjega 168. člena CZ določeni kot gospodarski prestopki, za katere bi bilo moč pravni osebi izreči kazen tudi do 20 kratnega zneska prikrajšane carine - torej kazen, ki bi lahko presegla tudi maksimum iz 3. odstavka 25. člena ZP. Pri tem je bilo v obrazložitvi predloga zakona izraženo "obžalovanje", da se glede na veljavno zakonodajo o prekrških ne more enak princip uveljaviti tudi glede prekrškov (Poročevalec Državnega zbora št 16/94). V Predlogu carinskega zakona za drugo obravnavo (Poročevalec Državnega zbora št. 36/94) pa so bile - glede na predvidene spremembe našega kaznovalnega prava, ki več ne bo poznalo gospodarskih prestopkov - vse kršitve pravnih oseb predpisane kot prekrški, ki so bili po (abstraktni) nevarnosti razdeljeni v dve skupini. Torej tudi teleološka razlaga kazenskih določb CZ govori proti zaključku, da je za carinske prekrške predpisan maksimumu denarne kazni v okviru 2. odstavka 25. člena ZP, kot se trdi v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Po povedanem vrhovno sodišče ugotavlja, da z odločitvijo o kazni v izpodbijani odločbi ni bila prekršena določba 170. člena CZ. Zato je tožilčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (220. člen ZP).