22. 12. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B., o. p., d. n. o., Z., na seji senata dne 9. decembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 236/2001 z dne 19. 2. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnik je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Zoper sodbi Okrožnega in Višjega sodišča so njegovi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

Zoper sodbo Vrhovnega sodišča je pritožnik vložil ustavno pritožbo, v kateri zatrjuje, da mu je bila z izpodbijano sodbo kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Vrhovno sodišče naj ne bi obravnavalo in tudi ne odgovorilo na nekatere navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti. Pritožnikovi zagovorniki naj bi v njej med drugim vsebinsko uveljavljali kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP), saj naj bi izrazili mnenje, da so razlogi sodb Okrožnega in Višjega sodišča popolnoma nejasni oziroma v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Pritožnik se s tem v zvezi sklicuje na dosedanjo ustavnosodno presojo, s katero je Ustavno sodišče opozorilo na iz 25. člena Ustave izhajajočo obveznost pritožbenega sodišča, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter se opredeli do bistvenih pritožbenih navedb. Po njegovem mnenju bi moralo Vrhovno sodišče obravnavati vse razloge, zaradi katerih je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, in šele nato sprejeti odločitev o njeni utemeljenosti. Namesto tega naj bi Vrhovno sodišče izrecno zavrnilo razpravo o enem izmed zatrjevanih razlogov. S tem naj bi kršilo njegovo pravico do (izrednega) pravnega sredstva in do učinkovite obrambe. Ustavnemu sodišču zato predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

B.

Pritožnikovo stališče, da mu je bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, izhaja iz njegove trditve, da naj bi Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi ne odgovorilo na eno izmed navedb, ki so jo navajali njegovi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti. Po ustaljeni ustavnosodni presoji (npr. sklep št. Up-112/94 z dne 6. 3. 1996, OdlUS V, 71) pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave več od dvostopenjskega sojenja (kar v kazenskem postopku pomeni pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo) ne zagotavlja. Zato se jamstva, ki izhajajo iz 25. člena Ustave, vključno z dolžnostjo sodišča odgovoriti na vse strankine navedbe v pravnem sredstvu, ne raztezajo tudi na zahtevo za varstvo zakonitosti kot izredno pravno sredstvo v kazenskem postopku. Kršitev pravice do pritožbe ali drugega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave tako z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča očitno ni podana.

To še ne pomeni, da Vrhovno sodišče, kadar odloča o izrednem pravnem sredstvu, nima dolžnosti opredeliti se do strankinih navedb. Skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP prav strankine navedbe glede relevantnih kršitev (te so naštete v prvem odstavku 420. člena ZKP) predstavljajo okvir presoje Vrhovnega sodišča. Morebitna neopredelitev Vrhovnega sodišča bi lahko pomenila kršitev procesnega prava, ki po ustaljeni ustavnosodni presoji v določenih primerih predstavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Kot izhaja iz zahteve za varstvo zakonitosti, ki so jo vložili pritožnikovi zagovorniki, so ti v njej uveljavljali dve kršitvi. Po njihovem stališču pritožnikovo dejanje ni izpolnjevalo znakov kaznivega dejanja iz drugega odstavka 133. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 12/77 in nasl. – v nadaljevanju KZ77), zato naj tudi ne bi bilo mogoče uporabiti drugega odstavka 244. člena KZ, ki naj bi bil po stališču prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča za pritožnika milejši. Druga kršitev, ki so jo uveljavljali v zahtevi za varstvo zakonitosti, naj bi bila v tem, da naj Okrožno in Višje sodišče ne bi upoštevali odločitve Višjega sodišča v gospodarskem sporu, da je obstajala pravna podlaga za plačilo 5.000.000, 00 SIT v korist podjetja F., kar je odredil pritožnik kot direktor podjetja M. I.. Kazensko sodišče naj bi v nasprotju s tem ugotovilo, da podjetje F. ni opravilo nobenega posla za podjetje M. I., s tem pa naj bi bila kazenska sodba v izrecnem nasprotju s civilno. Očitek, ki ga pritožnik naslavlja v ustavni pritožbi, je prav v tem, da naj Vrhovno sodišče ne bi odgovorilo na drugo navedeno kršitev.

Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo o zahtevah za varstvo zakonitosti, ki so jih vložili pritožnikovi zagovorniki, njegov soobsojenec in soobsojenčeva zagovornica. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo, da je pravnomočno sodbo Višjega sodišča preizkusilo le glede kršitev zakona, ki jih je bilo mogoče zanesljivo prepoznati iz vloženih zahtev za varstvo zakonitosti. Med take kršitve je štelo tudi očitek pritožnikovih zagovornikov o tem, da niso bili izpolnjeni znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 133. člena KZ77 oziroma po drugem odstavku 244. člena KZ.

Vrhovno sodišče pa izpodbijane sodbe Višjega sodišča ni preizkusilo glede drugega uveljavljanega očitka, namreč glede domnevnega neskladja med ugotovitvami kazenske in civilne sodbe o tem, ali je obstajala pravna podlaga za nakazilo 5.000.000, 00 SIT v korist podjetja F.. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča, je ta očitek štelo kot izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Hkrati je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je ugovore obrambe glede pravne podlage za sporno nakazilo obrazloženo zavrnilo že drugostopenjsko sodišče v svoji sodbi na strani 7.

Glede na to je pritožnikov očitek, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na navedbe njegovih zagovornikov v zvezi z domnevnim neskladjem med kazensko in civilno sodbo, neutemeljen. Vrhovno sodišče je odgovorilo in obrazložilo, da naj bi te navedbe pomenile izpodbijanje dejanskega stanja, zato glede tega izpodbijane sodbe Višjega sodišča ni preizkusilo. Nadalje pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da bi Vrhovno sodišče ta očitek moralo obravnavati kot kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi njegovi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevali, da so razlogi izpodbijanih sodb "popolnoma nejasni" in "v precejšnji meri s seboj v nasprotju". S tem v zvezi je Ustavno sodišče vpogledalo vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti in ugotovilo, da trditev v ustavni pritožbi ni točna. Pritožnikovi zagovorniki so v zvezi s sporno kršitvijo v zahtevi za varstvo zakonitosti zgolj navajali, da je "napadena pravnomočna sodba v izrecnem nasprotju z zgoraj citirano civilno sodbo".

Kot izhaja iz 7. in 8. točke obrazložitve tega sklepa, presoji Vrhovnega sodišča, da so pritožnikovi zagovorniki v spornem delu zahteve za varstvo zakonitosti zgolj izpodbijali dejansko stanje in da v tem delu preizkus sodbe Višjega sodišča ni dovoljen, ni mogoče odrekati razumnosti. Zato odločitve Vrhovnega sodišča ni mogoče oceniti za samovoljno oziroma arbitrarno, s tem pa je očitno, da z izpodbijano sodbo ni bila kršena pritožnikova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Pritožnik v sklepu ustavne pritožbe zatrjuje tudi kršitev pravice do učinkovite obrambe, ki jo Ustava zagotavlja v prvi alineji 29. člena. Pri tem ne izkazuje, v čem naj bi bila kršitev te pravice, zato Ustavno sodišče tega očitka ni moglo preizkusiti.

Ker kršitve zatrjevanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin z izpodbijano sodbo očitno niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnemu sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer