Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pri odplačni pogodbi odgovarja vsak pogodbenih za stvarne napake svoje izpolnitve.
Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah z dne 3.6.1996, opr. št. I 35/96, razveljavi tudi v 1. in 3. tč. izreka ter zavrne tožbeni zahtevek. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna plačati tožencu pravdne stroške v znesku 15.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.
Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi najprej podrobno opisuje dejansko stanje, podaja svojo oceno dokazov in materialnopravno presojo, pri čemer meni, da je prvo sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni zaslišalo predlaganih prič, ki bi potrdile utemeljenost zahtevka, pri svoji odločitvi pa je prvo sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določb 85., 91., 99. in 121. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Končno tožeča stranka meni, v kolikor bi toženec res izročil denar J. P., s tem ne bi poravnal plačila računa, saj mu J. P. ni izročil potrdila o plačilu in bi se toženec kot dobroverna stranka moral zavedati, da J. P. ni nastopal kot zakoniti zastopnik podjetja. Tožeča stranka zato sodišču druge stopnje predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožba ni utemeljena.
Vprašanje, ali je toženec plačal tožeči stranki delo, ki ga je zanj opravila, je prvo sodišče pravilno in popolno raziskalo ter na podlagi ugotovljenih dejstev tudi pravilno odločilo o tožbenem zahtevku. Na podlagi izpovedb J. P. in na podlagi toženčevega zaslišanja se je prvo sodišče v zadostni meri prepričalo, da je toženec poravnal račun, kot ga je sicer deloma znižal J. P.. Priča J. P. je povedal, da je na toženčev ugovor deloma znižal račun, ki ga je izstavila tožeča stranka, da pa je nato popravljen originalni račun ter denar izročil direktorju tožeče stranke B. M.. Sam je bil skupaj z navedenim direktorjem družbenik tožeče stranke, direktor tožeče stranke B. M. pa je pri zaslišanju potrdil dejstvo, da je bil J. P. družbenik tožeče stranke ter da je bil upravičen prevzemati gotovino od strank. Ker je toženec svojo obveznost do tožeče stranke poravnal tako, da je račun plačal J. P., tedaj je pravilno izpolnil svojo obveznost, saj jo je izpolnil pravi stranki. Dejstvo je tudi, da se je toženec dogovarjal za preureditev centralnega ogrevanja v njegovi hiši s predstavnikom tožeče stranke J. P.. Slednji je te okoliščine kot priča potrdil ter tudi izpovedal, da je popravljeni račun ter denar izročil direktorju tožeče stranke. Le-ta to dejstvo zanika, vendar temu delu izpovedbe te priče prvo sodišče tudi po oceni pritožbene stopnje utemeljeno ni sledilo, saj sta tako priča J. P. kot tudi toženec skladno povedala, da je bil račun plačan, denar pa izročen tožeči stranki. Ob takih prepričljivih prvostopnih dejanskih ugotovitvah ne morejo biti upoštevna pritožbena izvajanja, ki zgolj formalno prikazujejo, kako izgleda pravilen način poslovanja tožeče stranke in kako tudi sicer naj bi poslovala. V obravnavani zadevi gre za pravilno prvostopno presojo, da je toženec opravljeno delo plačal ter da je zaradi tega terjatev tožeče stranke do njega prenehala. Iz teh razlogov in ker tudi ni nobene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je zato sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.