Jedro

S tem, ko je prišlo do spremembe pravne osebe v zasebni lasti v Državni zavod, njeno premoženje pa v splošno ljudsko premoženje, je bila pretrgana pravna kontinuiteta, zato Državni zavod ni pravni naslednik te pravne osebe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1815/99-10 z dne 15.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 20.10.1999. S to je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper sklep Upravne enote L., Izpostava C. z dne 2.11.1998, s katerim je bila zavržena njena zahteva za denacionalizacijo zaradi razloga, ker tožeče stranke po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni mogoče šteti za upravičenko do denacionalizacije. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče soglaša s presojo tožene stranke, da tožeča stranka ni izkazala pravne kontinuitete s prejšnjim lastnikom podržavljenega premoženja Vzajmeno zavarovalnico L., zato ni upravičenec za denacionalizacijo. Podlaga za tako presojo je v izpodbijani odločbi navedeno dejansko stanje, ki izhaja iz predloženih listin. Iz odločbe tožene stranke izhaja, da je bila Vzajmena zavarovalnica L. pravna oseba v zasebni lasti, da se je preoblikovala v Državni zavarovalni zavod Slovenije, pozneje pa v Državni zavarovalni zavod FLRJ. Tako je postalo zasebno premoženje bivše Vzajemne zavarovalnice Ljubljana splošno ljudsko premoženje, v okviru državnega zavarovalniškega sistema. Po presoji sodišča je bila s podržavljenjem premoženja Vzajemne zavarovalnice L. in z njenim izbrisom iz registra, pretrgana pravna kontinuiteta med prejšnjo zavarovalnico in tožečo stranko oziroma njeno pravno prednico. Tožeče stranke tudi ni šteti za pravno naslednico prejšnje lastnice podržavljenega premoženja samo zato, ker je novo ustanovljeno državno podjetje, katerega pravna naslednica je tudi tožnica, nadaljevalo dejavnost podržavljenega podjetja na isti lokaciji, z istimi sredstvi in premoženjem ter istimi pravicami in obveznostmi. Tako stališče izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-255/96, objavljene v Uradnem listu RS, št. 13/98. Kot pravno podlago za odločanje v tej zadevi sodišče navaja določbo 9.a člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98- odločba US in 66/2000 - obvezna razlaga) po kateri je pravna oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3.,4. in 5. člena ZDen, denacionalizacijski upravičenec, če je vlogo za denacionalizacijo vložila do 13.5.1995, če je imela v času podržavljenja sedež na ozemlju Republike Slovenije in je ona ali njen pravni naslednik ob uveljavitvi ZDen, to je 7.12.1991 delovala na območju Republike Slovenije.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se pravno nasledstvo pri pravnih osebah ugotavlja na podlagi veljavnih statusnih pravil, ki so se uporabljala za zavarovalnice v posameznih časovnih obdobjih. Vzajemna zavarovalnica L. je bila kot zasebna zavarovalnica ustanovljena leta 1900 in je kot taka obstajala še nekaj časa po koncu druge svetovne vojne, torej še leta 1945. Tožeči stranki ni znano ali je bila vpisana v kakšen register družb, društev ali zadrug. Dne 16.7.1945 se je preimenovala v Zavarovalni zavod Slovenije, na podlagi sklepa izrednega občnega zbora Zavarovalnega zavoda Slovenije z dne 14.4.1946 pa se je spremenilo ime zavarovanice tako, da se je glasilo Državni zavarovalni zavod FLRJ. Na podlagi Odloka o spojitvi zavarovalnih podjetij, ki preidejo v državno last, v državni zavod za zavarovanje in povratno zavarovanje (Odlok, Uradni list DFJ, št. 12/45) so vsa zavarovalna podjetja, ki so prešla v državno last po odredbah v odloku predsedstva Antifašističenga sveta narodne osvoboditve Jugoslavije o prehodu sovražnikove imovine v državno last, spojila v Državni zavod za zavarovanje in povratno zavarovanje s sedežem v B. Pri tem zavodu se je morala zavarovati vsa državna imovina. Odločba o postopku glede povrnitve portfeljev zavarovalnicam, ki so poslovale do 6.4.1941 (Uradni list DFJ, št. 84/45) je urejala prenos portfelja predvojnih zavarovalnic oziroma likvidacijo le teh. Na podlagi Pravilnika o postopku pri likvidaciji zasebnih kreditnih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 57/46) se je likvidiral Zavarovalni zavod Slovenije v L. in se je portfelj tega zavoda prenesel na Državni zavod za zavarovanje in pozavarovanje. To izhaja iz sklepa Narodne vlade Slovenije z dne 23.5.1946. Po Zakonu o zavarovalnicah in zavarovalnih skupnostih (Uradni list FLRJ, št. 27/61) so se vse pravice in obveznosti Državnega zavoda za zavarovanje prenesle na zavarovalnice. Prav tako so se na zavarovalnice prenesla zemljišča in gradbeni objekti. Na podlagi Odloka o ustanovitvi Zavarovalne skupnosti za LR Slovenijo se je ustanovila Zavarovalna skupnost za LR Slovenijo, ki se je leta 1967 združila z občinskimi zavarovalnicami v Zavarovalnico S. Ta se je leta 1977 združila z Zavarovalnico M. in nastala je pravna oseba Zavarovalna skupnost T., ki se je leta 1990 preoblikovala v delniško družbo Zavarovalnica T.L. Glede na to meni, da obstoji pravna kontinuiteta med Vzajmeno zavarovalnico in njenimi nasledniki, to je Zavarovalnim zavodom Slovenije in Državnim zavarovalnim zavodom in tožečo stranko. Navedeno utemeljuje tudi s tem, da je bila do leta 1991 lastnica več stanovansjkih hiš na D. ulici v L., ki jih je zgradila Vzajmena zavarovalnica L., ter kot dokaz prilaga pogodbe o prodaji teh objektov, sklenjene po določbah stanovanjskega zakona. Prav tako pa pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani teče postopek, v katerem imetniki zavarovanih polic Vzajemne zavarovalnice L. od tožeče stranke zahtevajo izplačilo zavarovalnih vsot. Za stališče, da tožeči stranki pripadajo le obveznosti bivše Vzajemne zavarovalnice, ne pa tudi njeno premoženje, ni podlage. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče napravilo napačen zaključek, da tožeča stranka ni pravna naslednica Vzajemne zavarovalnice L. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ker izpodbijana sodba v celoti temelji na dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku, uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni dopusten. Po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS je namreč ta pritožbeni razlog dopustno uveljavljati, kadar in kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato je sodišče sodbo preizkusilo le glede pritožbenega razloga iz 2. točke 72. člena ZUS ter glede razlogov na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Podlaga za odločanje v obravnavani zadevi je določba 9.a člena ZDen, na katero se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje. Iz navedene določbe izhaja, da je pravna oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. in 5. člena ZDen denacionalizacijski upravičenec pod pogojem, da je ona ali njen pravni naslednik ob uveljavitvi ZDen, to je dne 7.12.1991, delovala na območju Republike Slovenije. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I 255/96, na katero se sklicujeta sodišče prve stopnje in tožeča stranka izhaja, da se lastnost pravne osebe določa z njeno statusno opredelitvijo. Ne glede na to, da je premoženje pravno - konstitutivni element oblikovanja pravne osebe, ni mogoče trditi, da gre za pravno nasledstvo pravnih oseb že zato, ker so naslednice istega premoženja. Zato zatrjevanje tožeče stranke v pritožbi, da je naslednica premoženja Vzajemne zavarovalnice L., ne more vplivati na odločitev o stvari. Iz navedene odločbe ustavnega sodišča izhaja, da tudi če gre za ustanovitev pravne osebe na isti lokaciji, z istim premoženjem in celo z istim imenom, to še ne pomeni, da gre za pravno nasledstvo v statusnem smislu. Po navedeni odločbi je pravna oseba lahko upravičenka po ZDen, če med drugim izpolnjuje tudi pogoj pravne kontinuitete s pravno osebo, ki ji je bilo premoženje podržavljeno. Tega pogoja pa tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izpolnjuje. Sodišče in tožena stranka namreč ugotavljata, da je Vzajemna zavarovalnica kot pravna oseba v zasebni lasti prenehala delovati in da je prišlo do spremembe te pravne osebe v Državni zavod, njeno premoženje pa je prešlo v splošno ljudsko premoženje. Ta ugotovitev izhaja iz podatkov v predloženih upravnih spisih in niti ni sporna. S tem, da je prišlo do spremembe prejšnje pravne osebe v zasebni lasti v Državni zavod za zavarovanje, pa je bila pravna kontinuiteta pretrgana, zato navedeni Državni zavod za zavarovanje ni pravni naslednik te pravne osebe in zato ne more biti njen pravni naslednik niti tožeča stranka, ne glede na to, da je Državni zavod nadaljeval z isto dejavnostjo in z istim premoženjem ter istimi pravicami in obveznostmi. Upravičenci za vračilo podržavljnih podjetij oziroma kapitala so po določbi 13. člena ZDen le prejšnji lastniki delnic oziroma deležev podržavljenega premoženja. Da bi bila tožeča stranka prejšnji lastnik delnic oziroma deležev premoženja Vzajemne zavarovalnice L. pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.