Jedro

Svobodni gospodarski pobudi, zlasti v situaciji, ko prihajajo na določeni trg novi igralci (ponudniki storitev), stoji nasproti dolžnost izpolnitve obveznosti (pacta sunt servanda), ki je temeljno in univerzalno načelo obligacijskega prava. Očitno se je tega načela zavedal tudi zakonodajalec, zato je v 5. odst. 18. člena ZZVZZ-H zapisal povsem jasno in razumljivo določbo. Gre za zakonsko določbo, s katero se posega v obstoječa pravna razmerja. Že zaradi tega je treba vsebino takšnega zakonskega teksta razlagati skrajno restriktivno, nikakor pa ne široko, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. a) Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izreku v točki I/1,2 in 3 in v izreku o pravdnih stroških (točka III) s p r e m e n i tako, da se glasi: „1. Ugotovi se, da je tožena stranka storila dejanje nelojalne konkurence s tem, da ponuja zavarovancem, ki imajo sklenjeno zavarovalno pogodbo s tožečo stranko, obrazec (pristopnica/ponudba št.:) skupaj z izjavo o razdrtju/odpovedi dopolnilnega prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja pri zdravstveni zavarovalnici V.1. 2. Toženi stranki se takoj prepoveduje ponujati v podpis obrazce, s katerimi lahko zavarovanci odpovedo pogodbo o dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju, sklenjeno z V.1 in vsa nadaljnja dejanja in ravnanja, usmerjena v prekinitev pogodbenega razmerja med zavarovanci dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in tožečo stranko, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna takoj uničiti vse obrazce, ki vsebujejo izjavo o razdrtju oz. odpovedi dopolnilnega prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja med zavarovanci in tožečo stranko, da ne bo izvršbe.

4. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 4.286,23 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).“ b) Sicer se pritožba tožeče stranke (zoper sodbo sodišča prve stopnje) zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu (točka I/4 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.

Pritožba tožeče stranke zoper odločitev o začasni odredbi (točka II izreka) se zavrne in se v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III.

Tožena stranka mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 1.067,57 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je tožeča stranka od sodne oblasti zahtevala: 1. da ugotovi, da je tožena stranka storila dejanje nelojalne konkurence s tem, da je ponujala zavarovancem tožeče stranke obrazec, skupaj z izjavo o razdrtju oz. odpovedi dopolnilnega prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja pri tožeči stranki; 2. da toženi stranki prepove ponujati v podpis takšne obrazce in vsa nadaljnja dejanja ali ravnanja, usmerjena v prekinitev pogodbenega razmerja med zavarovanci dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in tožečo stranko; 3. da toženi stranki naloži, da takoj uniči vse obrazce, ki vsebujejo izjavo o razdrtju oz. odpovedi zavarovanja med zavarovanci in tožečo stranko in 4. da toženi stranki naloži takojšnjo vzpostavitev v prejšnjo stanje tako, da obvesti vse zavarovance, katerim je dala v podpis sporno izjavo o razdrtju oz. odpovedi dopolnilnega prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, sklenjenega s tožečo stranko, da imajo še vedno sklenjeno to zavarovanje s tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je toženi stranki, ki je v pravdi na prvi stopnji v celoti uspela, odmerilo in prisodilo v breme tožeče stranke tudi pravdne stroške v višini 2.652,47 EUR s pp. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, naj tožena stranka takoj preneha ponujati zavarovancem v podpis obrazce z izjavo o razdoru oz. odpovedi zavarovanja, sklenjenega s tožečo stranko, z grožnjo z denarno kaznijo v višini 50.000.000,00 SIT za vsako posamezno kršitev te prepovedi.

Zoper to sodbo in sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške s pripadki, sklep o zavrnitvi začasne odredbe pa razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da gre v konkretnem primeru za dejanje nelojalne konkurence. Tožena stranka je med zavarovance tožeče stranke razširjala poseben obrazec, na katerem je bila že napisana izjava o razdoru oz. odpovedi pri drugih zavarovalnicah sklenjenih zavarovanj o dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju. To ravnanje je tudi v nasprotju z določbo iz 5. odst. 18. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-H), po kateri mora zgolj zavarovalnica pisno obvestiti svoje (lastne) zavarovance o zakonskih spremembah na področju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Pomembno je, da je tožena stranka s temi dejanji kršila zakonodajo, pri čemer gre za objektivno okoliščino in ni relevanten subjektivni odnos tožene stranke do te kršitve. Jasno pa je, da bi tožena stranka kot vsaka profesionalna organizacija morala vedeti, kje so meje dovoljenega ravnanja glede na novo sprejeto zakonodajo. Pred uveljavitvijo zakona (četudi po objavi) pa tudi ni imela nobene podlage za poseganje v obstoječa pravna razmerja. O različnih stopnjah materialne resnice je mogoče govoriti le v povezavi z dejstvi. Presumpcija primera pod določbo 13. člena Zakona o varstvu konkurence (ZVK) pa je materialnopravni sklep. Pritožba nadalje opozarja, da je v zvezi s sklicevanjem na svobodno gospodarsko pobudo sodišče prve stopnje prezrlo, da je ta dopustna le toliko, kolikor ne predstavlja dejanj nelojalne konkurence. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da dvojna zavarovanja sama po sebi niso prepovedana, medtem ko je nelojalna konkurenca vedno prepovedana. Že analiza določbe 5. odst. 18. člena ZZVZZ-H pokaže, da je smela zavarovalnica obveščati le lastne zavarovance, torej osebe, ki so imele pri njej sklenjeno zavarovalno razmerje. Če bi zakon imel namen določiti kaj drugega, bi bilo to zapisano. Zavarovanec se lahko odloča o prilagoditvi obstoječega razmerja le, če je zavarovalno razmerje pred tem sklenjeno. V konkretnem primeru je šlo za usmerjeno in aktivno ravnanje tožene stranke, ki je imelo za cilj prekinitev poslovnih razmerij med tožečo stranko in njenimi zavarovanci (zavarovalci). Važno je predvsem, da so bile sporne izjave pridobljene v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, saj nov igralec ne bi smel stopiti na trg na prepovedan način. Šlo je za dejanje, ki je presegalo okvir aktivnega informiranja potencialnih zavarovancev. Določilo 5. odst. 18. člena ZZVZZ-H je lex specialis, zato je nepomembno, ali se je 222 zavarovancev že pred prejemom formularja samostojno odločilo za prestop k toženi stranki. Prav tako je sodišče prve stopnje dalo elementom generalne klavzule iz 13. člena ZVK napačen pomen. Gre le za možnost nastanka škode, torej gre za dejanje, ki utegne povzročiti škodo, zato tudi ni pomembno, ali je tožeča stranka dokazala dejstvo škode. Škoda pa je več kot očitna, saj prekinjenih zavarovanj ni več mogoče obnoviti. Poseg v tuja poslovna razmerja po 7. alineji 13. člena ZVK je treba razlagati širše, upoštevaje predvsem vsebino generalne klavzule. Namen varstva konkurence ni le varstvo potrošnikov, ampak tudi varstvo konkurentov, torej drugih subjektov na trgu.

Glede odločitve o začasni odredbi pa tožeča stranka v pritožbi opozarja, da gre za regulacijsko začasno odredbo, zato ima tožeča stranka še vedno interes, da sodišče izda predlagano začasno odredbo. Podana je realna nevarnost nedovoljenih ravnanj tožene stranke (6. člen ZZVZZ-H), pri čemer je ta ravnanja tožeča stranka tudi skušala dokazati s tem, ko je v sodni spis predložila nove odpovedne izjave, vendar ji tega dokaza sodišče prve stopnje ni dovolilo, češ da gre za nedovoljeno novoto. Vendar pa gre za dejstva in dokaze, ki so nastali šele po izteku prvega naroka za glavno obravnavo. Sodišče mora odločati po stanju stvari na dan glavne obravnave.

Tožena stranka je po pooblaščencu odgovorila na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba tožeče stranke zoper sodbo je v pretežnem delu utemeljena, pritožba te stranke zoper sklep o začasni odredbi pa ni utemeljena.

Glede izpodbijane sodbe: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo. Dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča pravzaprav ne izpodbija niti tožeča stranka v predmetni pritožbi, spričo česar je tudi pritožbeno sodišče pri presoji konkretne zadeve izhajalo iz sledečih (ugotovljenih) odločilnih dejstev: Tožena stranka je sprejela navodila za sklepanje dopolnilnih zdravstvenih zavarovanj (navodila iz oktobra 2005 – priloga 119), iz katerih je razviden celoten postopek, katerega končni cilj je bil, da bi tožena stranka sklenila čim več dodatnih zdravstvenih zavarovanj, upoštevajoč pri tem pravno podlago, ki jo je prinesel ZZVZZ-H v 5. odst. 18. člena. Sestavni del dokumentacije v tej zvezi je bila pristopnica /ponudba, katere sestavni del je bila tudi izjava o razdoru/odpovedi, glede katere je bilo v navodilu določeno, da jo izpolnijo in podpišejo vsi zavarovanci, ki so že dopolnilno zdravstveno zavarovani (pri drugi zavarovalnici) in želijo skleniti zavarovanje pri toženi stranki ter ga skladno z novelo ZZVZZ-H razdreti pri obstoječi zavarovalnici, pri čemer je bil zbiralec pristopnic v tem postopku sklepanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja dolžan preveriti, ali je fizična oseba (katere interes bo zavarovan) zavarovanec za doplačila in ali je (že) dopolnilno zdravstveno zavarovana. Če je (prodajni protokol – priloga 118), je z izpolnitvijo in podpisom pristopnice zaključen postopek prodaje, s podpisom izjave o razdrtju/odpovedi dotedanjega zavarovanja (pri drugi zavarovalnici) pa bo vse formalnosti za prestop v imenu zavarovanca uredila tožena stranka, pri čemer takšnemu zavarovancu ob prejemu pošte ostalih ponudnikov zdravstvenega zavarovanja ne bi potrebno odreagirati. Na takšen način je tožena stranka pridobila 222 izjav, ki so jih podelili zavarovanci tožeče stranke, in sicer v smeri, da v skladu z določbami ZZVZZ-H z dnem 1.3.2006 odpovedujejo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, sklenjeno dotlej pri tožeči stranki, pri čemer so bile tri izjave dane (podpisane s strani zavarovancev/zavarovalcev) pred uveljavitvijo omenjenega zakona (vendar po objavi), vse ostale pa po 1.9.2005. Vse te izjave je tožena stranka zatem tudi posredovala tožeči stranki (v okviru dopisa iz meseca oktobra 2005).

Sodišče prve stopnje je pri materialnopravni presoji konkretnega primera ves čas izhajalo iz načela, da je skušal zakonodajalec v okviru določb ZZVZZ-H zagotoviti za vse zavarovalnice enake pogoje za izvajanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, upoštevajoč ob tem, da je bil trg na tem področju dotlej monopolen (duopolen) in kot tak ni omogočal svobodne izbire. Svobodna izbira brez konkretnih ravnanj tožene stranke pa ni mogoča. Šlo je torej za udejanjenje pravice do svobodne gospodarske pobude v skladu z določilom 74. člena Ustave RS. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje menilo, da je bil namen zakonodajalca (v zvezi z določbami ZZVZZ-H) v tem, da je skušal zagotoviti posebno pravico do odpovedi obstoječih zavarovalnih razmerij (saj ni predpisal, da odpoved na drug način – mimo določb 5. odst. 18. člena ZZVZZ-H – ne učinkuje), tudi glede na to, da zavarovanci ne bi imeli istočasno sklenjeni dve dopolnilni zdravstveni zavarovanji.

Pritožbeno sodišče seveda soglaša s stališčem, da je hotel zakonodajalec s sprejetjem omenjene zakonske novele doseči, da postane slovenski trg na področju dopolnilnih zdravstvenih zavarovanj na ponudbeni strani bolj konkurenčen, upoštevajoč ob tem, da se vsem potencialnim ponudnikom teh zavarovanj omogoči udejanjenje ustavne pravice do svobodne gospodarske pobude. Vendar pa je svobodna gospodarska pobuda dopustna le v tistih mejah, kolikor ne predstavlja dejanj nelojalne konkurence. Po oceni pritožbenega sodišča je šlo pri konkretnih ravnanjih tožene stranke za njeno aktivno in usmerjeno delovanje, ki je bilo osredotočeno v prekinitev obstoječih zavarovanj (ki so jih imeli zavarovanci/zavarovalci dotlej sklenjene s tožečo stranko) in sklenitev novih pogodbenih razmerij s toženo stranko. Svobodni gospodarski pobudi, zlasti v situaciji, ko prihajajo na določeni trg novi igralci (ponudniki storitev), stoji nasproti dolžnost izpolnitve obveznosti (pacta sunt servanda), ki je temeljno in univerzalno načelo obligacijskega prava. Obveznost med udeleženci v obligacijskem razmerju ugasne samo s soglasno voljo udeležencev ali na podlagi zakona (9. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Očitno se je tega načela zavedal tudi zakonodajalec, zato je v 5. odst. 18. člena ZZVZZ-H zapisal povsem jasno in razumljivo določbo. Gre namreč za zakonsko določbo, s katero se posega v obstoječa pravna razmerja. Že zaradi tega je treba vsebino takšnega zakonskega teksta razlagati skrajno restriktivno, nikakor pa ne široko, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Sicer pa mora sodišče pri uporabi zakona pravne norme v prvi vrsti uporabljati tako, kot se glasijo. Že gramatikalna analiza določbe 5. odst. 18. člena ZZVZZ-H pa jasno pokaže (na kar upravičeno opozarja pritožba), da je bila dolžna (in s tem tudi upravičena) zavarovance/zavarovalce obvestiti o spremembah, ki jih prinaša omenjeni zakon (ter jim ponuditi pravično prilagoditev pogodbenega razmerja) zgolj tista zavarovalnica, ki je imela dotlej že sklenjena dopolnilna zdravstvena zavarovanja. Zakon torej dopušča obveščanje zavarovalnice v razmerju do lastnih zavarovancev (oseb, ki so imele v času uveljavitve omenjene novele sklenjeno zavarovalno razmerje o dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju), pri čemer je na tem mestu zakonodajalec glede odpovedi sklenjenega pogodbenega razmerja predvidel tudi natančen in strogo formaliziran postopek (pisno odpoved, soglasje ministrstva za zdravstvo iz 2. odst. 20. člena ZZVZZ-H, obrazec s povratnim pismom, s podpisom katerega zavarovanec, ki ne pristaja na nove pogodbene pogoje, razdre zavarovalno pogodbo), v okviru katerega se je zavarovanec prosto odločal o prilagoditvi obstoječega pogodbenega razmerja. Seveda takšno zakonsko besedilo ni preprečevalo toženi stranki, da ne bi kot nova igralka na trgu ponudbe dopolnilnih zdravstvenih zavarovanj izvajala določenih informativnih aktivnosti v smeri pridobivanja lastnih zavarovancev. Vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka v mejah svojih konkretnih dejanj presegla dovoljeni okvir aktivnega informiranja potencialnih zavarovancev, saj ni imela zakonskega dovoljenja, da svoji informaciji (o pogojih za sklepanje dopolnilnih zdravstvenih zavarovanj), ki jo je poslala 222 zavarovancem tožeče stranke, priloži še izjavo o odpovedi (razdrtju) obstoječih zavarovalnih pogodb in pooblastilo, da bo sama uredila razmerje med zavarovanci tožeče stranke in tožečo stranko, zlasti v smeri prenehanja obstoječih pogodbenih razmerij. Po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka s temi dejanji ni le ravnala v nasprotju z določbo 5. odst. 18. člena ZZVZZ-H, marveč je treba ta dejanja opredeliti v razmerju do tožeče stranke kot dejanja nelojalne konkurence v skladu z določbo 13. člena ZVK. Tožena stranka namreč ni ostala zgolj pri obveščanju potencialnih zavarovancev o novostih, ki jih je na področje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja prenesel ZZVZZ-H (in o pogojih, pod katerimi bo sama sklepala takšna zavarovanja), in pri tem, da lahko odpovedo zavarovalna razmerja s tožečo stranko, ko bodo od nje dobili obvestilo po 5. odst. 18. člena ZZVZZ-H. V tej zvezi pritožbeno sodišče opozarja na dve pomembni okoliščini: 1. tožena stranka ni zatrjevala, da tožeča stranka ni postopala po tej določbi, zato hipotetična možnost kršitve te določbe (na katero se posredno sklicuje sodišče prve stopnje) sploh ni relevantne narave; 2. dvojna zavarovanja na obravnavanem področju sama po sebi sploh niso bila prepovedana, medtem ko je nelojalna konkurenca prepovedana, na kar upravičeno opozarja tožeča stranka v predmetni pritožbi. Pritožbeno sodišče glede na povedano ocenjuje, da je zakonodajalec predpisal v 5. odst. 18. člena ZZVZZ-H (ki je brez dvoma določilo lex specialis) natančen postopek zato, da stranki pogodbenega razmerja medsebojno uredita svoj obstoječi poslovni odnos, bodisi v smeri prilagoditve obstoječega razmerja, ali pa v smeri njegovega prenehanja. Prav zaradi tega je zakonodajalec predpisal tudi soglasje ministrstva za zdravstvo v zvezi z vsebino obvestila (2. odst. 20. člena ZZVZZ-H), in sicer tako zaradi varstva zavarovancev kot tudi v smeri varstva svobodne gospodarske pobude.

Na sporen način pridobljene izjave 222 zavarovancev tožeče stranke so brez dvoma v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji po 1. odst. 13. člena ZVK. Nelojalna konkurenca je dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu (opis dejanja v obliki generalne klavzule). Pri presoji konkretnega primera je važna predvsem objektivna okoliščina, da je tožena stranka s temi dejanji kršila veljavno zakonodajo (5. odst. 18. člena ZZVZZ-H), pri čemer niti ni pomemben subjektivni odnos tožene stranke do teh kršitev. Tožena stranka pa bi kot profesionalna zdravstvena organizacija itak morala vedeti, kje so meje dovoljenega ravnanja glede na novo sprejeto zakonodajo. Pred uveljavitvijo zakona (četudi po njegovi objavi) pa sploh ni imela nobene pravne podlage za poseganje v obstoječa pravna razmerja (glede treh od 222-ih izjav, ki so bile pridobljene celo pred uveljavitvijo ZZVZZ-H). Ravno tako pritožba povsem utemeljeno opozarja, da gre pri dejanju nelojalne konkurence lahko že za možnost nastanka škode, zato tudi ni pravno pomembno, ali je tožeča stranka uspela dokazati dejstvo škode, kot to zmotno ocenjuje sodišče prve stopnje. Glede abstraktne možnosti nastanka škode v konkretnem primeru pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da je več kot očitno, da bi tožeči stranki zaradi nedovoljenih ravnanj tožene stranke škoda vsaj utegnila nastati (prekinitev zavarovanj in s tem izpad zavarovalnih premij). Pri obravnavanem dejanju nelojalne konkurence je pravno relevantno postopanje tožene stranke do tožeče stranke (natančneje do njene pozicije na zavarovalnem trgu), zato je po mnenju sodišča druge stopnje pravno nepomembno, ali se je 222 zavarovancev že pred prejemom spornega formularja (poslanega s strani tožene stranke) samostojno odločilo o tem, da prestopijo k toženi stranki.

Svobodna gospodarska pobuda ne sme in ne more iti na rovaš določbe 1. odst. 13. člena ZVK, česar se je očitno zavedal tudi zakonodajalec in je zato v 5. odst. 18. člena ZZVZZ-H predpisal formalno obliko in natančen postopek, na podlagi katerega so se zavarovanci lahko odločili za predčasno (glede na obstoječo zavarovalno pogodbo) prenehanje pogodbenega razmerja. Teh jasnih zakonskih pravil bi se morali držati vsi udeleženci na obravnavanem trgu, ne pa, da so nekateri skušali s samovoljno interpretacijo zakona pravzaprav obiti zakonski tekst. Na tem mestu pritožbeno sodišče še opozarja, da zakonodajalec ni niti predpisal, da bi lahko zavarovanci sami (brez asistence nasprotne pogodbene zavarovalnice) enostransko odstopili od veljavnih obstoječih pogodbenih razmerij, zato tudi ni mogel predpisati (kot to zmotno ocenjuje sodišče prve stopnje), da takšna dejanja nimajo pravnega učinka. Obravnavana dejanja tožene stranke so po mnenju pritožbenega sodišča tudi dejanja, ki so usmerjena v prekinitev obstoječih poslovnih razmerij v skladu s 7. alinejo 2. odst. 13. člena ZVK. Poseg v tuja poslovna razmerja po tej zakonski določbi je treba namreč razlagati širše. Za nedovoljen poseg gre tudi, če gre za poseg v obstoječe razmerje med konkurenčnim podjetjem in njegovim pogodbenim partnerjem, ki je npr. fizična oseba. Dejanje nelojalne konkurence je treba definirati ob upoštevanju vseh elementov iz generalne klavzule v 1. odst. 13. člena VZK (razlaga v duhu generalne klavzule), poleg tega pa namen tega varstva ni le varovanje drugih podjetij na trgu, marveč tudi varstvo ostalih konkurentov, pa tudi varstvo interesov potrošnikov, na kar prav tako upravičeno opozarja tožeča stranka v obravnavani pritožbi.

Glede na to, da je tožena stranka v določenem časovnem zaporedju storila več dejanj nelojalne konkurence (222 izjav), pritožbeno sodišče ugotavlja, da predstavlja vsako dejanje samostojno dejanje nelojalne konkurence. V konkretnem primeru je tožeča stranka zahtevala od sodišča ugotovitev, da je tožena stranka z omenjenimi dejanji storila dejanje nelojalne konkurence, zato je postavila tudi zahtevek na prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence (ki so usmerjena v prekinitev pogodbenih razmerij med tožečo stranko in njenimi zavarovanci). Smisel prepovedi nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence je namreč v tem, da ob ponovni kršitvi prizadetemu (tožeči stranki) ne bo treba vlagati novih tožb, ampak bo lahko na podlagi prejšnje sodbe zahtevala izvršbo. V tej zvezi je namreč tožeča stranka navajala in dokazovala, da je tožena stranka tudi po izteku roka iz 5. odst. 18. člena ZZVZZ-H na enak način (nedovoljen z vidika 13. člena ZVK) posegala v številna sklenjena zavarovanja med tožečo stranko in njenimi zavarovanci. Takšno naknadno (po izvedbi prvega naroka za glavno obravnavo) podajanja procesnega gradiva pa je v obravnavanem primeru opravičljivo (2. odst. 286. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), saj tožeča stranka glede na naravo stvari novih dejstev in dokazov (ki po presoji pritožbenega sodišča kažejo na nadaljnja dejanja nelojalne konkurence tožene stranke) prej (1. odst. 286. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) niti ni mogla navajati oz. predlagati. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede na pravilno ugotovljena dejstva zmotno uporabilo materialno pravo, spričo česar je pritožbi tožeče stranke zoper odločitev o glavni stvari v pretežnem delu ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (točka I/1, 2 in 3 izreka) spremenilo tako, da je v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo (ugotovitev dejanj nelojalne konkurence, prepoved nadaljnjih dejanj in uničenje predmetov/izjav – 1. odst. 26. člena ZVK). Takšna odločitev pritožbenega sodišča ima oporo v 4. točki 358. člena ZPP.

Pač pa je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na vzpostavitev v prejšnje stanje (točka I/4 izreka). V 1. odst. 26. člena ZVK je sicer resda predpisano, da lahko prizadeta oseba (zaradi dejanja nelojalne konkurence) s tožbo zahteva vzpostavitev v prejšnje stanje, če je to mogoče, vendar pa to še ne pomeni, da se na takšen način s tožbenim zahtevkom lahko (četudi posredno) poseže v pravice in pravni položaj tretjih oseb (zavarovancev), in sicer brez da bi bile udeležene v konkretni pravdi in upoštevajoč, da je lahko medtem njihovo zavarovalno razmerje s tožečo stranko prenehalo tudi kakšni na drugi pravni podlagi. Zaradi tega (čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov) je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna in zakonita. Sicer pa ima tožeča stranka zaradi varstva svojega pravnega položaja, v katerega je tožena stranka posegla z omenjenimi nedopustnimi dejanji, še vedno na voljo pravico zahtevati odškodnino po pravilih obligacijskega prava (člen 27 ZVK).

Glede začasne odredbe: Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je predlagana začasna odredba regulacijska začasna odredba, katere namen je v tem, da začasno uredi sporno pravno razmerje, in sicer do dokončne rešitve v sodnem postopku. V tem smislu gre torej za ureditveno začasno odredbo, katere vsebina se praktično prekriva s tožbenim zahtevkom, ki zadeva prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence. Glede na to, da je v tem delu tožeča stranka z zahtevo po sodnem varstvu v celoti uspela (v tem delu je postala sodba s predmetno odločitvijo sodišča druge stopnje pravnomočna), po mnenju pritožbenega sodišča ni več nobenih utemeljenih razlogov za predlagano začasno ureditev spornega pravnega razmerja. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Po oceni pritožbenega sodišča je tožeča stranka glede na končni izid te pravde upravičena do povračila svojih pravdnih stroškov (3. odst. 154. člena ZPP), spričo česar je pritožbeno sodišče izpodbijano sodno odločbo sodišča prve stopnje spremenilo tudi v delu, ki se nanaša na izrek o pravdnih stroških (točka III izreka), pri čemer je toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 4.286,23 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne). Tožeči stranki gredo naslednji pravdni stroški: 600 odvetniških točk za sestavo tožbe, 300 odvetniških točk za sestavo predloga za izdajo začasne odredbe, 600 odvetniških točk za sestavo prve pripravljalne vloge, 450 odvetniških točk za sestavo druge pripravljalne vloge, 600 odvetniških točk za sestavo pritožbe zoper sklep o začasni odredbi, 600 odvetniških točk za udeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo, 50 odvetniških točk za trajanje naroka, 120 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne, kilometrina v višini 15.180,00 takratnih SIT, 300 odvetniških točk za sestavo tretje pripravljalne vloge, 300 odvetniških točk za udeležbo na drugem naroku za glavno obravnavo, 50 odvetniških točk za trajanje, 120 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne, kilometrina v višini 15.180,00 takratnih SIT, 20 odvetniških točk za poročilo stranki, sodna taksa za tožbo in sodbo v skupnem znesku 425,64 EUR (stroški po stroškovniku tožeče stranke na list. št. 68 spisa), 750 odvetniških točk za sestavo pritožbe, 459,02 EUR za takso za pritožbo (stroški po stroškovniku v okviru prve pritožbe – list. št. 97 spisa), 300 odvetniških točk za udeležbo na naroku dne 18.4.2007, 120 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne, 300 odvetniških točk za udeležbo na naroku dne 18.5.2007, 120 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne, kilometrina v višini 60,90 EUR, pavšalni stroški v višini 2% oz. 1% od skupne vrednosti storitev ter 20% DDV na odvetniško nagrado (stroški po stroškovniku na list. št. 128 spisa).

Po oceni pritožbenega sodišča je tožeča stranka upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Le te je sodišče druge stopnje odmerilo na znesek 1.067,57 EUR (1.125 odvetniških točk za sestavo pritožbe zoper sodbo in sklep o začasni odredbi, 20 odvetniških točk za poročilo stranki, pavšal v višini 2% oz. 1% od skupne vrednosti storitve, 20% DDV na odvetniško nagrado in 425,46 EUR za sodno takso za pritožbo), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.