Jedro

Določilo 12. čl. ZZZDR govori o pravnih posledicah, ki so „zanju“, t.j. za partnerja enake, kot če bi sklenila zakonsko zvezo. Gre torej samo za posledice v medsebojnem razmerju partnerjev, tako na osebnem kot tudi premoženjskem področju. Razmerja zunajzakonskih partnerjev do skupnih otrok, pa zakon ne ureja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožnik ni oče mladoletnega prvotoženca, ki ga je rodila druga toženka. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženima strankama povrniti pravdne stroške v znesku 256,70 EUR. Tožeča stranka je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritrjuje ugotovitvi, da je priznal očetovstvo nad mladoletnih tožencem ter da je bila zakonska zveza med njim in toženko sklenjena po otrokovem rojstvu. Vendar pa je sodišče spregledalo določbo 12. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki v 1. odst. določa, da ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice, kot če bi zakonsko zvezo sklenila. Iz navedenega določila izvaja svojo stvarno legitimacijo na podlagi določil 96. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka napačno razume določilo 12. čl. ZZZDR. To govori o pravnih posledicah, ki so „zanju“, t.j. za partnerja enake, kot če bi sklenila zakonsko zvezo. Gre torej samo za posledice v medsebojnem razmerju partnerjev, tako na osebnem kot tudi premoženjskem področju. Razmerja zunajzakonskih partnerjev do skupnih otrok, pa zakon ne ureja. Prav tako ne postavlja domneve očetovstva, tako kot to velja za očeta otroka rojenega v zakonski zvezi ali v dobi 300 dni po prenehanju zakonske zveze (86. čl. ZZZDR). Za pravni položaj otroka res ni pomembno, ali je rojen v zakonski zvezi ali zunajzakonske zveze. V skladu z določilom 5. čl. ZZZDR so pravice in obveznosti otroka do staršev in drugih sorodnikov ter pravice in dolžnosti staršev in sorodnikov do otroka enake ne glede na to, ali je otrok rojen v zakonski zvezi ali zunaj nje. ZZZDR pa posebej predpisuje način določanja izvora otroka, ki se ravna po okoliščini, ali gre za otroka rojenega v zakonski zvezi ali pa gre za otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi. V tem pogledu obstaja po zakonu razlika med tem in onim otrokom. Ker za otroka, rojenega zunajzakonske zveze, zakon ne postavlja domneve očetovstva, je treba to ugotavljati. V skladu s 87. čl. velja za očeta otroka tisti, ki otroka prizna za svojega ali čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo. Navedeno pravno domnevo iz 98. čl. ZZZDR je mogoče izpodbijati, izpodbijajo pa jo lahko le osebe, ki so v zakonu določene. To pa so: materin mož, (domnevni oče), mati, otrok in pa moški, ki misli, da je otrokov oče. Tožnik torej nima stvarne legitimacije za izpodbijanje očetovstva po določilu 98. čl. ZZZDR. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, lahko izpodbija le svoje priznanje očetovstva, če je bilo to dano pod vplivom napak v volji izjavitelja, in sicer kot neveljavno, v rokih določenih v 99. čl. Obligacijskega zakonika.

Iz navedenih razlogov je tožnikova pritožba neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).