Jedro

Sodišče prve stopnje je pritožbo pravilno štelo za umaknjeno. Iz podatkov sodnega spisa namreč izhaja, da je bil pritožničin predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo pravnomočno zavrnjen. Posledica pravnomočne zavrnitve predlagane taksne oprostitve pa je dolžnost plačila sodne takse za pritožbo, saj je njeno plačilo procesna predpostavka za obravnavanje pritožbe. Na tak način se uresničuje načelo ekonomičnosti postopka in zagotavlja procesna disciplina strank. Pritožnica ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ji je bil sklep o zavrnitvi predloga za taksno oprostitev vročen 14. 7. 2020. Izrecno pritrjuje, da sodne takse ni plačala v nadaljnjih 15 dneh, ampak šele 21. 9. 2020, to je po izteku roka za njeno plačilo. Rok za plačilo sodne takse je zakonski rok in kot tak ni podaljšljiv, posledice prepoznega plačila pa so enake posledicam neplačila sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino pritožbo zoper sklep istega sodišča II U 511/2019-6 z dne 12. 2. 2020. 2. V razlogih izpodbijanega sklepa je navedlo, da tožnica ni pravočasno plačala sodne takse za pritožbo v znesku 33,00 EUR, zato se v skladu s tretjim odstavkom 105. a člena ZPP šteje, da je pritožbo umaknila. Pritožba, ki jo stranka umakne, pa je nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP) in se zato zavrže. Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da je tožnica v zvezi z navedeno taksno obveznostjo vložila ugovor zoper plačilni nalog in predlagala oprostitev plačila sodne takse. Ugovor je bil zavrnjen s sklepom z dne 17. 3. 2020, predlog za oprostitev plačila takse pa s sklepom z dne 9. 7. 2020. V njem je bila tožnica izrecno opozorjena, da mora sodno takso plačati v roku 15 dni od vročitve sklepa (tretji odstavek 14.a člena Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju ZST-1). Ta je bil njenemu pooblaščencu vročen 14. 7. 2020, tako da se je rok za plačilo takse iztekel 29. 7. 2020. Tožnica pa je sodno takso plačala šele 21. 9. 2020. 3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in samo odloči o stvari, oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe, ker pritožnica sodne takse za pritožbo ni plačala v roku, določenem v tretjem odstavku 14.a člena ZST-1. Ta določa, da če sodišče predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks ne ugodi, začneta teči rok za plačilo takse in rok za ugovor zoper že izdani plačilni nalog iz 34. člena tega zakona naslednji dan po vročitvi sklepa o zavrženju ali zavrnitvi predloga, na kar mora sodišče stranko opozoriti.

6. Predmet presoje Vrhovnega sodišča v tem postopku torej ni pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse. To pa pomeni, da so za odločitev nebistveni obsežni pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na pritožničino slabo finančno stanje, višino njenih prihodkov in zatrjevano nezmožnost plačila sodne takse zaradi posledic epidemije bolezni Covid-19. S tem je povezan tudi pritožbeni ugovor o kršitvi pravic iz 23. in 25. člena Ustave in sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015. V njej sprejeta stališča Ustavnega sodišča1 niso relevantna za ta postopek, saj se nanašajo na pogoje za oprostitev plačila sodne takse, ki jih je določal takrat veljavni 11. člen ZST-1. Ni pa se Ustavno sodišče opredeljevalo do vprašanja, ki je ključno za odločitev o predmetni pritožbi, to je do sankcije za neplačilo/prepozno plačilo sodne takse iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP (domneva umika vloge).

7. V skladu s 105.a členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora biti ob vložitvi pritožbe plačana sodna taksa. Sodna taksa mora biti plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. V nalogu sodišče stranko opozori na posledice neplačila sodne takse iz tretjega odstavka tega člena. Ta določa, da se vloga šteje za umaknjeno, če v roku iz prejšnjega odstavka sodna taksa za pritožbo ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks. Sodna praksa glede uporabe 105.a člena ZPP v upravnem sporu je enotna in nedvoumna, pritrjujejo ji tudi odločitve Vrhovnega sodišča.2

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pritožbo pravilno štelo za umaknjeno. Iz podatkov sodnega spisa namreč izhaja, da je bil pritožničin predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo pravnomočno zavrnjen. Posledica pravnomočne zavrnitve predlagane taksne oprostitve pa je dolžnost plačila sodne takse za pritožbo, saj je njeno plačilo procesna predpostavka za obravnavanje pritožbe. Na tak način se uresničuje načelo ekonomičnosti postopka in zagotavlja procesna disciplina strank. Pritožnica ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ji je bil sklep o zavrnitvi predloga za taksno oprostitev vročen 14. 7. 2020. Izrecno pritrjuje, da sodne takse ni plačala v nadaljnjih 15 dneh, ampak šele 21. 9. 2020, to je po izteku roka za njeno plačilo. Rok za plačilo sodne takse je zakonski rok in kot tak ni podaljšljiv, posledice prepoznega plačila pa so enake posledicam neplačila sodne takse.3

9. Pritožnica se med drugim sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča v zadevi II U 1/2020, v kateri je sodišče presojalo pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ti pogoji niso enaki pogojem za taksno oprostitev, kot jih določa ZST-1, zato pritožnica s takim pavšalnim ugovorom ne more uspeti.

10. Ker pritožbeni ugovori niso utemeljeni in tudi niso podani razlogi, na katere pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

11. O zadevi je odločal sodnik posameznik na podlagi prvega odstavka 366.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Ta določa, da o pritožbi zoper sklep odloči sodnik posameznik.

1 V njej je Ustavno sodišče zapisalo, da iz pravice do pravnega sredstva ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno vlaganje pravnih sredstev, da pa prvi odstavek 23. člena in 25. člen Ustave zakonodajalcu prepovedujeta postavljanje nepremostljivih stroškovnih ovir za njuno dejansko in učinkovito izvrševanje. Odsev te prepovedi je ustavnopravna dolžnost zakonodajalca, da v primeru, če naloži obveznost plačila sodne takse, obenem predvidi institut oprostitve plačila sodnih taks oziroma drugih ustreznih taksnih olajšav za tiste, ki plačila ne zmorejo brez resnih, nesorazmernih žrtev. 2 Npr. sklepi I Up 210/2015 z dne 7. 10. 2015, I Up 113/2019 z dne 27. 5. 2019 in I Up 204/2019 z dne 11. 5. 2020. 3 Tako tudi Vrhovno sodišče v sklepih I Up 210/2015 z dne 7. 10. 2015 in I Up 91/2015 z dne 8. 7. 2015.