Jedro

Dokaz o razpolaganju s stavbnim zemljiščem v družbeni lastnini, potreben za pridobitev gradbenega dovoljenja, je glede na določbe zakona o stavbnih zemljiščih lahko le pogodba, ki jo investitor sklene z mestnim skladom stavbnih zemljišč. Brez take pogodbe gradbenega dovoljenja ni mogoče izdati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ob reševanju pritožbe odpravila gradbeno dovoljenje z dne 20.9.1991, ki ga je tožeči stranki in podjetju ..., izdal Sekretariat za varstvo okolja in urejanje prostora občine za gradnjo tržnice z vsemi pripadajočimi komunalnimi vodi in priključki, zunanjo ureditvijo, parkiriščem in transformatorsko postajo.

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe kot razlog za odpravo navedenega gradbenega dovoljenja navaja napačno uporabo določb zakona o stavbnih zemljiščih in kršitev določbe 36. člena zakona o graditvi objektov. Po določbi 36. člena zakona o graditvi objektov mora investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja med drugim predložiti tudi dokaz o pravici razpolaganja z zemljiščem. Investitor je kot dokaz o razpolaganju z zemljiščem predložil pogodbo o sodelovanju pri izvedbi poslovno trgovskega objekta tržnica, sklenjeno z občino. Z navedeno pogodbo, po mnenju tožene stranke, investitor ne izkazuje pravice razpolaganja z zemljiščem, pri čemer se tožena stranka sklicuje na določbo 2. odstavka 46. člena zakona o stavbnih zemljiščih, ki določa, da o oddaji stavbnih zemljišč v družbeni lastnini odloča komisija za oddajo stavbnih zemljišč, ki jo imenuje upravni odbor sklada stavbnih zemljišč. Tožena stranka še navaja, da navedena pogodba tudi sicer ni podpisana. Vprašljivo je tudi investitorstvo občine.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je pravica razpolaganja z zemljiščem izkazana z zemljiškoknjižnim izpiskom, iz katerega je razvidno, da je občina imetnica pravice uporabe zemljišča, ki je po zazidalnem načrtu predvideno za gradnjo tržnice in s soinvestitorsko pogodbo, sklenjeno s podjetjem. Podlaga za sklenitev soinvestitorske pogodbe je sklep Izvršnega sveta občine, s katerim je skladu stavbnih zemljišč prenehalo zakonsko pooblastilo, da razpolaga s spornim zemljiščem. Zato sklad stavbnih zemljišč mesta Ljubljana nima aktivne legitimacije v tem postopku in bi morala tožena stranka njegovo pritožbo zavreči. Ker sklad ni mogel razpolagati z zemljiščem tudi ni mogel zahtevati prispevka za komunalno ureditev zemljišča, ki sta ga tožeča stranka in ... uredili sami na svoje stroške. Tožeča stranka še navaja, da je ugotavljanje pravice razpolaganja z zemljiščem predhodno vprašanje, ki ga v primeru spora rešuje pristojno sodišče. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba se sicer sklicuje na določbo 243. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in ugotavlja nepravilno uporabo določb zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85 in 33/89 - ZSZ), ki urejajo oddajo stavbnih zemljišč v družbeni lastnini. Čeprav se tožena stranka sklicuje na navedeno določbo ZUP, pa odločitev tožene stranke in njene ugotovitve, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ne kažejo na to, da je postopala po določbi 243. člena ZUP, saj o stvari ni odločila, ampak je odločbo prve stopnje le odpravila, v obrazložitvi pa med drugim nakazala na okoliščine v zvezi z investitorstvom občine, kar kaže na postopek po 242. členu ZUP.

V obravnavani zadevi gre za izdajo gradbenega dovoljenja tožeči stranki in soinvestitorju. Pri izdaji gradbenega dovoljenja ne gre za neposredno uporabo določb zakona o stavbnih zemljiščih, ampak je pravna podlaga za odločanje zakon o graditvi objektov (Uradni list SRS, št.34/84 in 29/86 - ZGO). Po določbi 36. člena navedenega zakona mora investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti med drugim tudi dokaz o pravici razpolaganja z zemljiščem, na katerem namerava graditi. Če sta investitorja dva, kot v tem primeru, morata tak dokaz predložiti oba. Brez dokaza o razpolaganju z zemljiščem, gradbenega dovoljenja ni mogoče izdati. Upravni organ mora zato pred izdajo gradbenega dovoljenja ugotoviti ali ima investitor pravico razpolaganja z zemljiščem in v ta namen presoditi dokaz, s katerim to pravico izkazuje. V obravnavanem primeru sta investitorja predložila zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega je razvidno, da ima občina pravico uporabe na zemljišču, ter soinvestitorsko pogodbo, sklenjeno med investitorjema. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da soinvestitor z navedeno soinvestitorsko pogodbo, sklenjeno z občino, pravice razpolaganja ne izkazuje. Ker gre za stavbno zemljišče v družbeni lastnini, je za pravilno presojo dokaza o razpolaganju s tem zemljiščem upoštevati določbe zakona o stavbnih zemljiščih. Po določbah navedenega zakona stavbna zemljišča v družbeni lastnini upravlja občina in z njimi razpolaga preko sklada stavbnih zemljišč (5. člen). O oddaji stavbnih zemljišč za graditev odloča komisija za oddajo stavbnih zemljišč, ki jo imenuje upravni odbor sklada (2. odstavek 46. člena). Stavbno zemljišče se odda s pogodbo, ki jo skleneta investitor in sklad stavbnih zemljišč (54. člen), pri čemer je po statutu mesta oddajanje stavbnih zemljišč izvirna pristojnost mesta in torej investitor sklene pogodbo z mestnim skladom stavbnih zemljišč. Brez te pogodbe, ob tem, ko je tudi vprašanje investitorstva občine ostalo nerazčiščeno, kot pravilno opozarja tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, gradbenega dovoljenja ni bilo mogoče izdati.

Ker dejanske okoliščine v zvezi s presojo predloženih dokazov o razpolaganju z zemljiščem vsaj glede enega investitorja - občine niso rešene, je to podlaga za uporabo 242. člena ZUP. Čeprav tožena stranka zadeve ni vrnila v ponoven postopek prvostopnemu organu in je izrek izpodbijane odločbe zato pomanjkljiv, je stanje postopka vendarle tako, da o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja še ni odločeno, kar pomeni, da bo v ponovnem postopku moral o tem odločati organ prve stopnje. Zato sodišče navedene napake v izreku izpodbijane odločbe ne šteje za tako napako, ki bi vplivala na odločitev v tem upravnem sporu. V ponovnem postopku bo moral prvostopni organ predvsem razčistiti vprašanje investitorstva občine, soinvestitorju pa dati možnost, da predloži ustrezen dokaz o razpolaganju z zemljiščem.

Ker glede na navedeno tožeča stranka s tožbo v tem upravnem sporu ne more uspeti je moralo sodišče neutemeljeno tožbo zavrniti na podlagi 42.člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).