22. 1. 2019

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Darko Šafarič, Celje, ki ga zastopa Tomaž Urbančič, odvetnik v Domžalah, na seji 22. januarja 2019

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 35678/2014 z dne 11. 3. 2016 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV Kpr 35678/2014 z dne 16. 2. 2016 se zavrže.

2.Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik izpodbija sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je na predlog Specializiranega državnega tožilstva (v nadaljevanju SDT) za tri mesece podaljšalo začasno zavarovanje odvzema protipravne premoženjske koristi v enotnem kazenskem postopku, ki se je vodil zoper pritožnika, obdolženo pravno osebo Izletnik Celje, d. d., Celje, in druge. Začasno zavarovanje je bilo odrejeno zoper obdolženo pravno osebo, katere zakoniti zastopnik je pritožnik, tako da je pritožniku oziroma kateri koli drugi pooblaščeni osebi pravne osebe Izletnik Celje prepovedalo odtujitev ali obremenitev poslovnih deležev družbe Viator & Vektor, R. O. S. R. L., Romunija, romunskemu Uradu poslovnega registra pa je naložilo vpis te prepovedi do višine 1.139.808,40 EUR. Pritožnik izpodbija tudi sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je zavrnilo pritožbo njegovega zagovornika.

2.Zatrjuje kršitev 14. člena Ustave ter pravic iz 22., 23. in 27. člena Ustave. Izpodbijana sklepa naj bi bila neobrazložena glede nevarnosti, neznatnosti škode ter trajanja ukrepa, poleg tega naj se ne bi opredeljevala do pritožnikovih navedb v odgovoru na predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja in v pritožbi. Ker naj bi bil predlog SDT neobrazložen, naj bi sodišče začasno zavarovanje podaljšalo po uradni dolžnosti. Pritožnik zahteva povrnitev svojih stroškov v postopku z ustavno pritožbo.

B.

3.Po prvem odstavku 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Ustavno sodišče zavrže ustavno pritožbo, ki jo vloži neupravičena oseba (tretja alineja prvega odstavka 55. člena ZUstS). Po ustaljeni ustavnosodni presoji lahko ustavno pritožbo vloži tisti, čigar človekove pravice ali temeljne svoboščine bi lahko bile kršene z izpodbijano sodno odločbo. To pa predpostavlja, da gre za osebo, ki je bila stranka v postopku, v katerem je bila izpodbijana sodna odločba izdana, ali pa se učinek pravnomočnosti sodne odločbe nanjo neposredno razteza.[1]

4.Iz izpodbijanih sklepov je razvidno, da je bilo v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper pritožnika, obdolženo pravno osebo Izletnik Celje in druge soobdolžene zaradi sostorilstva kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15 in 38/16 – KZ-1), začasno zavarovanje odvzema protipravne premoženjske koristi odrejeno in z izpodbijanima sklepoma podaljšano zoper premoženje obdolžene pravne osebe (tj. zoper njene poslovne deleže družbe Viator & Vektor). Imetnica poslovnih deležev, katerih odtujitev in obremenitev je bila prepovedana, je bila obdolžena pravna oseba.

5.Kot nadalje izhaja iz izpodbijanih sklepov, je bil pritožnik v trenutku izdaje izpodbijanih sklepov o podaljšanju začasnega zavarovanja odvzema protipravne premoženjske koristi direktor in s tem zakoniti zastopnik obdolžene pravne osebe (266. člen Zakona o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 82/13, 55/15 in 15/17 – ZGD-1).

6.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo v lastnem imenu in ne kot zakoniti zastopnik obdolžene pravne osebe, saj zatrjuje kršitev svojih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in ne pravic obdolžene pravne osebe. Ker sta obdolžena pravna oseba in pritožnik, njen zakoniti zastopnik, soobdolženca v istem kazenskem postopku, pritožnik na podlagi 32. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo, 65/08 in 57/12 – v nadaljevanju ZOPOKD) niti ne bi smel biti zastopnik obdolžene pravne osebe v kazenskem postopku, po smiselni uporabi Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14 in 66/17 – v nadaljevanju ZKP) na podlagi prvega odstavka 6. člena ZUstS pa niti ne v postopku pred Ustavnim sodiščem.

7.Kot (so)obdolženec je imel pritožnik sicer na podlagi prvega odstavka 502.c člena ZKP pravico do seznanitve s predlogom SDT za podaljšanje začasnega zavarovanja in do odgovora nanj, v skladu z devetim odstavkom 502.a člena ZKP pa pravico do pritožbe zoper sklep o podaljšanju začasnega zavarovanja.[2] Te zakonske možnosti je pritožnik tudi izkoristil, saj je v lastnem imenu (in ne v imenu obdolžene pravne osebe) vložil odgovor na predlog SDT za podaljšanje ukrepa in pritožbo zoper izpodbijani sklep preiskovalne sodnice.

8.Zakon je torej pritožniku kot obdolženemu zagotovil pravici do izjave in pritožbe, vendar je bilo z izpodbijanima sklepoma poseženo le v pravico obdolžene pravne osebe do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, ne pa tudi v to pravico pritožnika.[3] V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo pravica iz 22. člena Ustave vsakomur zagotavlja zgolj možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici (in a contrario ne tudi pravice do udeležbe v postopkih, v katerih se odloča o pravicah tretjih oseb), ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njegovi pravici.[4] Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-296/02 ob presoji takrat veljavne ureditve začasnega zavarovanja odvzema protipravne premoženjske koristi odločilo, da pomeni začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, pravila ZKP, ki dopuščajo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, pa poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.[5] Zakonodajalec je po stališču Ustavnega sodišča z možnostjo odreditve začasnega zavarovanja po uradni dolžnosti posegel v pravice oseb, zoper katere je ukrep uporabljen, do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), do sodnega varstva (23. člen Ustave) in do temeljnih pravnih jamstev v kazenskem postopku (29. člen Ustave).

9.Preiskovalna sodnica je v sklepu o podaljšanju začasnega zavarovanja sicer navedla, da je pritožniku ali kateri koli drugi pooblaščeni osebi obdolžene pravne osebe prepovedana odtujitev ali obremenitev navedenih poslovnih deležev. Tudi to pa ne pomeni, da je bilo z izpodbijanima sklepoma odločeno o pritožnikovi pravici, dolžnosti ali pravnem interesu. Prepoved razpolaganja s poslovnimi deleži je bila namreč izrečena obdolženi pravni osebi, ki zaradi svoje narave ne more sama nastopati v pravnem prometu, ampak lahko to stori le prek svojih zastopnikov. Zato je njen vsakokratni zakoniti zastopnik, tudi pritožnik, z izpodbijanima sklepoma omejen v izvrševanju pooblastil zakonitega zastopnika (ne pa tudi glede pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave).

10.Glede na navedeno pritožnik kot soobdolženi v kazenskem postopku in hkrati kot zakoniti zastopnik obdolžene pravne osebe ni upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe zoper sklep o podaljšanju začasnega zavarovanja odvzema protipravne premoženjske koristi, ki je bilo izrečeno obdolženi pravni osebi. Izpodbijani sodni odločbi namreč ne posegata neposredno v njegove pravice, ampak v pravice obdolžene pravne osebe, katere premoženje je začasno zavarovano. Zato morajo biti tudi procesna jamstva zagotovljena osebi, zoper katero se odredi začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Ker pritožnik ni oseba, ki bi mu bila lahko z izpodbijanima sklepoma kršena kakšna njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina, je senat Ustavnega sodišča njegovo ustavno pritožbo zavrgel (1. točka izreka).

11.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Zato je senat Ustavnega sodišča odločil tako, kot izhaja iz 2. točke izreka sklepa.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi šeste alineje prvega odstavka 55.b člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednik senata Marko Šorli ter člana DDr. Klemen Jaklič in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejel soglasno.

Marko Šorli

Predsednik senata

zanj

DDr. Klemen Jaklič

[1]Prim. npr. sklepa Ustavnega sodišča št. Up-91/01 z dne 21. 1. 2002 (OdlUS XI, 124) in št. Up-355/04 z dne 12. 1. 2005.

Kot obdolženec je imel pritožnik že pravico do seznanitve z vsemi spisi zadeve (tretji odstavek 502.a člena ZKP), da se izjavi o predlaganih in odrejenih ukrepih, da poda svoje stališče, navedbe, predloge (sedmi odstavek 502.a člena ZKP), ter pravico do pritožbe (deveti odstavek 502.a člena ZKP), ne pa tudi pravico do ugovora kot obliko naknadne kontradiktornosti (peti odstavek 502.a člena ZKP).

[2]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 68/04, in OdlUS XIII, 41), 23. točka obrazložitve.

[4]Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-741/06 z dne 18. 6. 2009 (Uradni list RS, št. 57/09), 5. točka obrazložitve, št. Up-500/15 z dne 20. 7. 2015 (Uradni list RS, št. 55/15, in OdlUS XXI, 16), 7. točka obrazložitve, ter št. Up-497/14 z dne 24. 11. 2016 (Uradni list RS, št. 79/16, in OdlUS XXI, 36), 9. točka obrazložitve.

[5]Odločba št. U-I-296/02, 23. točka obrazložitve.

[6]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-296/02, 41. točka obrazložitve.