Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba I Cp 941/94

ECLI:SI:VSLJ:1994:I.CP.941.94 Civilni oddelek

odpoved najemne pogodbe
Višje sodišče v Ljubljani
7. september 1994

Povzetek

Sodba se nanaša na vprašanje odpovedi najemne pogodbe za službeno stanovanje, ki ga je lastnik - soustanovitelj zavoda oddal v najem delavcu zavoda. Sodišče je potrdilo odločitev prvega sodišča, ki je ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica stanovanja in da lahko odpove najemno pogodbo tudi po prenehanju delovnega razmerja toženca. Pritožba toženca, ki je trdil, da je lastnik stanovanja Zdravstveni dom Č., ni bila utemeljena, saj je sodišče potrdilo, da je tožeča stranka kot (so)ustanovitelj zavoda upravičena do odpovedi najemne pogodbe.
  • Odpoved najemne pogodbe za službeno stanovanje po prenehanju delovnega razmerja.Ali lahko lastnik - soustanovitelj zavoda odpove najemno pogodbo najemniku, ki stanuje v službenem stanovanju, tudi če mu je pri zavodu prenehalo delovno razmerje?
  • Pravno lastništvo stanovanja in aktivna legitimacija.Ali je tožeča stranka upravičena do izpraznitve stanovanja, če je tožena stranka trdila, da je lastnik stanovanja Zdravstveni dom Č.?
  • Pravilna uporaba materialnega prava.Ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo pri ugotavljanju lastništva in pravice do odpovedi najemne pogodbe?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Po določbi III. odst. 65 člena Zakona o zavodih je potrebno šteti kot službeno stanovanje tudi tisto, ki ga lastnik - soustanovitelj zavoda odda v najem za osebne potrebe delavca zavoda. Lastnik stanovanja zato lahko odpove najemniku, ki stanuje v službenem stanovanju najemno pogodbo tudi, če mu je pri zavodu prenehalo delovno razmerje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da tožena stranka izprazni stanovanje štev. 13 v I. nadstropju stanovanjske hiše v U. in ga izroči tožeči stranki, ker je ugotovilo, da je tožeča stranka tožencu najemno pogodbo odpovedala na pravni podlagi šestega odst. 53. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91, in št. 21/94, v nadaljevanju SZ). Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 18.875,50 SIT.

Proti sodbi se pritožuje toženec in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. tč. prvega odst. 353 čl. ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev. V pritožbi navaja, da je Zdravstveni dom Č. po določbi 112. člena SZ postal lastnik spornega stanovanja. Tožeča stranka zato ne more zahtevati izpraznitve stanovanja, zato pa tudi nima pravnega in ekonomskega interesa na ugotovitvenem delu tožbenega zahtevka.

Toženec ni bil v delovnem razmerju pri Občini Č., zato le-ta ne more odpovedati najemne pogodbe iz razloga po šestem odst. 53. člena SZ in ni aktivno legitimirana.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka, ki je v postopku pred prvim sodiščem izrecno priznala, da je tožeča stranka lastnica spornega stanovanja (1. točka odgovora na tožbo), v pritožbi trdi, da je lastnik stanovanja Zdravstveni dom Č., in to na podlagi določbe 112. člena SZ. Ta trditev pritožnika pa je zmotna. Zdravstveni dom kot delovna organizacija, ki opravlja dejavnost zdravstva, je po določbi prvega odst. 62. člena Zakona o zavodih (Ur.l.RS, št. 12/91) nadaljeval s 1.4.1991 delo kot zavod pod pogoji, pod katerimi je bil vpisan v sodni register. Premoženje, ki je bilo družbena lastnina v upravljanju takšne delovne organizacije, je postalo s 1.4.1991 na podlagi zakona lastnina ustanovitelja, premoženje stanovanjskega sklada pa upravlja in ga uporablja za osebne potrebe delavcev zavod (prvi in tretji odst. 65. člena Zakona o zavodih). Tožena stranka ni oporekala trditvi tožeče stranke na glavni obravnavi dne 31.5.1994 (list.štev. 13), da je (so)ustanovitelj Zdravstvenega doma Č. in je tedaj na podlagi zakona tožeča stranka postala lastnik stanovanja. Da je tožeča stranka lastnik stanovanja ugotavlja sicer tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, čeprav na podlagi zmotne ocene listin (Samoupravni sporazum o združevanju sredstev za financiranje in o medsebojnih razmerjih pri izgradnji družbenih stanovanj stanovanjskega bloka B2 v Č., odločba Zdravstvenega doma Č., štev.

130/85 z dne 12.12.1985) napačno ugotavlja, da je tožeča stranka postala lastnik stanovanja na podlagi določbe 113. člena SZ (na kar sicer pritožba pravilno opozarja, čeprav zaradi povedanega napačno zatrjuje, da je zdravstveni dom postal lastnik stanovanja na podlagi 112. čl. SZ). Ker je tožeča stranka kot lastnica stanovanja sklenila najemno pogodbo s toženo stranko (in je bila po določbi 147. člena SZ to celo dolžna skleniti), ne more biti nobenega dvoma, da je za odpoved najemne pogodbe oziroma izpraznitveni zahtevek tudi aktivno legitimirana. Iz same najemne pogodbe izhaja, da je sporno stanovanje službeno stanovanje, med strankama pa je tudi nesporno, da je toženec pridobil stanovanjsko pravico v zvezi z delovnim razmerjem (to končno potrjuje tudi odločba o dodelitvi stanovanjske pravice štev. 130 z dne 12.12.1985 tožencu) in je delovno razmerje tožencu pri zdravstvenem zavodu prenehalo. Res SZ v 4. členu opredeljuje kot službeno stanovanje tisto stanovanje, ki ga delodajalec (kar tožeča stranka v razmerju do tožene stranke ni) namenja za oddajo za zadovoljevanje službenih potreb. Toda glede na določbo tretjega odstavka 65. člena Zakona o zavodih je potrebno šteti kot službeno stanovanje tudi tisto, ki ga lastnik - (so)ustanovitelj zavoda odda v najem za osebne potrebe delavca zavoda. Posledica navedenega pa je, da lastnik stanovanja lahko odpove najemniku, ki stanuje v službenem stanovanju, najemno pogodbo tudi, če mu je pri zavodu prenehalo delovno razmerje. Prenehanje delovnega razmerja pa je tudi po najemni pogodbi za sporno stanovanje navedeno kot razlog za odpoved najemne pogodbe (primerjaj tudi točko 22 j najemne pogodbe).

Zaradi povedanega je odločitev prvega sodišča, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, pravilna in zatrjevana pritožbena razloga nista podana. Ker prvo sodišče tudi ni zagrešilo kakšne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na kar mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo po določbi 368. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožene stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom (I. odst. 254. člena, I. odst. 166 člena ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia