Jedro

Metodologije in podzakonski predpisi, ki jih za ugotavljanje vrednosti določa ZDen, ne omogočajo vračanja premoženja po njegovi polni (prometni ali celo tržni) vrednosti in so kompromis med željami ter dejansko zmožnostjo države. ZDen namreč ni zasnovan na institutu civilnega prava - vzpostavitve prejšnjega stanja, temveč gre za poseben način odškodovanja, ki ga je povzročilo podržavljenje, zakonodajalec pa je za to sprejel posebno ureditev. Če bi se pri ugotavljanju višine vlaganj po 25. členu ZDen uporabila drugačna metodologija, bi to pomenilo ne samo neskladje med ugotovljenimi vrednostmi premoženja po določbah ZDen in med ugotovljenimi vrednostmi vlaganj po drugih predpisih, temveč tudi neenako obravnavanje strank postopka.

Ker je Pripomoček sestavni del Pravilnika o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiše ter sistem točkovanja ni mogoče trditi, da se je organ s tem oprl na materialnopravno podlago, ki ni predpis. Enako velja za navodila za izpolnjevanje obrazcev.

Ne glede na to, ali so bila vlaganja opravljena v celoto ali le v del prostora, se je s tem povečala vrednost celotnega prostora. Tudi 2. člen navedenega Pravilnika o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiše ter sistem točkovanja ne dopušča drugačnega tolmačenja pravilnosti izračuna, saj govori o ugotovitvi vrednosti stanovanja oziroma poslovnega prostora.

Izrek

I. Zadevi I U 575/2016 in I U 590/2016 se združita zaradi skupnega obravnavanja in odločanja ter se zadeva v nadaljevanju vodi pod opr. št. I U 575/2016. II. Tožbi se zavrneta.

III. Stroškovni zahtevki tožečih strank se zavrnejo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da so zavezanci za povrnitev vlaganj v 2. do 14. točki uvoda navedeni tožniki (v nadaljevanju drugi tožniki) v določenih deležih dolžni izplačati prvemu tožniku odškodnino iz naslova vlaganj v denacionalizirane poslovne prostore v stavbi … - …, Ljubljana, to je v kleti objekta, v skupni višini 13.366,30 EUR, v tam navedenih višinah glede na deleže posameznih drugih tožnikov; odškodnina se izplačuje v 10 enakih letnih obrokih tako, da prvi obrok zapade v plačilo 30 dni po nastopu pravnomočnosti te odločbe, vsak nadaljnji obrok pa na isti datum tekočega leta, in sicer skupaj s 6 % letnimi obrestmi, ki tečejo od pravnomočnosti te odločbe do zapadlosti posameznega obroka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega obroka do plačila, vse pod izvršbo (1. točka izreka), da se preostali del zahteve prvega tožnika za izplačilo odškodnine iz naslova vlaganj v denacionalizirane poslovne prostore v stavbi …, - …, Ljubljana, v višini 36.582,47 EUR zavrne (2. točka izreka) in da se zahteva prvega tožnika za povrnitev stroškov za pravno zastopanje zavrne (3. točka izreka). V obrazložitvi je organ navedel, da je pravni prednik prvega tožnika zahteval povrnitev vlaganj v poslovne prostore na naslovu …, sedaj …, Ljubljana. Z delno odločbo z dne 16. 6. 2006 je bilo odločeno, da se vrne v last in posest pok. upravičencem A.A. tisti del podržavljenega dela stavbe … - … s parc. št. 16/1, vl. št. 17, k.o. …, ki je vpisan kot poslovni prostori v skupni izmeri 386,50 m2, na katerem ima pravico uporabe podjetje A. d.o.o., Ljubljana, v tam določenih deležih. V zadevi gre za ponovno odločanje po sodbi Upravnega sodišča, I U 1516/2012 z dne 21. 5. 2013 in drugostopni odločbi z dne 8. 9. 2014. Uvodoma je organ pojasnil, da se za postopek ugotavljanja vrednosti vlaganj uporablja 44. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in na tej podlagi izdani podzakonski predpisi. Iz najemne pogodbe z dne 20. 2. 1991 je razvidno, da sta se B., A. kot najemodajalec in C. kot najemnik dogovorila, da najemodajalec odda najemniku v najem poslovni prostor - klet v izmeri 70 m2 v poslovni stavbi (sedaj) … - …. Razvidno je še, da sta stranki ugotovili, da je treba prostor adaptirati, kar je po dogovoru opravil najemnik, investicijski vložek pa je prešel na najemodajalca. Ugotovljeno je bilo, da so bila vsa vlaganja izvedena do 7. 12. 1991. V postopku je bil postavljen izvedenec, ki je izdelal izvedensko mnenje v zvezi z ugotavljanjem višine investicij. Iz mnenja izhaja, da znaša vrednost kletnih prostorov v času podržavljenja 32.545,92 DEM, v času vračanja pa 56.688,14 DEM, kar pomeni povečanje vrednosti za 26.142,22 DEM, nominalna vrednost vlaganj pa znaša 28.585,05 DEM. V nadaljevanju je prvostopni organ citiral podzakonske predpise, ki so bili uporabljeni kot podlaga za vrednotenje (Pravilnik o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiše ter sistem točkovanja (v nadaljevanju (Pravilnik) z obrazci ter navodili in Pripomočkom za ugotavljanje vrednosti stanovanj, stanovanjskih hiš in poslovnih prostorov po metodi točkovanja), glede na ugovore strank na posredovanje izvedensko mnenje razpisal ustno obravnavo, na katero je pristopil tudi izvedenec, ki je pojasnil sporne postavke, ter v nadaljevanju obrazloženo zavrnil ugovore prvega tožnika in drugih tožnikov. Ker pa je prvi tožnik pravna oseba, je upravičen do povračila največ v višini razlike oziroma povečane vrednosti nepremičnine v času vračanja v primerjavi z vrednostjo v času podržavljenja. Vrednost poslovnih prostorov v kleti se je povečala zaradi investicijskih vlaganj za 26.142,22 DEM, torej 13.366,30 EUR. Rok plačila odškodnine je organ določil glede na tretji odstavek 25. člena ZDen, določil pa je tudi tek obrestovanja. Ker pa je prvi tožnik zahteval vsa vlaganja v celoti in ne samo v višini povečane vrednosti, je organ v tem presežku zahtevo prvega tožnika zavrnil. Organ pa je tudi zavrnil zahtevo prvega tožnika za povrnitev stroškov zastopanja glede na ZUP/86. 2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnikov in zavrnil zahtevo prvega tožnika za plačilo stroškov zastopanja.

3. Prvi tožnik je tožbo vložil zoper 2. in 3. točko prvostopne odločbe in drugostopno odločbo. Uvodoma je navedel, da je organ napačno uporabil materialno pravo in nepravilno ugotovil dejansko stanje, ko ni upošteval vlaganj najemnika predmetne nepremičnine, ki so bila izvedena pred uveljavitvijo ZDen. Ugotovitev drugostopnega organa, da je v zadevi sporna le še odločitev o višini povračila vlaganj v kletne prostore, drži. Očitno je, da sta se prvi tožnik in najemojemalec v pogodbi dogovorila, da bo najemojemalec vlaganja izvedel, prvi tožnik pa jih bo zahteval od denacionalizacijskih upravičencev. Peti odstavek 25. člena ZDen daje aktivno legitimacijo zavezancu za vračilo ali najemojemalcu, pri čemer pa je odločitev o tem, ali bosta subjekta tožbo sploh vložila in kdo jo bo vložil, odvisno od njune aktivnosti. V obravnavanem primeru je bistveno, da se upravičenca bremeni za povečano vrednost vrnjene nepremičnine in to zgolj enkrat - glede na to, da je povrnitev vlaganj zahteval zgolj prvi tožnik, bi moral organ o vlaganjih najemnika odločiti v izpodbijanih odločbah. Kako bosta prvi tožnik in najemnik medsebojno razmerje uredila, ni stvar upravnega postopka. Tako tudi drugostopni organ v svoji odločbi z dne 8. 9. 2014, kot tudi Upravno sodišče v sodbi, I U 1516/2012 z dne 21. 5. 2013. Ni jasno, zakaj je organ glede višine zahtevka odločil drugače. Najemnik je v prostore vložil nezanemarljiv znesek, ki se je v razmerju do prvega tožnika izrazil kot zmanjšanje najemnine. Povsem logično iz tega izhaja, da je bilo vloženih še dodatnih 36.582,47 EUR. Prvemu tožniku mora biti torej povrnjeno iz naslova vlaganj 49.948,77 EUR in ne zgolj 13.366,30 EUR. Izvedenec bi pa tudi moral izračunati vrednost nepremičnine v obstoječi valuti, torej EUR in ne DEM. Sicer je pa organ napačno ocenjeval vrednosti vlaganj s pomočjo Pravilnika. Z uporabo tega pravilnika dobimo zgolj približek vlaganj. Zmotno je stališče, da povečanje vrednosti izračuna opredeljuje drugi odstavek 44. člena ZDen. Ta določba se nanaša na določitev vrednosti podržavljenega premoženja in ne na vlaganja. Pravilna metoda izračuna stroškov vlaganja bi bila metoda ocene dejanskih stroškov z opravljenimi izmerami izvedenih del in pridobitvijo tržnih ponudb. Nerazumljiva pa je tudi odločitev organa o vračilu vlaganja v roku 10 let, z obrazložitvijo, da se varuje šibko premoženjsko stanje upravičencev. Pri tem se očitno spregleda, da je bil prvi tožnik tem istim strankam dolžan plačati skoraj 1 milijon EUR iz naslova odškodnine za uporabo premoženja. Prvi tožnik je zato sodišču predlagal, da tožbi ugodi, odpravi drugostopno odločbo in 2. ter 3. točko izreka prvostopne odločbe, naloži zavezancem za povrnitev vlaganj, da v tam določenih deležih izplačajo prvemu tožniku odškodnino iz naslova vlaganj v denacionalizirane poslovne prostore v višini 36.582,47 EUR in naloži toženki povračilo stroškov postopka, podredno, da sodišče odpravi drugostopno odločbo ter 2. in 3. točko izreka prvostopne odločbe, zadevo vrne organom v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Drugi do štirinajsti tožniki (v nadaljevanju drugi tožniki) so tožbo vložili zoper 1. točko izreka prvostopne odločbe. Uvodoma so navedli, da odločitev izpodbijajo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi bistvenih kršitev pravil postopka. Organ se je v obrazložitvi svoje odločbe skliceval tudi na Pripomoček za ugotavljanje vrednosti stanovanj, stanovanjskih hiš in poslovnih prostorov po metodi točkovanja (v nadaljevanju Pripomoček), ki pa ni predpis, s katerim bi lahko utemeljil svojo odločitev. Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi, X Ips 29/2013 z dne 9. 10. 2013. Opira se tudi na Navodila za izpolnjevanje obrazca VP-1 ZDen, in sicer navaja, da naj bi ravno iz smernic za vrednotenje deležev zgradb bilo razvidno, da so ometi del konstrukcije stavbe, kamor sodi tudi nosilni in nenosilni zid. To ni prav. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja potrebna obrazložitev in dokazna ocena izvedenskega mnenja s strani organa. Zgolj sklicevanje nanj ter zapis, da je odločitev utemeljena zato, ker je tako navedel izvedenec, ne predstavlja vsebinske obrazložitve odločbe. Drugi tožniki so že med postopkom zatrjevali, da so bila vlaganja opravljena le v del prostorov in ne v celotne poslovne prostore. To izkazuje tudi najemna pogodba, sklenjena med pravnim prednikom prvega tožnika in najemnikom z dne 20. 2. 1991, po kateri je bil predmet najema poslovni prostor v izmeri 70 m2. Celotni prostori pa znašajo 110,4 m2. V zvezi s tem sta organa podala obrazložitev, da je nepomembno, kateri del prostorov je bil obnovljen, saj upravičencu pripada povračilo vseh vlaganj. Vendar sta pri tem organa spregledala, kako se ugotavlja vrednost prostora v času vračanja in iz česar se nato izračuna višina povečane vrednosti ter s tem višina odškodnine. Vrednost prostora se v skladu z drugim členom Pravilnika izračuna po formuli Vst = št. tč. x vrt x p x fs oz. fr.. Oznaka p pomeni uporabno površino stanovanja. Sodni izvedenec je kot uporabno površino upošteval 55,20 m2, za čas denacionalizacije pa 83,25 m2. Že iz tega razloga je ugotovil povečano vrednost prostora, torej je razlog v drugačnem številu uporabne površine. Drugi tožniki se tudi ne strinjajo, da se vlaganja v stenske predelave (omet) točkujejo dvakrat - enkrat pri konstrukciji in enkrat pri obdelavi sten. Za to ni pravne podlage. O tem se organa nista izrekla, kljub ugovorom. Napačno je tudi točkovana elektrika. Električna inštalacija ne omogoča priključitve in uporabe strojev, ki se uporabljajo za proizvodnjo v poslovnih prostorih, v dokaznem postopku pa tudi ni bilo ugotovljeno, da bi bila v kletnih prostorih povečana priključna moč. Oba organa o tem nista podala nobene konkretne obrazložitve in sicer nista navedla, katere konkretne stroje naj bi se uporabljalo v poslovnih prostorih. Električna inštalacija v kletnih prostorih pa je povsem običajna pisarniška inštalacija. Ta omogoča priključitev računalnikov, davčnih blagajn, ostale IT opreme, ne omogoča pa priključitve proizvodne električne peči za kruh ali pecivo, priključitve tiskarskega stroja, ipd. Samo taki stroji se v skladu s Pravilnikom štejejo kot stroj. Glede na to so drugi tožniki predlagali, da se prvostopna odločba v 1. točki izreka odpravi in vrne zadeva organu v ponoven postopek, toženki pa naj sodišče naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka je v zadevah poslala upravne spise, na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

6. Stranke z interesom v I U 575/2016 pravni nasledniki po vlagateljih A.A. so v odgovoru na tožbo prerekali označbo toženke, ker RS, Upravna enota kot pravna oseba ne obstaja. Za tožbo zoper drugostopno odločbo prvi tožnik nima pravnega interesa, ker organ ni odločil vsebinsko o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Ne drži, da organ ni upošteval vlaganj najemnika, vendar je pa priznanje višine vlaganj glede na 25. člen ZDen omejeno z ugotovljeno razliko pri povečani vrednosti. Glede navedbe zneskov najemnine so uvodoma opozorile, da gre za tožbeno novoto, dodatno pa še, da ni relevantna glede na ZDen. Vrednost vlaganj pa je bila tudi pravilno ugotovljena glede na 44. člen ZDen in podzakonske predpise. Predlagali so zavrnitev tožbe in naložitev stroškov prvemu tožniku v I U 575/2016. 7. Stranka z interesom v I U 590/2016 D. d.d. je v odgovoru na tožbo opozoril na svojo tožbo, vloženo v I U 575/2016, predlagal, da se zadevi združita na podlagi 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Skliceval se je na navedbe v tožbi, prerekal navedbe drugih tožnikov in predlagal zavrnitev tožbe drugih tožnikov.

K I. točki izreka:

8. Sodišče je zadevi I U 575/2016 in I U 590/2016 na podlagi 42. člena ZUS-1 združilo, ker tožniki v obeh zadevah izpodbijajo isto odločbo, prvi tožnik pa je tudi predlagal združitev zadev.

K II. točki izreka:

9. Tožbi nista utemeljeni.

10. Sodišče se najprej opredeljuje do tožbe prvega tožnika: Uvodoma sodišče odgovarja na navedbe drugih tožnikov kot strank z interesom v zvezi s tožbo prvega tožnika. Prvi tožnik je pravilno označil Republiko Slovenijo kot toženko, sodišče pa je označbo zastopnika Upravna enota Ljubljana, ki je res napačna, saniralo in je tožbo v odgovor poslalo Ministrstvo za okolje in prostor kot zastopniku toženke (peti odstavek 17. člena ZUS-1). Zato je podana podlaga za obravnavanje tožbe prvega tožnika po vsebini. Ker pa je drugostopni organ v svoji odločbi (med drugim) zavrnil zahtevo prvega tožnika za povračilo stroškov zastopanja v pritožbenem postopku, torej odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi prvega tožnika, je s tem tožba tudi v tem delu vložena zoper akt iz 2. člena ZUS-1. V preostalem delu pa sodišče (glede na vsebino tožbenih navedb) šteje, da je vložena zoper 2. (in 3.) točko izreka prvostopne odločbe in torej tudi skladna z ZUS-1. 11. Prvi tožnik izpodbija prvostopno odločbo v 2. točki izreka, s katero je prvostopni organ zavrnil njegovo zahtevo za povrnitev vlaganj v presežku, tj. v višini 36.582,47 EUR. Meni, da je organ pri izračunu vlaganj napačno uporabil materialno pravo. Sodišče se s tem ne strinja.

12. V skladu z uveljavljeno sodno prakso je prvostopni organ pravilno uporabil 44. člen ZDen pri ugotavljanju višine tožnikovih vlaganj v kletne prostore na naslovu … oziroma …, Ljubljana, in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisih.

13. Po 44. členu ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob stanju v času vračanja. V nadaljevanju navedene določbe so za posamezno vrsto premoženja navedeni podzakonski predpisi, ki se uporabljajo za ugotavljanje vrednosti posamezne vrste premoženja. Vrednost stanovanja, stanovanjske hiše oziroma poslovnega prostora ali poslovne stavbe se tako po drugem odstavku 44. člena ZDen ugotovi v skladu s Pravilnikom o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja, ki je bil uporabljen v tem primeru. Metodologije in podzakonski predpisi, ki jih za ugotavljanje vrednosti določa ZDen, ne omogočajo vračanja premoženja po njegovi polni (prometni ali celo tržni) vrednosti in so kompromis med željami ter dejansko zmožnostjo države. ZDen namreč ni zasnovan na institutu civilnega prava - vzpostavitve prejšnjega stanja, temveč gre za poseben način odškodovanja, ki ga je povzročilo podržavljenje, zakonodajalec pa je za to sprejel posebno ureditev. Če bi se pri ugotavljanju višine vlaganj po 25. členu ZDen (torej v primeru povečanja vrednosti nepremičnin kot v obravnavanem primeru) uporabila drugačna metodologija, bi to pomenilo ne samo neskladje med ugotovljenimi vrednostmi premoženja po določbah ZDen in med ugotovljenimi vrednostmi vlaganj po drugih predpisih (osnova za obravnavanje morebitnih vlaganj v denacionalizirano premoženje je namreč povečana vrednost tega premoženja), temveč tudi neenako obravnavanje strank postopka. Tožbeni ugovor, da organ ne bi smel ocenjevati vlaganj po 44. členu ZDen ter Pravilniku, torej ne vzdrži sodne presoje. Ker pa se po teh podlagah vrednost premoženja ugotavlja v DEM (in nato pretvori v EUR po fiksnem menjalnem tečaju), je bila vrednost premoženja v tem postopku pravilno ugotovljena po DEM (in nato pretvorjena v EUR).

14. Kot izhaja iz podatkov spisa, v postopku ugotovljeni vrednosti premoženja po stanju v času podržavljenja in po stanju v času vračanja za prvega tožnika niso sporni. Višina določene odškodnine zaradi novih investicij pa je po drugem odstavku 25. členu ZDen zamejena z ugotovljeno razliko, za kolikor je denacionalizacijski upravičenec obogaten, ki je nepremičnino dobil vrnjeno v naravi. V okviru ugotovljene razlike pa je vlagatelj upravičen do odškodnine, za katere višino dokaže vzročno zvezo med investicijo in ugotovljeno vrednostjo. Prvi tožnik je v postopku izkazal, da je povečana vrednost nepremičnine v celoti posledica vlaganj v vrnjeno nepremičnino (oziroma v njen del - kletne prostore). In v tej višini mu je prvostopni organ tudi priznal odškodnino. Prvi tožnik pa ugovarja, da organ še vedno ni odločil tudi o vlaganjih najemnika (kar je bilo predmet spora v zadevi I U 1516/2012), in bi mu zato moral priznati še 36.582,47 EUR odškodnine, kot naj bi znašale investicije s strani najemnika. Sodišče sodi, da tudi temu ugovoru prvega tožnika ne more slediti. Ob pravilnem stališču, da lahko glede na peti odstavek 25. člena ZDen vlaganja uveljavljata zavezanec za vračilo kot tudi najemojemalec oziroma najemnik, ki mu je sledil tudi prvostopni organ glede na sodbo I U 1516/2012 z dne 21. 5. 2013, pa prvemu tožniku ni mogoče priznati več odškodnine kot znaša ugotovljena razlika med vrednostjo premoženja (kot že povedano zgoraj). Zato tudi niso pravno relevantni vsi ugovori prvega tožnika v zvezi z najemno pogodbo in višino najemnine. Prvi tožnik je namreč pravna in ne fizična oseba, zato mu vlaganj ni mogoče priznati v celoti. Odločitev prvostopnega organa o zavrnitvi zahteve prvega tožnika v presežku nad ugotovljeno razliko v vrednosti premoženja je zato pravilna. Posledično pa je zato pravilna tudi odločitev prvostopnega organa o zavrnitvi stroškov zastopanja prvega tožnika v 3. točki izreka prvostopne odločbe ter odločitev drugostopnega organa glede na 114. člen ZUP/86. 15. Prvi tožnik ugovarja tudi 10-letnemu roku za plačilo odškodnine. Že določba tretjega odstavka 25. člena ZDen dopušča tako določen rok. Kot ugotavlja Ustavno sodišče v svoji odločbi, št. U-I-129/95, s katero je zavrnilo pobudo za oceno ustavnosti te zakonske odločbe, gre za ureditev, ki temelji na predpostavki o šibkejšem premoženjskem stanju upravičencev v primerjavi s premoženjskim stanjem zavezancev kot posledici izvedene nacionalizacije njihovega premoženja. Upravičenec je ostal po podržavljenju brez odvzetega premoženja in s tem brez dohodkov iz tega naslova, zavezanec pa je lahko z istim premoženjem razpolagal in z njim ustvarjal ali pa imel vsaj možnost ustvariti dohodek. Zato je plačevanje odškodnine s strani upravičenca (oziroma s strani pravnih naslednikov upravičencev) olajšano. Organ je zato mogel določiti tak rok. Pri tem glede na povedano zato ni relevantno - kot meni prvi tožnik - vrednost že vrnjenega denacionaliziranega premoženja denacionalizacijskim upravičencem in s tem posledično njihovo ne-šibko premoženjsko stanje.

16. V nadaljevanju se sodišče opredeljuje do tožbe drugih tožnikov: Drugi tožniki izpodbijajo odločbo prvostopnega organa v 1. točki izreka. Sodišče se ne strinja, da se je prvostopni organ pri ugotavljanju višine vlaganj oprl na Pripomoček, ki ni predpis. Kot je navedlo Vrhovno sodišče v sodbi, X Ips 29/2013 (na katero se sklicujejo drugi tožniki), se Pripomoček na podlagi navodil za izpolnjevanje obrazcev (med drugim VP-2 ZDen) uporablja tudi v postopkih denacionalizacije. Gre za sestavni del Pravilnika, ki ga pa ni mogoče razlagati na način, ki bi širil materialnopravni nabor objektov, ki se na podlagi drugega odstavka 44. člena ZDen oziroma prvega odstavka 1. člena Pravilnika ter prvega in drugega odstavka 16. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja iz 85. člena ZDen lahko vrednotijo po Pravilniku. Za tak primer (kot opisan v sodbi X Ips 29/2013) pa v obravnavanem primeru ne gre. Ne samo, da je v obravnavanem primeru sporno vrednotenje premoženja (oziroma vrednotenje vlaganj) po samem Pravilniku in ne gre torej za vprašanje uporabe podzakonskega predpisa za vrednotenje določene vrste premoženja, temveč ga tudi prvostopni organ ni uporabil kot edino materialnopravno podlago za odločitev, temveč je citiral za ta primer relevantne materialnopravne predpise (ZDen in Pravilnik), vsebino Pripomočka pa le v delu, kjer je pojasnjeval uvrstitev določenih postavk po Pravilniku. Ker pa je Pripomoček - kot že povedano - sestavni del Pravilnika, ni mogoče trditi, da se je s tem oprl na materialnopravno podlago, ki ni predpis. Enako velja za navodila za izpolnjevanje obrazcev.

17. Kot pa izhaja iz obrazložitve odločbe, prvostopni organ ni zgolj povzel izvida in poročila v postopku postavljenega izvedenca, temveč se je vsebinsko, pri tem sicer res upoštevajoč izvedeniško poročilo, opredelil do posameznih ugovorov drugih tožnikov (str. 18 in dalje obrazložitve izpodbijane odločbe) in jih po presoji sodišča (kot bo v nadaljevanju podrobneje pojasnjeno) tudi utemeljeno zavrnil. 18. Drugi tožniki nadalje ugovarjajo, da bi moral izvedenec oziroma organ upoštevati, da so bila vlaganja opravljena le v del prostorov in ne v celoto prostorov, zlasti glede na formulo, ki se za ugotovitev vrednosti premoženja uporablja za vrednotenje po Pravilniku. Sodišče se tudi s tem ugovorom ne more strinjati. Ne glede na to, ali so bila vlaganja opravljena v celoto ali le v del prostora, se je s tem povečala vrednost celotnega prostora. Tudi 2. člen Pravilnika (v katerem je ta formula določena) ne dopušča drugačnega tolmačenja pravilnosti izračuna, saj govori o ugotovitvi vrednosti stanovanja oziroma poslovnega prostora.

19. Drugi tožniki se še vedno tudi ne strinjajo z vrednotenjem investicij po določenih postavkah. Tako vztrajajo, da ometa ni možno upoštevati po postavki konstrukcija in postavki stene, kot tudi, da je napačno točkovanje pri postavki elektrika. Sodišče se v tem delu v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pojasnila oziroma obrazložitev prvostopnega in drugostopnega organa in zato tudi ne drži, da se organa o tem nista izrekla. Kot je navedel že prvostopni organ, je bilo točkovanje ometa pri postavki konstrukcije ter pri postavki stene utemeljeno ter v skladu s Pravilnikom oziroma Pripomočkom ter navodili, v katerih je pojasnjen način točkovanja po posameznih postavkah. Pravilnik tudi nikjer ne določa vrste strojev, ki bi se smeli upoštevali pri točkovanju električne inštalacije (npr. stroji za proizvodnjo - električna peč za kruh), v postopku pa je bilo nesporno ugotovljeno, da je bila električna inštalacija zamenjava in adaptirana za namen pisarniških prostorov, kar pomeni, da je prišlo do upoštevne spremembe glede na Pravilnik pri električni inštalaciji glede na stanje ob času podržavljenja in ob času vračanja, zaradi česar je razlika pri točkovanju tudi pri postavki elektrike upravičena ter je drugi tožniki s svojimi ugovori niso uspeli izpodbiti.

20. Glede na navedeno je sodišče tožbi prvega tožnika in drugih tožnikov na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeni zavrnilo.

21. Odločitev o zavrnitvi stroškovnih zahtevkov tožnikov temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 in na 154. členu Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Sodišče je tožbo prvega tožnika in tožbo drugih tožnikov zavrnilo, zato je zavrnilo za vložitev tožb opredeljen stroškovni zahtevek. Vprašanja povrnitve stroškov postopka strank z interesom (v tem svojstvu pa je prvi tožnik nastopal v spisu I U 590/2016, drugi tožniki pa v spisu I U 575/2016) pa ZUS-1 ne ureja, zato se glede tega vprašanja uporablja ZPP. Po prvem odstavku 154. člena ZPP stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Prvi tožnik in drugi tožniki so v odgovorih na tožbo prerekali tožbene navedbe nasprotne stranke, pri čemer so se v poglavitnem delu oprli na tožbene navedbe iz vloženih tožb oziroma na razloge izpodbijanih aktov, kar vse pa je sodišče presodilo v okviru presoje zakonitosti izpodbijanih aktov po vloženih tožbah. Glede na povedano sodišče ocenjuje, da ti stroški niso bili potrebni in jih je iz tega razloga zavrnilo.