Jedro

Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu "kuhinjska pomočnica". Spornega dne je po tem, ko je v pralnici oprala voziček za prevoz hrane, voziček hotela premakniti v drug prostor, v prehodu med obema prostoroma pa ji je voziček stisnil desno roko ob podboj, zaradi česar je prišlo do poškodbe. Tožnica je premikala voziček, ki je bil višji od nje in je tehtal 143 kilogramov, pri premikanju pa so se vrata vozička pričela premikati. Tožnica je, da bi preprečila, da bi jo vrata vozička poškodovala, vrata odrinila z levo nogo, pri tem pa se je voziček premaknil v desno ter ji stisnil njeno desno roko ob obok prehoda. Tla v pralnici ne predstavljajo nevarne stvari, saj niso bila drseča, tožnica pa je tudi imela ustrezno obutev. Tožnica tudi ni navajala, da bi ji zdrsnilo na mokrih tleh, ali da bi zaradi mokrih tal padla. Zato je pravilen zaključek, da objektivna odškodninska odgovornost ni podana. Tudi krivdna odgovornost tožene stranke ni podana, saj toženi stranki ni mogoče očitati krivde kot enega izmed elementov civilnega odškodninskega delikta iz 131. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki: a) plačati odškodnino v višini 32.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2015 dalje do plačila, b) plačevati mesečno denarno rento v znesku 405,68 EUR od 17. 6. 2015 dalje do vsakega 15. dne v mesecu, in za nazaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake rente dalje do plačila, vnaprej pa do vsakega 15. dne v mesecu v navedenem neto znesku (točka I izreka). Odločilo je, da mora tožeča stranka v 8 dneh od vročitve sodne odločbe povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 4.940,28 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določene v tej točki izreka, do plačila (točka II izreka), v 8 dneh pa mora povrniti stranskemu intervenientu na strani tožene stranke stroške postopka v znesku 86,80 EUR (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter toženi stranki in stranskemu intervenientu naloži povrnitev vseh stroškov postopka. Pritožba povzema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ter pravne zaključke, pri čemer izpostavlja, da sodišče sledi zgolj izpovedi priče A.A., ne verjame pa tožnici tako glede okoliščin nezgode, kot tudi glede dotrajanosti vozička oziroma drugih vprašanj, ki jih izpostavlja. Meni, da je odločitev sodišča nepravilna, razlogi so nejasni, ponekod v nasprotju s samim seboj, deloma pa sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je želelo tožbeni zahtevek zavrniti z nepravilno ugotovitvijo razmer, v katerih je tožnica delala. Voziček (s katerim se je tožnica poškodovala) je bil tekom postopka s strani tožene stranke odstranjen, tožena stranka pa je v prostoru, v katerem je prišlo do nezgode, razširila prehod iz 94 cm na 140 cm ter izdelala nov jašek. Pritožba izpostavlja, da na tleh v prostoru, kjer je prišlo do nezgode, ni bilo protizdrsne zaščite, tožnica pa je delo opravljala z neustrezno obutvijo in z očitno dotrajanim in popravljenim vozičkom "B.". Za opravljanje dela ni bila ustrezno usposobljena. Sodba temelji na nestrokovnem in nepopolnem mnenju sodnega izvedenca mag. C.C., ki je mnenje podal izključno in zgolj na podlagi ogleda vozička, ki ga v času dogodka ni uporabljala tožnica in ki je že bil odstranjen iz obratovanja. Prav tako je upoštevalo razlage, ki mu jih je podal pri toženi stranki zaposlen varnostni inženir A.A.. Tožnica ni mogla podpisati zapisnika, ki ga je A.A. sestavil ob nesreči, saj je imela na roki nameščeno longeto. A.A. ji je površno prebral zapisnik, tožnica pa po dogodku, ko je bila kirurško oskrbljena, ni bila v stanju, da bi lahko temu sledila. A.A. bi moral raziskati vzrok nesreče, česar pa očitno ni storil, s tožnico pa glede na njeno stanje takoj po dogodku tega niti ni mogel storiti. Nevzdržno je zahtevati od tožnice, da bi lahko opisala natančen potek dogodka in vzrok nezgode. Svojo odločitev sodišče prve stopnje utemelji na razlagi besede "jašek" oziroma "rešetka". Pritožba navaja, da se izvedenec ni ukvarjal z mehanizmom, kako je prišlo do poškodbe tožnice. Tožena stranka je v letu 2016 preuredila prostor, zato si tal v pomivalnici, kakršna so bila ob nezgodi, ni več mogoče ogledati. Voziček tudi ni imel gumirane obrobe. Po stališču sodišča prve stopnje si je tožnica izmislila obstoj knjige, v katero je vpisala zabeležko, da je na vozičku pokvarjeno kolo. Javljanja napak ustno pa je vsekakor neverjeten način komunikacije v bolnišnični kuhinji, kot to verjame sodišče. Do škodnega dogodka je prišlo 23. 4. 2012, izvedenec pa po ogledu 21. 10. 2017 arbitrarno zaključi, da nobeno od koles na ta dan ni bilo poškodovano ali dotrajano. Sodišče prve stopnje je torej postopek vodilo v smeri, da je le tožnica tista, ki je izključno odgovorna za nastali dogodek, pri čemer se tudi ni ukvarjalo z objektivno in krivdno odgovornostjo tožene stranke v danih razmerah in v času škodnega dogodka. Stanje zatiča vozička, ki je nedvomno povzročil, da so se vrata odprla, ni bilo ugotovljeno. Očitek, da je prišlo do škodnega dogodka ob premikanju vrat vozička, ki jih poprej ni pravilno zaprla, ni utemeljen ter ni dokazan. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca, ki bi moral ugotoviti mehanizem nastanka poškodb, ki jih je utrpela tožnica.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in v njej ni nasprotij, zato jo je bilo mogoče preizkusiti.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca za področje varstva pri delu, s čimer pritožba uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sodbo utemeljeno oprlo na pravilne ugotovitve izvedenca mag. C.C., ki je v svojem izvedenskem mnenju podal prepričljive ugotovitve tako glede brezhibnosti vozička za prevoz hrane, s katerim se je tožnica poškodovala, glede stanja v pralnici, kjer je prišlo do poškodbe (glede širine prehoda iz pralnice v drug prostor, stanja tal, ki niso bila drseča, tožničine obutve, stanja rešetk na jašku), prav tako pa je tudi podal mnenje glede pravilnega ravnanja delavca pri premikanju vozička, ko morajo biti vratca na vozičku ustrezno pritrjena z zatičem, da se med premikanjem vozička ne premikajo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo tožničin očitek, da naj bi izvedenec upošteval (le) podatke, ki mu jih je posredoval varnostni inženir pri toženi stranki A.A.. To iz podatkov v spisu ne izhaja, sodišče prve stopnje pa je poudarilo, da so bila raziskana vsa dejstva, ki jih je sodišče upoštevalo kot odločilna, in da A.A. ni bil tisti, ki bi dejansko vodil izvedensko delo, temveč je bil kot predstavnik tožene stranke navzoč ob ogledu, dal izvedencu ustrezno dokumentacijo in zahtevana pojasnila. Sodni izvedenec je podal mnenje po proučitvi spisa in ugotovitvah na kraju nezgode. Tudi dejstvo, da si je izvedenec ogledal voziček 21. 10. 2017, nezgoda pa se je zgodila 23. 4. 2012, samo po sebi ne pomeni, da bi bile ugotovitve izvedenca zaradi tega nepravilne. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, kako je prišlo do poškodbe tožnice, tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moral drug izvedenec ugotovitvi "mehanizem nastanka poškodb", saj je bilo to v postopku pred sodiščem sodišča prve stopnje v celoti razjasnjeno.

8. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki naj bi temeljila le na izpovedi priče A.A., v ničemer pa naj sodišče ne bi verjelo tožnici in naj ne bi upoštevalo njenih navedb glede okoliščin, v katerih se je zgodila nezgoda, kot tudi glede dotrajanosti vozička oziroma drugih vprašanj, ki jih je tožnica izpostavila. Očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo vse okoliščine, v katerih je prišlo do nezgode, se opredelilo do vseh izvedenih dokazov ter zaključilo, da do poškodbe tožnice ni prišlo na način, kot ga je zatrjevala tožnica. Pri tem torej ni upoštevalo le izpovedi A.A., temveč je sprejelo skrbno in vestno dokazno oceno, ki torej predstavlja pravilne zaključke o ugotovitvah dejanskega stanja. Zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje postopek vodilo v smeri, da je le tožnica tista, ki je izključno odgovorna za nastali dogodek. Glede na obrazloženo ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

9. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da naj sodišče prve stopnje ne bi presojalo zadeve tako glede obstoja objektivne odškodninske odgovornosti, kot tudi ne krivdne odgovornosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tla v pralnici niso nevarna stvar v smislu določbe drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl), po kateri se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tla v pralnici ne predstavljajo nevarne stvari, saj niso bila drseča, tožnica pa je tudi imela ustrezno obutev. Tožnica tudi ni navajala, da bi ji zdrsnilo na mokrih tleh, ali da bi zaradi mokrih tal padla. Zato je pravilen zaključek, da objektivna odškodninska odgovornost ni podana. Sodišče prve stopnje je po pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju sprejelo tudi pravilno ugotoviti, da tudi krivdna odgovornost tožene stranke ni podana, saj toženi stranki ni mogoče očitati krivde kot enega izmed elementov civilnega odškodninskega delikta iz 131. člena OZ. Tudi v tem delu torej uveljavljana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu "kuhinjska pomočnica“ ter da se je dne 23. 4. 2012 poškodovala. Tožnica je, potem ko je v pralnici oprala voziček za prevoz hrane, voziček hotela premakniti v drug prostor, v prehodu med obema prostoroma pa ji je voziček stisnil desno roko ob podboj, zaradi česar je prišlo do poškodbe. Tožnica je premikala voziček, ki je bil višji od nje in je tehtal 143 kilogramov, pri premikanju pa so se vrata vozička pričela premikati. Tožnica je, da bi preprečila, da bi jo vrata vozička poškodovala, vrata odrinila z levo nogo, pri tem pa se je voziček premaknil v desno ter ji stisnil njeno desno roko ob obok prehoda.

11. Glede tako ugotovljenega razloga za nastanek tožničine poškodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino razlago o tem, kako je do poškodbe prišlo (voziček naj bi se po tožničinih trditvah nagnil, potem ko se je "zahaklal" v rešetki oziroma jašku, oziroma ker naj bi bil okvarjeno kolesce na vozičku), pritožba neutemeljeno izpostavlja, da naj bi sodišče neutemeljeno upoštevalo vsebino zapisnika, ki ga je takoj po škodnem dogodku sestavil varnostni inženir pri toženi stranki A.A.. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi A.A. ugotovilo, da mu tožnica po poškodbi ni omenjala poškodovanega kolesca, niti odstranjenih rešetk, temveč vrata vozička, zato kolesc ni posebej fotografiral. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnica poškodovala z vozičkom "D." in ne "B.", kot je trdila tožnica. Pri tem je upoštevalo prepričljivo izpoved A.A., da je takoj po nezgodi fotografiral voziček, ki je bil voziček D., pri tem pa se ne eni izmed fotografij vidi tudi tožničina roka. Zato tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovljenega dejstva, da se je tožnica poškodovala pri opravljanju dela z vozičkom D., kar sedaj neutemeljeno izpodbija, kot tudi, da ob dogodku ni izpostavljala kolesca, ki naj bi bilo pokvarjeno. S tem v zvezi torej tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da naj bi ji bila vsebina zapisnika le površno predstavljena oziroma da ji je A.A. površno prebral ugotovitve iz zapisnika, da zapisnika zaradi nameščene longete niti ni mogla podpisati ter da zaradi predhodne medicinske oskrbe ni sposobna navesti drugega razloga za nastanek poškodbe od tistega, ki ga je zapisal A.A..

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva, in sicer: - da se je tožnica poškodovala z vozičkom D., ki je še sedaj v uporabi pri toženi stranki (voziček B. ni več v uporabi); - da je ta voziček D. pregledal izvedenec mag. C.C., ki je ugotovil, da kolesca niso bila okvarjena; v primeru okvare se vozička ne bi dalo premikati; - da rešetke na kanalu niso bile odstranjene in da se voziček na rešetkah niti ni mogel zatakniti (kar so potrdile priče A.A., E.E. (vodja kuhinje) in F.F. (vodja izmene); - da kolesce na vozičku ni bilo okvarjeno, saj se sicer vozička ne bi dalo premikati; - da tožnica ni pisno zabeležila okvare kolesca v posebni knjigi, ki niti ni obstajala, temveč da so se okvare sporočale nadrejenemu vodji, ta je to zabeležil v informacijskem sistemu, tehnični službi pa se je napisal nalog za popravilo, voziček pa odstranil. 13. Glede na takšne ugotovitve, ko je bil torej voziček D. brezhiben, kolesca pa se tudi niso mogla zatakniti v jašku, niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka tožnici ni zagotovila varnega dela. Na drugačno stališče ne vpliva dejstvo, da je bil prehod v času nezgode širok 106 cm, voziček pa 94 cm, kasneje, po prenovi pralnice, pa 140 cm. Izvedenec je pojasnil, da standard ni predpisan, da pa je bilo zadoščeno minimumu za prevoz vozička čez tak prehod. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da širina prehoda ni v vzročni zvezi s samo poškodbo. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da voziček ni imel gumijaste obrobe, temveč leseno, saj je izvedenec ugotovil, da različen material ni bistven glede funkcije preprečevanja poškodbe.

14. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo mehanizem odpiranja in zapiranja vrat vozička: - vrata je potrebno odpreti za 270 stopinj, to je do skrajne meje odpiranja in jih zatakniti v varovalno pozicijo; - vrata morajo biti fiksirana z zatičem, saj so le tako varovana in se ne morejo gibati med premikanjem vozička; - zaklep vrat pri 270 stopinjah zagotavlja varno premikanje vozička, prost dostop do notranjosti vozička in ščiti pred nezgodami, ki bi jih lahko povzročila odprta vrata; - do škodnega dogodka ne bi prišlo oziroma bi se mu tožnica izognila, če bi preverila, ali so vrata ustrezno zataknjena; - med premikanjem vozička nobena reakcija z roko ali nogo ni dovoljena.

15. Glede na to, da je tožnica izpovedala, da je vedela, da morajo biti vrata vozička zaprta z zatičem ter da je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje seznanjena z varnim načinom dela, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je razlog za nastanek poškodbe izključno v tožničinem nepravilnem ravnanju pri premikanju vozička, ko torej ni zataknila vrat in s tem preprečila njihovega premikanja in ko je vrata poskušala zapreti z nogo. Tožnica bi morala, ko je videla, da so se vrata odprla, počasi ustaviti voziček in vrata zapreti. Razen povsem pavšalnih pritožbenih navedb, da tožnica ni bila poučena o varnem delu, pritožba teh zaključkov glede varnega načina dela pri premikanju vozička niti ne izpodbija. Glede na ugotovitve, da je bila tožnica 11. 1. 2012 na usposabljanju iz varstva pri delu ter da je vedela, da mora vrata zapreti, glede zatiča pa ni niti navajala, da ne bi bil brezhiben, se tudi pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče pripisati krivde za škodni dogodek.

16. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je torej ugotavljalo elemente civilnega odškodninskega delikta ter ugotovilo, da niso podani oziroma da je škodni dogodek nastal izključno zaradi ravnanja tožnice ter iz tega razloga tožbeni zahtevek zavrnilo.

17. Pritožba glede zavrnitve rentnega zahtevka nima razlogov. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče navaja, da tudi rentni zahtevek temelji na ugotovitvi odškodninske odgovornosti, ki ni podana oziroma je prišlo do nezgode izključno po krivdi tožnice.

18. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

20. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

21. Odgovor na pritožbo tožene stranke ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).