Jedro

ZFPPIPP kot izjemo od splošne prepovedi dovolitve izvršbe zoper insolventnega dolžnika določa izvršbo na podlagi sodne odločbe, izdane od zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. Ne drži, da se kot stroški stečajnega postopka lahko štejejo le (pravdni) stroški iz postopkov v zvezi s preizkusom terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic. ZFPPIPP stroškov stečajnega postopka ne našteva taksativno, saj tako glede tekočih kot občasnih stroškov stečajnega postopka predvideva možnost, da med njih spadajo tudi drugi stroški. Čeprav ima vsaka stranka predhodno stroške v postopku oziroma zaradi njega, ta stranka glede pravdnih stroškov še ni v pravnem razmerju z nasprotno stranko, vse dokler ni odločeno o pravdi, in glede na zaključek pravde, tudi o povračilu stroškov. Šele končanje pravde ima torej za posledico odločitev o povračilu stroškov, zato je šele s sodno odločbo odločeno o upravičencu do povračila, o zavezancu za njihovo vračilo ter o tem, koliko le-ti znašajo. Tedaj torej šele nastane terjatev do nasprotne stranke iz naslova stroškov pravdnega postopka.

Toženec je v pravdnem postopku stranka, ki se s svojimi procesnimi dejanji brani pred zahtevkom tožeče stranke. V razmerju do tožnika ne uveljavlja nikakršne terjatve (dajatve, storitve, opustitve ali dopustitve), zato že iz navedenega razloga ne gre za upnika, ki v postopku zaradi insolventnosti lahko poleg glavnice uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Prijava terjatev zato že iz teh razlogov ne pride v poštev v primeru, ko se tekom pravdnega postopka začne stečajni postopek nad tožečo stranko, saj tožena stranka nima terjatve zoper tožečo stranko, da bi lahko „poleg glavnice terjatve“ uveljavljala stroške, ki so ji nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku. Ker terjatev iz naslova pravdnih stroškov (enako tudi, če bi šlo za stroške, ki so nastali tožniku) nastane šele z izdajo odločbe o stroških, pa je dolžnik dolžan plačati izterjevano obveznost kot stroške stečajnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 30. 6. 2015 (1. točka izreka), zavrnilo ugovor dolžnika z dne 29. 9. 2015 zoper sklep z dne 17. 9. 2015 (2. točka izreka), odločilo, da mora dolžnik upniku povrniti stroške odgovora na ugovor v znesku 910,53 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka) in sklenilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka zoper sklep o ugovoru z dne 10. 11. 2015 (4. točka izreka).

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da iz spisa izhaja, da se je upnik pred dolžnikom seznanil s sklepom višjega sodišča z dne 13. 4. 2016 in podal vlogo „argumenti pravne narave“, medtem ko dolžniku ni bila dana možnost, da se izjavi o sklepu sodišča druge stopnje. Vtoževana terjatev predstavlja zgolj stroške odgovora na tožbo, zato so stroški nastali najkasneje tisti dan, torej pred začetkom stečajnega postopka. Ratio določbe prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP je, da se kot stroški stečajnega postopka poplačajo tiste obveznosti, katerih nastanek je v razmerju do stečajnega dolžnika oziroma stečajnega upravitelja predvidljiv, saj vplivajo tudi na obseg stečajne mase. Stroški stečajnega postopka namreč nastajajo zaradi poteka stečajnega postopka in so dejansko v funkciji stečajnega postopka. V dano obveznost stečajni upravitelj ni privolil in vanjo ni imel možnost privoliti, saj je temelj za njen nastanek nastal že pred začetkom stečajnega postopka. S široko razlago je sodišče upravitelju odvzelo njegovo dispozicijo. Stečajni upravitelj lahko računa le na tiste obveznosti, ki se jim lahko izogne, ne morejo pa ga presenetiti, kot se je zgodilo v konkretnem primeru. Ker je postopek sprejel v fazi, ko so stroški že nastali, na njihov nastanek ne bi mogel več vplivati, tudi če bi tožbo umaknil. Pri stroških v 355. členu ZFPPIPP gre za stroške, na nastanek katerih ima stečajni upravitelj vpliv. Pravdni stroški so nastali že pred začetkom stečajnega postopka. Ob drugačni razlagi bi v primerih, ko bi pravdno sodišče postopalo hitro in učinkovito, stroški postopka predstavljali navadno terjatev, koncept zapadlosti pa ne more biti vezan na hitrost dela sodišča. S tem bi bilo kršeno načelo enakosti upnikov, v danem primeru pa upnik prednostno prihaja do poplačila. V slabši položaj se postavlja tudi dolžnika. Za odločitev sodišča ni izrecne podlage v ZFPPIPP. Odločitve ni mogoče utemeljevati s pomočjo ZPP, izjeme o drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP pa je treba razlagati restriktivno. Med stroške stečajnega postopka spadajo zgolj stroški iz oddelka 5.6 ZFPPIPP. V 355. členu ZFPPIPP so stroški taksativno našteti. Določbe 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP ni mogoče razlagati mimo določbe 2. točke drugega odstavka istega člena. ZFPPIPP namreč izrecno omejuje izvršbo na točno določene pravdne stroške upnika. Glede na navedeno je bil utemeljen tudi ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršbe. Predlaga ugoditev pritožbi in priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril po pooblaščencu. Navaja, da se je sodni postopek začel po začetku postopka prisilne poravnave, zato so pravdni stroški v vsakem primeru nastali po začetku postopka prisilne poravnave, glede na to pa se je časovna točka za presek obveznosti, ki so stroški postopka, premaknila na čas začetka postopka prisilne poravnave (1. točka tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP). Že sam upravitelj je v poročilu tudi navedel, da bo moral te stroške poravnati kot stroške stečajnega postopka. Poleg tega so bili nastali stroški v dani višini opredeljeni šele po določitvi vrednosti spornega predmeta, kar je bilo šele po začetku stečaja, saj so bili prej opredeljeni zgolj v višini 2.060,50 EUR. Prav tako ni mogoče vnaprej trditi, da stečajni upravitelj nastanka stroškov ne bi mogel preprečiti. Izvršilni naslov je bil upravitelju vročen, zoper njega pa ni vložil nobene pritožbe. Izvršilni naslov je pravnomočen, zato ni razumljivo, zakaj izvršilno sodišče presoja, ali je izvršba dopustna. Da gre za stroške stečajnega postopka je očitno presodilo že pravdno sodišče, saj je o njih odločilo z dajatvenim izrekom. Če bi izvršilno sodišče upniku odvzelo pravico do izvršbe, bi mu s tem nedopustno omejilo pravico do sodnega varstva. Zagotovo ni bil namen zakonodajalca, da lahko stečajni upravitelj vloži vse možne tožbe v imenu dolžnika, brez tveganja, da bi nasprotne stranke, ki bi zmagale v pravdi, kadarkoli izterjale dosojene pravdne stroške. Po splošnem pravilu ZFPPIPP so stroški stečajnega postopka vse tiste obveznosti, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, razen tistih, za katere zakon določa, da se plačajo iz razdelitvene mase. Upnikov položaj se ne nanaša na 3. točko drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP. Sklicuje se na sodno prakso in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora po 350. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), paziti po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrnilo, saj je ugotovilo, da je izvršba v predmetni zadevi dopustna. Pojasnilo je, da že iz 3. točke drugega odstavka 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) izhaja, da ne drži dolžnikova navedba, da se kot stroški stečajnega postopka lahko štejejo le stroški v postopkih iz oddelka 5.6. ZFPPIPP. 355. člen ZFPPIPP zgolj primeroma določa, kateri stroški so tekoči in kateri občasni. Na to kažeta tudi 9. točka drugega odstavka in 8. točka tretjega odstavka tega člena, ki govorita o „drugih stroških“. Za presojo v predmetni zadevi ni pomembno, kdaj so nastali upnikovi stroški, temveč kdaj je nastala upnikova terjatev za povračilo pravdnih stroškov. ZFPPIPP namreč določa le prijavo tistih terjatev, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, prekluzivnega roka pa sodišče ne sme širiti izven situacij, ki so v zakonu izrecno urejene. Le za primer, ko upnik nastopa v vlogi tožnika v pravdnem postopku, zakon določa dolžnost pogojne prijave terjatve pravdnih stroškov že ob njihovem nastanku, v danem primeru pa je upnik nastopal kot toženec. Zato v danem primeru ni mogoče uporabiti pravila iz 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP. Upnikova terjatev je nastala po začetku stečajnega postopka, zato gre za strošek stečajnega postopka. V ugovoru zoper sklep o nadaljevanju izvršbe dolžnik ni navajal nobenih dejstev, ki se nanašajo na novo izvršilno sredstvo ali nove predmete izvršbe, zato je sodišče kot neobrazložen zavrnilo tudi ta ugovor. Ker je upnik z odgovorom na ugovor uspel v celoti in ker je bil odgovor potreben za izvršbo, je sodišče upniku priznalo stroške odgovora na ugovor, ker dolžnik glede na končno odločbo ni uspel s pritožbo z dne 24. 11. 2015, pa je sodišče še odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške, prav tako pa upnik stroške odgovora na pritožbo, saj ti niso bili potrebni za izvršbo.

7. Višje sodišče odločitev sodišča prve stopnje in razloge zanjo sprejema kot pravilne. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da ne drži navedba, da je sodišče v dani zadevi glede izjasnitve o odločbi višjega sodišča dalo to možnost upniku, dolžniku pa ne. Iz spisovnih podatkov ne izhaja nikakršen poziv sodišča prve stopnje upniku na izjasnitev (nasprotno iz odredbe na listovni št. 115 spisa izhaja, da je bil sklep višjega sodišča obema strankama vročen istočasno, hkrati z izpodbijanim sklepom). Prav tako se sodišče prve stopnje na vlogo upnika z dne 26. 5. 2016 pri svoji odločitvi ni v ničemer oprlo.

8. Pravno podlago za dopustitev predmetne izvršbe predstavlja 3. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, ki kot izjemo od splošne prepovedi dovolitve izvršbe zoper insolventnega dolžnika določa izvršbo na podlagi sodne odločbe, izdane od zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ne drži, da se kot stroški stečajnega postopka lahko štejejo le (pravdni) stroški v postopkih iz oddelka 5.6. ZFPPIPP. Prav tako višje sodišče pritrjuje stališču, da 355. člen ZFPPIPP stroškov stečajnega postopka ne našteva taksativno, saj tako glede tekočih kot občasnih stroškov stečajnega postopka predvideva možnost, da med njih spadajo tudi drugi stroški (9. točka drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP in 8. točka tretjega odstavka tega člena). Situacija, ko je upnik iz naslova pravdnih stroškov do stečajnega dolžnika oseba, ki je imela v pravdnem postopku položaj toženca, sicer res ni predvidena v 301. členu ZFPPIPP (v tej določbi gre za situacijo, ko upnik (kot tožnik) za uveljavitev terjatve pred začetkom stečajnega postopka začne pravdni postopek, sodišče pa po objavi sklepa o preizkusu terjatev po upnikovem predlogu za nadaljevanje postopka izda sodbo) ter tudi ne v drugih določbah oddelka 5.6. ZFPPIPP, zato ne gre za stroške po 6. točki drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP. Vendar pa določba 355. člena ZFPPIPP pravdnih stroškov toženca ne izključuje.(1) Višje sodišče tudi ne sprejema pritožbene trditve, da je določbo 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP treba razlagati le v skladu z določbo 2. točke, sicer sama 3. točka niti ne bi bila potrebna. Nasprotno, 3. točka je v zakon vključena zato, ker v 2. točki niso zajete izvršbe na podlagi drugih odločb glede stroškov stečajnega postopka.

9. Stališčem dolžnika, da je kot stroške stečajnega postopka treba šteti le stroške, katerih nastanek je v razmerju do stečajnega upravitelja predvidljiv, v katere je privolil, ki nastanejo zaradi poteka stečajnega postopka, ki služijo stečajnemu postopku in na katere upravitelj lahko računa oziroma se jim lahko izogne, ni mogoče slediti. Stroški stečajnega postopka so skladno s prvim odstavkom 354. člena ZFPPIPP obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, razen tistih obveznosti, za katere zakon določa, da se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov. V opredelitvi stroškov stečajnega postopka niso predpisane lastnosti stroškov, kot jih uveljavlja dolžnik. Ni izključeno, da med tekom stečajnega postopka nastanejo nepredvideni stroški stečajnega postopka, na katere stečajni upravitelj nima vpliva. Tudi v postopkih iz 301. člena ZFPPIPP pa na primer ne gre za stroške, ki nastajajo zaradi poteka stečajnega postopka in ki služijo teku stečajnega postopka.

10. V danem primeru prav tako ni mogoče slediti navedbi, da je izterjevana terjatev nastala pred začetkom stečajnega postopka ter je že zato ni mogoče uvrstiti med stroške pravdnega postopka. Čeprav ima vsaka stranka predhodno stroške v postopku oziroma zaradi njega, ta stranka glede pravdnih stroškov še ni v pravnem razmerju z nasprotno stranko, vse dokler ni odločeno o pravdi, in glede na zaključek pravde, tudi o povračilu stroškov. Šele končanje pravde ima torej za posledico odločitev o povračilu stroškov, zato je šele s sodno odločbo odločeno o upravičencu do povračila, o zavezancu za njihovo vračilo ter o tem, koliko le-ti znašajo. Tedaj torej šele nastane terjatev do nasprotne stranke iz naslova stroškov pravdnega postopka, torej terjatev v smislu 20. člena ZFPPIPP (sklep VSL I Cpg 123/2016). Toženec je v pravdnem postopku stranka, ki se s svojimi procesnimi dejanji brani pred zahtevkom tožeče stranke. V razmerju do tožnika ne uveljavlja nikakršne terjatve (dajatve, storitve, opustitve ali dopustitve – prvi odstavek 20. člena ZFPPIPP). Zato že iz navedenega razloga ne gre za upnika, ki v postopku zaradi insolventnosti lahko poleg glavnice uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti (3. točka drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP). Prijava terjatev zato že iz teh razlogov ne pride v poštev v primeru, ko se tekom pravdnega postopka začne stečajni postopek nad tožečo stranko, saj tožena stranka nima terjatve zoper tožečo stranko, da bi lahko „poleg glavnice terjatve“ uveljavljala stroške, ki so ji nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku. Ker terjatev iz naslova pravdnih stroškov (enako tudi, če bi šlo za stroške, ki so nastali tožniku) nastane šele z izdajo odločbe o stroških, pa je dolžnik dolžan plačati izterjevano obveznost kot stroške stečajnega postopka (glej odločbe VSL I Cpg 123/2016, I Cpg 52/2012, I Cpg 1502/2010 ter VSK Cpg 77/2013 in II Ip 571/2009). Ni mogoče slediti stališču, da gre za vezanost zapadlosti oziroma nastanka terjatve iz naslova stroškov na hitrost dela sodišč oziroma za nedopustno interpretacijo nastanka terjatve mimo določb ZFPPIPP, s tem pa neupravičeno privilegiranje posameznih upnikov. Dolžnost povračila pravdnih stroškov je samostojna premoženjskopravna obveznost, regulirana s procesnim zakonom (neodvisna od materialnopravnega razmerja o katerem teče pravda), da ta nastane šele z odločbo sodišča, pa sprejema tudi večinska sodna praksa (glej odločbe VDSS Pdp 1622/2014, Pdp 1228/2012, VSL I Cpg 960/2015, VSC Cp 42/2016, VSL I Cpg 999/2012 in II Cp 3571/2012). Način poplačila stroškov stečajnega postopka ureja zakon (kot izjemo od sorazmernega poplačila), pravni položaj stečajnega dolžnika (pravne osebe) pa ni odvisen od načina poplačila upnikov, saj je v primeru stečaja v vsakem primeru unovčeno celotno dolžnikovo premoženje.

11. Ker je bila pravilna odločitev o ugovoru zoper sklep o izvršbi, je pravilna tudi odločitev o ugovoru zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom. V tem ugovoru dolžnik namreč ni podal nobenih razlogov, ki bi se nanašali na nedopustnost izvršbe z novim sredstvom, temveč je podajal zgolj smiselno enake navedbe, kot v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Glede odločitve o stroških dolžnik v pritožbi ni podal nobenih razlogov, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

12. Glede na navedeno in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Dolžnik s pritožbo ni uspel ter mu pritožbeni stroški niso bili neutemeljeno povzročeni, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).

Op. št. (1): Primerjaj tudi mag. Andreja Veselič, Stroški stečajnega postopka, nastali pred začetkom postopka, Pravosodni bilten (PB) 3/2016, str. 329 in nasl.